Ko smo že pred več kot desetletjem bodoči arhitekti – bruci ob začetku prvega letnika »na Grabnu« poslušali sprejemni nagovor dekana, nas je pred morebitnimi strahovi glede bodočih služb potolažil, da sicer ve za mnoge arhitekte brez služb, ne pozna pa nobenega arhitekta brez dela. Arhitekti smo zaradi preseka tehničnih, naravoslovnih in humanističnih znanj v posebni in za fleksibilni prosti trg dokaj ugodni poziciji – znamo vse po malem. Kajpak pa bi dekanove besede že takrat lahko razumeli tudi manj opogumljajoče: kot napoved prekarizacije nastajajočega »dizajnproletariata«. Dvoumna tolažba je od razmaha krize postala še toliko bolj veljavna: arhitekti v preživetveni inventivnosti svoje dejavnosti širijo in izumljajo na področjih, ki bi bila še pred desetletji nezamisljiva. Dekan je imel v mislih oblikovalsko, umetniško, novinarsko, poslovno, morda tudi kakšno drugo prakso … Ni pa omenil poklica, ki je arhitektom na nek način položen v zibko: tako, kot bo o pravu in sodni praksi dobro podučeni odvetnik lahko tudi najuspešnejši prevarant, odličen zdravnik pa najstrašnejši mučitelj, pozna tudi arhitekt temačni protipol oziroma amoralno ustreznico svojega poklica: vlomilstvo. Navsezadnje je ravno arhitekt tista oseba, ki združuje največjo količino znanja o tehnološko in prostorsko kompleksnih zgradbah, v katerih so umeščene banke, zavarovalnice, trezorji, zaupni podatki in umetnostne zbirke. Prava poslovna priložnost za krizne čase, mar ne?

Problem s takšnimi »zlobnimi dvojčki« uglednih in visokokvalificiranih poklicev je, da za najboljše posameznike po definiciji nikoli ne izvemo. Najuspešnejše zdravnike, odvetnike in arhitekte obeležujejo stanovske nagrade, časopisni članki in poklicni ugled, njihovi manj uspešni kolegi pa morajo trpeti pozabo in anonimnost. Pri prevarantih, sadistih in vlomilcih pa je ravno obratno. Manj uspešni med njimi polnijo vrstice črne kronike in urbane legende, tistih najboljših pa nikoli ne odkrijemo; to, da jih ne poznamo, je merilo njihovega uspeha. Zato se hočeš nočem moramo zadovoljiti s »skoraj najboljšimi« – torej z najbolj zanimivimi in drznimi med onimi, ki so jih po prehodu na senčno stran svojega poklica razkrili in ujeli. Med arhitekti-vlomilci (ne)častno mesto zavzema George Leonidas Leslie, mojster-vlomilec 19. stoletja. Še posebej ga odlikuje  dejstvo, da za časa življenja ni bil nikoli razkrinkan. Leta 1840 rojeni Leslie je iz arhitekture z odliko diplomiral na univerzi v Cincinnatiju. Po smrti obeh staršev je zaprl svojo arhitekturno prakso, prodal družinsko pivovarno in se dobro preskrbljen naselil v New Yorku. Obetavni in ambiciozni Leslie pa se ni odločil za projektiranje, čeprav je metropola v dobi gradnje Brooklynskega mostu takrat doživljala svoj prvo res veliko gradbeno konjukturo. Sveže poročen z mlado Mary Coath je živel razkošno življenje družabnega gostitelja. Nihče pa ni vedel, da si je za svoje poklicno poslanstvo izbral vlomilstvo.

Otvoritev Brooklynskega mostu

Leslie se je kriminalnih poslov loteval z doslednostjo in sistematičnostjo arhitekturnega projektiranja. Rop je bil samo končna realizacija skrbno izpiljenih načrtov in vaj. Za načrtovanje vloma si je vzel tudi do tri leta. Svoje strokovne kompetence je seveda uporabljal za študij načrtov stavb, ki jih je nameraval olajšati denarja in zlata, vendar pa se ni ustavil samo pri tem; s pomočjo sodelavcev je gradil replike bančnih interierjev: skrbno izdelane modele stavb, ki so bile izbrane za cilj roparjev. S pomočjo modelov in replik je vlomilska tolpa nato pilila svoj podvig, dokler ni bil zrel za realizacijo. Svoje tehnične kompetence je Leslie udejanil tudi drugače: razvil je napravo (imenoval jo je »mali joker«), s katero je dešifriral kodo trezorja, ne da bi mu bilo treba uporabljati dinamit – kar bi bilo precej preveč opazno, hrupno in brez stila za tako kompetentnega vlomilca. Umetnost vloma je razvil do v 19. stoletju nepredstavljivo visokih standardov; posledica tega so ocene, da je bila njegova tolpa med letoma 1874 in 1884 (torej vključno po Leslievi smrti) odgovorna kar za 80 odstotkov vseh bančnih ropov v Združenih državah – in to ravno v času, ko je po splošni predstavi tipični rop predstavljala zaseda poštnega vlaka na Divjem zahodu, ne pa angažma arhitekturnega genija v New Yorku. Leslie naj bi imel na vesti preko sto ropov in sedem do dvanajst milijonov ukradenih dolarjev, danes bi bilo to enako od 150 do 290 milijonom dolarjev!

Vlomilčeva orodja iz 19. stoletja

Leslia res niso nikoli ujeli, kar pa še ne pomeni, da ima ta zgodba zanj srečen konec. Poleg svojega osnovnega posla je postal tudi nekakšen »vlomilski konzultant«, drugim tolpam je za plačilo svetoval pri izvedbi ropov. Nato pa so ga 4. junija 1878 našli mrtvega, ustreljenega v glavo in srce. Govorilo se je, da je bil umor povezan z vlomilčevim romantičnim zanimanjem za sestro enega svojih sodelavcev, storilca pa niso nikoli našli. Je torej zaključno moralno sporočilo zgodbe o Georgeu Leonidasu Lesliu ta, da naj se arhitekt drži svojega osnovnega poklica in ne prestopa na »temno stran«, ali pa samo, da svojih ljubezenskih interesov ni dobro mešati s poklicnimi?

Miloš Kosec

Celoletna naročnina