Priznati moram, da z veslanjem nimam veliko izkušenj, čeprav nekaterim prijateljem o njem včasih rada predavam. Po morju ali rekah se s čolnom nisem veliko odpravljala. Le nekajkrat v najstniških letih po Krki in kasneje s kanujem po majhnem potoku nekje na Notranjskem, kjer sem opazovala race.
Moja ljubezen do veslanja se namreč dogaja na fitnesu. Nekoč se mi je naprava za veslanje zdela najbolj dolgočasna med vsemi. Vedno nekje v kotu, vedno prazna.
Morda me je začela malo bolj zanimati, ko sem gledala serijo Hiša iz kart, v kateri se je Francis Underwood (Kevin Spacey) ob večerih sprosščal tako, da je ob oknu kadil travo ali pa strastno veslal na sše posebej lepem lesenem ergometru, imenovanem WaterRower, katerega prodaja se je menda potrojila vsakič, ko se je pojavil v nadaljevanki.
Potem pa sem nekega poletnega popoldneva na krajšem potovanju sedela na liverpoolskih dokih. Za mojim hrbtom se je v nebo vzpenjal Pier Head z znamenitimi tremi gracijami – poslopji zavarovalnice Royal Liver, ladijske družbe Cunard in pristaniške uprave – pred mano pa je mirno drsela reka Mersey. In potem sem ga zagledala. Osmerec s krmarjem. Glasnim krmarjem. Nekaj moških, nekaj žensk. Jasno je bilo, da niso olimpijski tekmovalci. Bili so vseh telesnih oblik. Veslali so divje, na klice krmarja so pospeševali, in ko so prišli do konca kanala, so kot kakšni Vikingi dvignili vesla in vzklikali. Potem so šli še en krog in še enega. Nisem jih mogla nehati gledati.
Presenetilo me je, da me je kot veliko individualistko veslanje, ki je prispodoba tega, kako se devet ljudi spremeni v eno samo lasersko silo in pri tem neizmerno uživa, tako zelo navdušilo.
V zadnjem času, ko kdaj ob večerih tako rada gledam nogomet – še posebej Liverpool (nihče ni tako elegantno hiter kot Mohamed Salah), me morda ta skupinska moč napada proti cilju ne bi tako zelo presenetila.
Pa ni šlo le za kolektiv. Všeč mi je bila lepota veslanja. Harmonija, ravnotežje, ritem.
Kakorkoli. Tistega večera sem v rojstnem mestu Beatlov premišljevala o tem, da imamo morda ljudje v sebi gen za veslanje. Spomnila sem se na mlado aristokratinjo Natašo v Tolstojevem romanu Vojna in mir, ki ni nič vedela o Rusiji in nikoli ni imela stika z ljudstvom, a ko je zaslišala balalajko, je vstala, pograbila pisano ruto in nagonsko zaplesala ruski narodni ples. To je bila slovanska duša v njenem genskem zapisu. Podobno kot ona sem si takrat v Liverpoolu zaželela zagrabiti za veslo in odveslati vse do Irske.
Mislim, da veslanje sicer ni shranjeno v genu, ki je v nas od nekdaj, tako kot recimo tek po neskončnih savanah, kot bi me podučil najljubši tekač, ampak je to gen, ki je zrastel kot spretnost, ki jo vztrajno ponavljamo.
Človek je v zgodovini res neskončno veliko preveslal. Najstarejši čoln, ki so ga izkopali arheologi nekje na Nizozemskem, je bil stesan 8040 let pred našim štetjem. Koliko so preveslali Mezopotamci, Egipčani, Kitajci. Stari Grki. Koliko mož je moralo poganjati vsa ta velikanska ladjevja, kadar ni bilo vetra? Sužnji, ujetniki, reveži, ki so se spremenili v ritmični stroj iz teles, kot bi napisal kak Walt Whitman. Čeprav grški veslači niso bili sužnji, ampak svobodni državljani; vse sužnje, ki so imeli čast postati del te velike mornarice, pa so takoj osvobodili.
Ko Homer v Iliadi opisuje, kako velika je grška vojska, takrat je bila najmočnejša na svetu, si sicer najprej pomaga z metaforami, pesni o neskončnih jatah gosi, o požaru, ki se z vso hitrostjo širi, a še vedno ni zadovoljen, zato raje v dolgih tristo petdesetih verzih našteje vse grške kapitane in njihove ladje. Naštevanju ni konca. V vsaki ladji, kot v knjigi Lords of the Sea piše John R. Hale, je bilo 170 veslačev. Stari Grki so imeli posebno besedo za zvok, ki nastane, ko veslo udari v modrino morja (pitylos), in spet drugo za šum, ki se zgodi, ko veslo zajame vodo (rhothios).
Kaj šele Vikingi, ti rogati divjaki, ki so s komaj dvajsetmetrskimi in izjemno hitrimi ladjami, ki so bile brez strehe in palube, in s posadko, ki je štela največ trideset mož, prepluli Atlantik ali pa po rekah in jezerih z daljnega severa priveslali vse do Indije. V vikinških grobovih so odkrili kipce Bude in arabske kovance: tako daleč so hodili po železo za svoje smrtonosne meče. Na nekem starodavnem veslu so našli zapis: »Največkrat sem bil zelo utrujen, ko sem te prijel v roke.« Najboljše mornarje so pokopali skupaj z njihovimi ladjami.
Ko sem se tistega poletja vrnila v Ljubljano, sem se odločila, da se bom vpisala v veslaški klub. Nekaj sem jih našla, napisala prijave in nikoli nisem dobila odgovora. A potem se mi je zazdelo, da moram najprej nabrati veslaško formo in šele potem znova poskusiti pluti po pravih vodah.
Od takrat naprej je veslaška naprava v fitnesu tista, s katere me je težko spraviti. Vsak trener bi vam znal povedati, da z veslanjem pokurite več kalorij kot recimo s kolesarjenjem in da je to vadba, s katero nikoli ne preobremenjujete kolen ali gležnjev.
V svoji domišljiji sem na veslaški napravi že večkrat preveslala Piranski zaliv, Rokavski preliv, reko Hudson in razdaljo med Unijami in Suskom.
In lovila ritem tiste stare veslaške pesmi, ki gre nekako takole:
Veslaj, veslaj, veslaj v svojem čolnu
ali pa te bo vedno objemalo morje
nikoli več ne boš stopil na kopno
in nikoli začutil dotika ljubljenega telesa na svojem
Piše: Irena Štaudohar
Ilustracija: Milanka Fabjančič
Zapis je bil objavljen v številki, posvečeni temi: kritika, 2019. Vsebine iz tiska le izjemoma objavimo še na spletu. Z naročilom na revijo pridobite odlične vsebine in omogočate nastajanje vsebin Outsider na različnih kanalih. Hvala.
