Ilovica, les, slama. Sodobna arhitektura iz prvobitnih, arhaičnih gradiv. Uporaba gradiv lokalnega izvora v njihovi primarni obliki pomeni način gradnje, ki je skladen s sodobno okoljsko politiko, ki stremi k zniževanju emisij v okolju. Zanimanje za gradnjo z lesom in drugimi naravnimi gradivi se v Sloveniji iz leta v leto povečuje, še vedno pa se investitorji najpogosteje odločijo za gradnjo z opeko (90 %). Med novejše načine gradnje spada gradnja z balami slame v kombinaciji z lesom in ilovico. V Sloveniji je danes prek 50 takšnih hiš, prvo pa so zgradili leta 2006. Zaupanje v naravna gradiva, kot so les, ilovica in slama, se lahko pridobi s primeri dobre prakse, kar hiša na Klancu nedvomno je. Združuje lokalno dostopna gradiva z večtisočletno tradicijo v kombinaciji s sodobnim načrtovanjem in tehnologijo gradnje. Čeprav je hiša na zunaj dokaj običajna hiša z leseno fasado, v sebi skriva mnogo več. Ne le za današnji čas eksotičnih gradiv in tehnologij, ampak tudi zgodbo in izkušnje, ki so obogatile številne, ki so sodelovali pri njenem načrtovanju in gradnji. Projekt, pri katerem je pomembna tudi pot, ne le cilj.

Lastnik in uporabnik hiše je imel vizijo graditi z ilovico. Želel je zgraditi dom, ki bo čim bolj povezan z naravo in bo zdrav ter udoben za bivanje njega in njegove družine. Arhitekt Robert Veselko, ki ima z uporabo naravnih gradiv v arhitekturi veliko izkušenj, je prepoznal vizijo naročnika in jo s svojimi izkušnjami tudi uresničil. Arhitektura, ki riše nasmeh zadovoljstva naročniku in arhitektu, je posledica njunega vzajemnega sodelovanja. Investitor se je prepustil arhitektovi strokovni viziji in mu v celoti zaupal, kar je danes v arhitekturni praksi prava redkost.

Začetki gradnje segajo v leto 2009, ko je stekla priprava projektne dokumentacije. Gradnja, ki so jo začeli leta 2010, je potekala v t. i. lastni režiji, pri izvedbi pa je bil aktiven tudi arhitekt Veselko. Na pasovne betonske temelje so postavili leseno skeletno konstrukcijo. Uporabili so les iz Matkovega kota v Savinjski dolini, ki so ga posekali v zimskem času ob določeni luni in ga naravno sušili. Po letu dni so se lotili gradnje ilovnatih sten v debelini 28 cm, ki zagotavljajo ustrezno konstrukcijsko stabilnost ter toplotno izolativnost. Ilovici, izkopani na sami lokaciji, so primešali slamo iz Prekmurja; mešanica služi kot armatura. Pred dejansko vgradnjo so izvedli še poskusno pripravo, pri kateri’so pripravili in testirali več vzorcev ilovnate zmesi z različnimi razmerji uporabljenih gradiv. Uporabljena tehnika gradnje sten je najbližje principu »butanja« ilovice, tehniki, nekoč značilni za panonsko arhitekturo. Ilovnato zmes so po slojih vgrajevali med lesen opaž in jo pri tem ustrezno potlačili, s čimer so preprečili nastanek zračnih žepov. Pri tem je arhitekt izpostavil detajl, pri katerem je predvidel, da ilovnata stena objame leseno konstrukcijo. Za lažji oprijem ilovice so na lesene dele, ki jih prekriva ilovica, pritrdili trstiko. Takšna rešitev pomeni, da so se izognili vidnemu stiku lesa in ilovice, pri katerem zaradi delovanja obeh gradiv pogosto pride do razpok. Z vidika delovanja hiše pa razpoke pomenijo slabšo zrakotesnost hiše in precejšnje toplotne izgube.

Potek gradnje si je z zanimanjem ogledalo več obiskovalcev, organiziran ogled gradbišča pa so pripravili v sodelovanju z Zavodom Ekovas. Nemalo pa je bilo tudi prostovoljcev, ki so se želeli preizkusiti v gradnji. Dodatnih delovnih rok je bil lastnik vedno vesel. Vidno zadovoljen tudi pove, da je v času gradnje spoznal veliko zanimivih ljudi, z nekaterimi od njih je še danes v stiku. Hkrati doda, da je bila gradnja zahtevna in časovno zamudna, saj večina podizvajalcev ni bila vešča opravil pri takšnem sistemu gradnje. Prav tako ni bilo mogoče vgraditi inštalacij v enem delu, temveč so jih vgrajevali sočasno z gradnjo sten. To pa je še dodatno podaljšalo čas izvedbe, predvsem zaradi usklajevanja z izvajalci, ki so se zadrževali na gradbišču dlje, kot je to značilno za klasično gradnjo.

Hiša je arhitekturno zasnovana kot enovit, podolgovat volumen, vgrajen v kontekst lokacije. Tloris hiše je odprt, program bivalnega dela je združen v en sam prostor (kuhinja, jedilnica, dnevna soba, kjer ima glavno vlogo zidana peč na drva) in povezuje vse njegove aktivnosti. Udobje bivalnega prostora dopolnjujejo velike steklene površine na južni strani in visoki stropovi, ki dajejo občutek prostornosti in sproščenosti. Privlačen element v bivalnem prostoru, izoblikovan med procesom gradnje, je zagotovo plezalna stena, ki vodi v otroško skrivališče in ločuje bivalni del od na sever postavljenega servisnega dela hiše (dnevni wc in garderobni prostor).

Spalni prostori so odmaknjeni od bivalnega dela s poletažnim zamikom, ki je posledica prilagajanja hiše topografiji terena, pri čemer sta bila ustvarjena dva višinska dela. Spalni del za otroke je za pol etaže dvignjen od bivalnega dela, kjer sta otroški sobi z igralnico in kopalnico, nekaj stopnic višje pa je galerijski prostor, ki ponuja razgled na celoten bivalni del. Pol etaže nižje od bivalnega dela so spalnica in kopalnica staršev ter tehnični prostor za peč na lesene pelete in toplotno črpalko.

Notranje stene so obdane z normiranim ilovnatim ometom, armiranim s konopljinimi vlakni, ki zagotavljajo ustrezno trdnost in strukturo. Zemeljski toni natančno izravnanih ilovnatih sten v kombinaciji z lesom vzbujajo toplino, svetli prostori pa dajejo občutek svobode, kar ustvarja prijetno počutje in domačnost.

Prilagoditev stavbe topografiji terena ima dvojni učinek: ohranitev enovitosti volumna stavbe ter ločitev bivalnega in spalnega dela, s čimer je dosežena želena intimnost. Južna stran hiše je v celoti odprta in po celotni dolžini povezana s pokrito teraso. Previs strehe je dimenzioniran tako, da v poletnih mesecih preprečuje neposredno sončno sevanje skozi okna, zaradi nižjega položaja sonca v hladnejših mesecih pa je omogočeno pasivno ogrevanje hiše. Pokrita terasa ustvarja zunanjo povezavo vseh bivalnih prostorov in spalnega dela spodnje etaže, saj ima prav vsak od omenjenih prostorov izhod nanjo. Namesto po notranjem hodniku se iz spalnice lahko sprehodimo kar po zunanjem hodniku. Meander, ki se zarije v volumen stavbe na sredini južnega dela, tvori večji pokrit zunanji prostor, ki je uporaben tudi v času vremensko manj ugodnih razmer (dež, močno sonce), pri tem pa se v celoti ohranja enovit volumen hiše. Na enak način je rešen prostor vhoda; zajeda v volumen hiše ustvarja pokrit vhod. Streha hiše nima napušča, zaradi česar je staranje oljene macesnove fasade enakomerno po celotni površini fasadnega plašča.

Obisk hiše je v vseh pogledih intenzivna izkušnja, tako od zunaj kot v interierju. Številne izvajalce in obiskovalce je hiša obogatila kot nova izkušnja, nekatere je navdušila, štirim stanovalcem pa je postala varno in zdravo zavetje, dom.

Ime projekta: Hiša na klancu

Avtor projekta: Robert Veselko

Investitor: zasebni

Fotograf: Matej Lozar / arhiv RVA

Lokacija: Dobrna

Leto načrtovanja: 2009-2010

Leto izvedbe: 2015

Koncept

Tloris pritličja

Tloris etaže

Vzdolžni prerez

Fasada jug

Fasada sever

Fasada vzhod

Fasada zahod

Površine:

Pritličje (m2):  95

Podstrešje (m2): 50

Pozidana površina (m2): 165

Z naročilom revije omogočite ustvarjanje avtorskih vsebin za splet in tiskano revijo. Letna naročnina, 4 številke: 25€