Adolf Loos je bil celotno življenje obseden z racionalizacijo. Zgodovino je videl kot prepočasno, a nezaustavljivo čiščenje vsega odvečnega. Ker je nekaj let ob koncu devetnajstega stoletja preživel v naprednih Združenih državah, nato pa se je vrnil v domačo in zaostalo Avstro-Ogrsko, je svojo vlogo še bolj kot v arhitekturni praksi videl v izobraževanju bivanjsko nerazgledanih sodržavljanov. S sebi lastno duhovito nesramnostjo je svoj časopis Das Andere podnaslovil  s “Časopis za uvedbo zahodne kulture v Avstrijo”. Znake zaostalosti svoje domovine je videl v neolikanosti posameznikov (Loos je verjetno edini arhitekturni teoretik, ki v svojih pisanjih obsoja soljenje juhe s konico noža), v težki alt-deutsch pohištveni opremi malomeščanskih salonov in predvsem v ornamentalni vulgarnosti secesijskih oblikovalcev in arhitektov, ki so se tudi sami istočasno proglašali za glas prihodnosti. Od purista, ki je imel ornament za preostanek divjaštva, bi zato morda pričakovali minimalistično oblikovanje in do skrajnosti reducirano opremo. Pa pri Loosu ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled. Njegovi interjerji so med najbolj razkošnimi ambienti dvajsetega stoletja: starinsko angleško pohištvo, preproge, tkanine, obloge iz eksotičnega lesa in skrbno poliran kamen pač niso podoba askeze. Tudi prostori, v katere jih je razporejal, so nestandardnih dimenzij. Salon v Vili Müller v Pragi je bistveno višji kot običajni meščanski saloni istega časa, medtem pa je sosednja jedilnica precej nižja – po Loosu sedeči ljudje za obed in prijeten pogovor pač potrebujejo bolj intimen, temnejši in nižji prostor kot v reprezentančnem salonu. Loosovo prostorsko načrtovanje oziroma Raumplan je racionalizacija prostorov glede na njihov psihološki in programski učinek, kar pogosto pomeni nasprotje preprosti ekonomski racionalizaciji, torej uravnilovki v smislu: kakšna je najcenejša še sprejemljiva enotna višina bivalnih prostorov?

Za disciplinirano, skoraj anonimno fasado Loosove Vile Müller v Pragi se skriva kompleksna in originalna prostorska kompozicija, ki optimalno odgovarja bivalnim pričakovanjem družine Müller, ne pa, na primer, nujno tudi vam.

Natanko takšno pa je postopno nižanje višin v bivalnih prostorih zadnjih stoletij. V palači sedemnajstega stoletja ni bila višina šestih, sedmih metrov nič neobičajnega. V meščanskih najemniških stavbah iz konca devetnajstega stoletja so stropovi že nižji, visoki med tri in pol do štiri metre. Med obema vojnama se je racionalizacija nadaljevala in je običajno obstala na treh metrih in nekaj centimetrih. Najnižji so bili stropovi vsaj pri nas v obdobju povojne izgradnje, ko dosežejo dva metra in štirideset centimetrov, nato pa se ustalijo na dveh in pol metrih. To je uravnilovka še danes, ne glede na to, ali ste visoki meter petdeset ali pa ste košarkarski dvometraš; ne glede na to, ali gledate na stanovanje kot na nujno zlo med dvema službenima dnevoma, ali pa ste razvili prefinjen bivanjski slog. Bivalna višina je postala popolnoma standardizirana in, vsaj na prvi pogled, racionalizirana.

»Racionalna« palača šestnajstega stoletja ima pet ali šest metrov visoke stropove.

Vendar pa Loos ni govoril o takšni vulgarni racionalizaciji. Racionalizacija je enako standardizaciji samo v specifičnih družbenih in ekonomskih okoliščinah. Danes razumemo racionalizacijo povsem finančno, vedno pomeni predvsem ekonomsko optimizacijo. Obstajajo pa tudi drugačne, včasih tej naravnost nasprotne racionalizacije. Smo zato, ker smo vse višine znižali na dva metra in pol, postali še bolj racionalni od Loosa? Dunajski arhitekt je rekel, da želi z Raumplanom bolje izkoristiti prostor. Izkoristek prostora pa je povsem odvisen on našega razumevanja, kaj je racionalnost. Je najbolj racionalna družba tista, ki je najbolj dobičkonosna, ali pa tista, ki vsakomur ponuja bivalno okolje po njegovi lastni meri? Podoba racionalne družbe ni nujno tudi podoba najcenejše ali najprofitabilnejše družbe. Zdelo bi se mi celo, da je najbolj racionalna (in torej najbolj civilizirana) družba tista, ki odreja humane možnosti za bivanje vsakomur po lastnih potrebah.

Vsak ima svoj modulor, ki pa ni odvisen le od telesnih mer, temveč tudi od psiholoških, socialnih in številnih drugih potreb.

Med tem pa je večina naših stanovanj odsev specifične, vulgarne in dobičkonosnemu prostemu trgu podvržene racionalizacije – danes še celo bolj kot kadarkoli prej. Dva metra in pol je pač tista višina, ki je obstala kot najbolj ustrezen investicijski kompromis med povprečno višino ljudi, svetlobnimi in psihološkimi zahtevami, finančnimi zmožnostmi ter socialnimi pričakovanji kupcev nepremičnin. Kompromis na podlagi celotne populacije pa pomeni, da nikomur zares povsem ne ustreza. Dva metra in pol predstavlja optimalno dobičkonosno gradbeno strategijo in obenem kapitulacijo prostorske in bivalne domišljije. Samo naša doba se lahko »pohvali« z dejstvom, da kljub velikemu številu arhitektov in ogromni produkciji arhitekture že vnaprej do centimetra natančno vemo, kako visoki bodo stropovi v vseh bivalnih prostorih vseh novozgrajenih stanovanjskih stavb. Neufert je biblija takšne standardizacije in ima tudi zato vedno na pol grozljiv priokus industrializirane skladovnice človeških teles. Ko pa si bomo lahko privoščili raznolike bivalne površine in ko nakup nepremičnine ne bo neposredno odvisen od vrednotenja kvadratnih ali celo kubičnih metrov, bo to najboljši dokaz, da smo spremenili razumevanje pojma »racionalnost«. Raznolike in osebnim potrebam prilagojene višine prostorov bodo eden izmed znakov, da smo vulgarno ekonomsko racionalizacijo zamenjali za neko drugo, bolj veselo in bolj humano racionalnostjo.

Miloš Kosec