Ta petek ob 11h bodo v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani predstavili razstavo in novo publikacijo Naše malo veliko morje. Interaktivna instalacija skupaj s prostorsko postavitvijo fizičnih elementov gradi na edinstveni izkušnji za obiskovalca, ga spodbuja k raziskovanju in doživljanju morskega in podmorskega sveta. To je morda prva znanstveno osnovana razstava, ki vključuje prostorske interaktivne elemente v slovenskih muzejih., pravijo avtorji razstave. Oblikovali so jo Aljoša Rot in Mika Cimolini, Hikikomori d.o.o. in Ivian Kan Mujezinović , zavod Ee.

Arhitektko Miko Cimolini smo o snovanju prostorske postavitve razstave zastavili nekaj vprašanj.

Kako se arhitekturno načrtovanje razstave razlikuje od načrtovanja bivalnega prostora?

Načrtovanje razstave se popolnoma razlikuje od načrtovanja bivalnega prostora. Če je bistvo bivalnega prostora funkcionalnost in trajnost, gre pri razstavah za začasne postavitve. Funkcionalnost razstave  je popolnoma drugačna od funkcionalnosti bivalnega prostora in izhaja iz ergonomičnosti – interakcije človeka s samo razstavo in predmeti v njej.

Kako je moč spodbujati interakcije obiskovalcev z eksponati?

Na primer kako v prostor postavimo eksponat, da je dosegljiv in želimo, da se ga dotika, kako pa postavimo tistega, za katerega nočemo, da se ga dotika, kam postavimo besedilo, da je vidno, pa tudi kakšne barve uporabimo, kako razvrstimo predmete, da ustvarjajo zgodbo itn. Praviloma razstave, ki so poljudnoznanstvene, snujemo za ciljno publiko osnovnošolcev, starih nekje okoli 12 let. Zato morajo biti vse višine, očišča ipd. temu prilagojeni. Pri uporabi materialov posebno pozornost povetimo tistim segmentom, ki se jih lahko dotika. Pri tem pa vemo že vnaprej, da se lahko določeni deli razstave uničijo ter, da jih bo potrebno nadomestiti. Pri vsem skupaj je treba paziti tudi, da ekponate in razstavo izpostavimo, torej da vitrine in pohištvo ne prevladajo nad zgodbo razstave. Na tej konkretni raszatavi smo to dosegli npr. z izborom temno modre barve, s katero smo prostor poenotili, hkrati pa s svetlobo in projekcijami ustvarjamo občutek potopitve v podmorski svet.

Vnaprej si je potrebno predstavljati tudi, kako bodo uporabniki razstavo uporabljali.

Da, kako se bodo obnašali… a tudi če se zmotimo, moramo biti pripravljeni na prilagoditve. Vse to je del ergonomije razstave in ustvarjanja določene izkušnje za uporabnika.

V čem ima arhitekt pri snovanju razstave prednost pred drugimi strokovnjaki?

Prednost arhitekta je prostorska predstava in pa navajenost na sodelovanje z drugimi deležniki – kustosi in soavtorji ter drugimi oblikovalci in izvajalci. Pri načrtovanju razstave tloris seveda ne pomaga. Delam na trodimenzionalnem modelu, v katerega umeščam eksponate. Mere ekponatov in njihova tematska razporeditev so osnova za prostorsko postavitev, ki nastaja v tesnem sodelovanju s kustosem in avtorji razstave. Pomembno je tudi sodelovanje z grafičnim oblikovalcem in osvetljevalcem, da dobimo željene prostorske učinke. Razstava Naše malo veliko morje je nastala v sodelovanju z Ivianom Kanom Mujezinovićem, ki je grafično oblikoval ter Marjanom Viskovičem, ki je poskrbel za osvetlitev. Poseben segment te razstave so interaktivne projekcije, ki jih je zasnoval Aljoša Rot v sodelovanju z Maticem Kragljem in programerjem Matijo Kostevcem. Prostorksa postavitev je morala upoštevati vse te dejavnike. V času nastajanja razstave pa je veliko lažje kontrolirati spremembe na trodimenzionalnem modelu.

Kako ste z arhitekturo poskušali usmerjati pot obiskovalcev?

Razstavo smo razdelili na dva segmenta – prvi je klasičen ter morje predstavlja z eksponati, fotografijami, filmi, nazornimi ilustracijami, grafičnimi predstavitvami in kratkimi, zanimivimi besedili. Interaktivni elementi obiskovalcem omogočajo, da ob preprostih nalogah sami iščejo odgovore na vprašanja, marsikateri predmet pa lahko tudi potipajo, vzamejo v roke in opazujejo od blizu. Drugi del sestavljajo tri interaktivne, imerzivne projekcije v skupni velikosti 3 x 14 metrov. Vsaka projekcija ima senzorje giba (kinekt), ki posnamejo obiskovalca tako, da lahko le-ta s svojim gibanjem telesa vpliva na samo projekcijo. Tako se le-ta lahko potopi v globine morja in opazuje, kako se s pojemanjem svetlobe spreminja biotska raznolikost ali raziskuje, kako se v območju plimovanja na spremembe razmer prilagajajo morski organizmi, preizkusi pa se lahko tudi v vlogi rešitelja morja. Interaktivna instalacija skupaj s prostorsko postavitvijo fizičnih elementov gradi na edinstveni izkušnji za obiskovalca, ga spodbuja k raziskovanju in doživljanju morskega in podmorskega sveta.

Ker interaktivne projekcije uporabljajo senzorje, smo s samo postavitvijo vitrin v obliki velike, dolge mize – nekakšnega laboratorija – na kateri so fizični interaktivni deli in stvari, ki jih oblikovalci lahko primerjo v roke, ustvarili fizično bariero do projekcije. Interaktivni senzorji so namreč namenjeni posameznim obiskovalcem, če je gneča, kinekt ne deluje. V prostorski postavitvi je seveda potrebno upoštevati gibanje obiskovalcev, od kod pridejo in kam gredo, kje se ustavljajo, kje hočemo da se ustavljajo.

Kako ste sodelovali z avtorji razstave?

Razstava je nastala v avtorstvu mnogih strokovnih sodelavcev Prirodoslovnega muzeja, mi pa smo tesno sodelovali z dr. Stašo Tome, glavno kustosinjo razstave. Ker gre za vsebine, ki so jih zasnovali različni strokovnjaki, biologi, geologi, geografi, ipd. smo se pri sodelovanju tudi veliko novega naučili o morju. Sodelovanje pa je ključno za nastanek takšne razstave. Sodelovanje pomeni, da je potrebno prostorsko vizijo, ki jo imamo oblikovalci ali arhitekti, zelo jasno in nedvoumno predstaviti. Pri tej razstavi, kjer smo predlagali prostorsko interaktivnost – morda prvič v Sloveniji v takšnem obsegu, kjer je interaktivna projekcija nosilna, glavni del razstave – pa je moral tudi naročnik sprejeti del rizika.

Ima slovensko morje kakšne izjemnosti, posebne značilnosti, razen majhnosti?

Slovensko morje je zelo majhno, to je nedvoumno njegova posebnost. Izvedeli smo, da je morsko dno slovenskega morja bodisi blatno bodisi skalnato, kar vpliva na biologijo. Sama obala je posebna zaradi flišnih sten, ki so nastale zaradi sedimentacije in vsebuje številne fosile. Posebno pa je bilo tudi slovensko ribištvo v Tržaškem zalivu, predvsem lov na tune. Več o tem, si lahko preberete v knjigi Naše malo veliko morje, ki na 300 straneh prinaša še mnogo zanimivosti o slovenskem in svetovnem morju.

Mika, kateri je tvoj najljubši kraj na slovenskem primorju? In katera je tvoja najljubša slovenska morska žival?

Moj najljubši kraj v slovenskem primorju je verjetno Piran, v tržaškem zalivu pa verjetno obala v okolici grada Miramare. Ta nudi možnost za številne sprehode, v kateremkoli letnem času, ker je del naravnega parka. Poleti pa lahko najdemo tudi možnost za hiter skok v vodo, bodisi na tržaški grajski plaži ali na katerem skritem kotičku na primer ob obalni cesti.
Moja najlubša žival v slovenskem morju je morska želva. Kar presenetljivo je, da te velike živali živijo tudi v našem morju. V naravnem okolju jih sicer še nisem videla, videla pa sem jih v akvariju v Puli, kjer skrbijo za ranjene in poškodovane morske želve.

Pogovarjala se je: Nina Granda

V nadaljevanju lahko preberete več o vsebini razstave in publikacije. Vabljeni na ogled!

NAŠE MALO VELIKO MORJE

RAZSTAVA:

V Prirodoslovnem muzeju Slovenije je na ogled občasna razstava Naše malo veliko morje. Razstava prikazuje slovensko morje, ki je čeprav majhno, pomemben del naše naravne dediščine. Je del velikega svetovnega morja, s katerim smo ljudje neločljivo povezani. V njem je nastalo življenje, ki se je v milijonih let razbohotilo v neverjetni raznolikosti. S svojimi zakladi nas hrani, daje nam surovine in pomembno vpliva na podnebje. Vse premalo pa se zavedamo, da je tudi veliko morje ranljivo in premajhno, da bi brez posledic preneslo človekov pohlep.

Na razstavi so na ogled zanimivi prebivalci slovenskega morja, od takšnih, ki jih poznamo s krožnikov, do manj znanih, ki jih večinoma lahko občudujemo le na fotografijah. Nekateri med njimi so prikazani v poučnem prehranjevalnem spletu, kjer »Velika riba majhno žre!« S trebuhom za kruhom v naše morje občasno priplavajo tudi nenavadni gostje, kot je bila na primer Leonora, brazdasti kit, katerega okostje se boči pod stropom dvorane ali morski mesec, sicer najtežja riba na svetu, za katero le redki vedo, da sodi med ribe napihovalke in da je njeno meso strupeno. Prav tako kot je strupeno meso štirizobke, iz katere kljub temu na Japonskem pripravljajo jed fugu. Žalostna usoda je doletela mladiča morskega psa orjaka, ki se je 25. decembra 2014 zapletel v stoječo mrežo v morju pred hotelom Bernardin v Portorožu in poginil. Večina odraslih osebkov te vrste meri 6-8 m, nekateri pa dosežejo več kot 12 m. Podobna usoda je doletela atlantskega skušolovca, morskega psa, ki je v Jadranu zelo redek in sodi med vrste tik pred izginitvijo. Strokovnjaki menijo, da se je približno leto dni star mladič verjetno skotil v Jadranu, ali pa je k nam priplaval iz Sredozemskega morja. Tudi on se je ujel v ribiško mrežo v morju pred Piranom in poginil.

Manj znano je tudi, da sta nekdaj v Jadranskem morju živeli dve vrsti jesetrov: jadranski jeseter in beluga. Prvi tu le še životari, saj se v naravi skoraj ne razmnožuje več. Drugi je v Jadranu verjetno izumrl. Danes so jesetri ena najbolj ogroženih živalskih skupin. Razstavljena primerka je Prirodoslovni muzej Slovenije pridobil v ribogojnici.

Prebivalci morskega dna slovenskega morja so predstavljeni s številnimi primerki, nekateri pa na fotografijah. Marsikaj, kar lahko najdemo na morski obali, lahko otroci (in odrasli) tudi primejo in si pobližje ogledajo.

Predstavljeno je tudi morje kot največji ekosistem na Zemlji. V kratkem, a zanimivem filmu lahko spoznamo nastanek in razvoj oceanov ter življenja, ki je nastalo v njih. O tem pričajo številni fosilni ostanki, kar  95% jih pripada morskim organizmom. Mnogi so bili najdeni tudi pri nas – ste vedeli, da so bili najstarejši fosilni ostanki morskih konjičkov na svetu najdeni prav v Sloveniji v bližini Kamnika? Ogledate si jih lahko na naši razstavi.

Na življenje v morju vplivajo številni dejavniki nežive narave, predvsem slanost, temperatura, svetloba in pritisk. Od njih je odvisna biotska raznolikost v različnih življenjskih okoljih svetovnega oceana, nekatere med njimi pa povzročajo morske tokove, ki ne vplivajo le na življenje v morju, pač pa sooblikujejo podnebje na vsem planetu.

Morje je tudi vir dobrin za človeka. Ribe in drugi morski organizmi so pomemben vir beljakovin, vitaminov in mineralov za ljudi. Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano (FAO) so glavni vir beljakovin za šestino svetovnega prebivalstva, večinoma v državah v razvoju. Tudi v razvitem svetu se vedno bolj zavedajo njihovega pomena v zdravi prehrani. Potrebe po ribah in drugih morskih plodovih hitro naraščajo. Leta 1950 so ribiči nalovili 18 milijonov ton rib na leto, dve desetletji kasneje pa trikrat več. Potem so nastopile težave. Zaradi intenzivnega lova se ribje populacije niso mogle naravno obnavljati. Ulov večine ekonomsko zanimivih vrst se je drastično zmanjšal, nekatere vrste so dosegle rob izumrtja. Zato je nujna čimprejšnja vzpostavitev trajnostnega ribolova in vzreje morskih organizmov v morju.

Ribolov je bil tudi za Slovencev, ki so živeli v vaseh od Trsta do izliva reke Soče, stoletja donosna panoga. Razvili so razvili edinstven način lova na tune, zato ga upravičeno lahko imenujemo »tunolov po slovensko«. Na prelomu 19. stoletja je bilo na tem območju 450 registriranih in okoli 90 neregistriranih ribiških ladij. Sredi 20. stoletja je ribolov zaradi političnih sprememb in pritiskov na tem območju popolnoma zamrl. Danes ta zanimiv del zgodovine slovenskega ribolova s številnimi predmeti, fotografijami in dokumenti predstavlja Ribiški muzej Tržaškega primorja v Križu pri Trstu.

Razstava je prostorsko zasnovana v dveh delih. Prvi svetovno in slovensko morje predstavlja z eksponati, fotografijami, filmi, nazornimi ilustracijami, grafičnimi predstavitvami in kratkimi, zanimivimi besedili. Popestren je z interaktivnimi elementi, ki obiskovalcem omogočajo, da ob preprostih nalogah sami iščejo odgovore na vprašanja, marsikateri predmet pa lahko tudi potipajo, vzamejo v roke in opazujejo od blizu. Drugi del sestavljajo tri interaktivne, imerzivne projekcije v skupni velikosti 3 x 14 metrov. Vsaka projekcija ima senzorje giba, ki posnamejo obiskovalca tako, da lahko le-ta s svojim gibanjem telesa vpliva na samo projekcijo. Tako se le-ta lahko potopi v globine morja in opazuje, kako se s pojemanjem svetlobe spreminja biotska raznolikost ali raziskuje, kako se v območju plimovanja na spremembe razmer prilagajajo morski organizmi, preizkusi pa se lahko tudi v vlogi rešitelja morja.

Interaktivna instalacija skupaj s prostorsko postavitvijo fizičnih elementov gradi na edinstveni izkušnji za obiskovalca, ga spodbuja k raziskovanju in doživljanju morskega in podmorskega sveta. To je morda prva znanstveno osnovana razstava, ki vključuje prostorske interaktivne elemente v slovenskih muzejih.

dr. Staša Tome