Intervju: Ivan Juretić, arhitekt
Napisala: Ana Malalan, Anselma

Arhitekt, mizar, oblikovalec, čebelar, vinar, planinec, jadralni padalec, vse to je Ivan Juretić. Sinteza vseh teh ljubezni se najbolj odraža v bivakih, ki jih sam sprojektira, zgradi in opremi v hribih, brez elektrike in dostopa za avtomobile. Je perfekcionist z izrednim občutkom za prostor in širokim obrtniškim znanjem.
Spodnji zapis je le poskus orisa te osebnosti, človeka, ki štrli iz običajnih okvirov.

Sestala sva se pri njem doma, na Grobniku na Hrvaškem, kjer živi s svojo nono. Začelo se je z buteljko in debato o knjigah, pisanju in branju na splošno.

Pa ti, pišeš kaj?
Mislim, da ne pišem slabo, a pišem zelo počasi.
Recimo, to (povleče knjigo iz regala) je bilo zelo obsežno delo. Psihiatrična bolnica na Rabu. Pripravil sem tekst o arhitekturi stavbe, v kateri je bolnišnica. Kompleks je bil narejen med drugo svetovno vojno, in to na fascinanten način! Sicer fašistična arhitektura, hangarji v osnovi.

Kako je prišlo do tega pisanja?
Vrnil sem se iz Italije in prejel naročilo, projekt za novo kuhinjo za tisoč bolnikov. Stala naj bi na ozemlju, kjer je bil star, delno porušen objekt brez strehe iz časa fašizma. Ključno vprašanje je bilo, ali je ruševino objekta z nesrečno zgodovino vredno ohraniti in vanjo vstaviti funkcionalen objekt kuhinje ali pa je ruševino bolje podreti in jo nadomestiti z novogradnjo, kar bi bilo ceneje. In že ko sem jemal mere na objektu, me je arhitektura fascinirala. Bral sem jo matematično, povsod sem razbiral geometrična razmerja. Popoln red! Že okna so v razmerju ena, ena plus koren iz 2, ena … Ko sem vse izrisal in dal v shemo, se je izkazalo, da je ves kompleks v razmerju zlatega reza.

Kdo je arhitekt prvotne stavbe?
Ne vem, kdo je avtor. Tam, na nekem polju, je zasnoval matematično skladno stavbo, tako kot je delal Vitruvij. Narisal je petkrako zvezdo in vse se je zložilo po njej. Potem sem prišel jaz, petdeset, šestdeset let kasneje, in to gledal. Cel kompleks je narejen v razmerju 1 proti koren iz 5!
Ravnateljica bolnišnice, naročnica projekta, mi je na koncu rekla: »Veste kaj, Ivan, to moramo dati v knjigo. Napisali boste besedilo o tem.«

Kaj pa je bilo s kuhinjo?
Analiza je pokazala, da je objekt vredno ohraniti. To je edini artefakt »logorja« in mislim, da je tudi zato dragocena arhitektura. Konec koncev ta prostor sam po sebi ni slab.
Ohranili smo obstoječe zidove in vanje namestili nosilce, tako da je funkcionalnost stavbe postala popolnoma neomejena.

Torej, začel si s projektom kuhinje, naredil študijo o celem objektu in nato napisal knjigo.

Da, vedno tako delam. To je problem.

Zakaj je to problem?

Kako nekomu razložiti, da moraš narediti študijo, napisati knjigo, preden projektiraš kuhinjo? Eno kuhinjo. Hvala bogu, da obstajajo tudi ljudje, ki to mogoče sprejmejo.
Naredil sem študijo, ker se o svojem delu vedno sprašujem in ga osmišljam. Za arhitekturo je pomembno zaznati situacijo, problem. Pravo vprašanje. Kaj obstaja v prostoru, kaj je že nekdo naredil. Če želiš kaj dobrega ustvariti, se moraš navezati tudi na vse, kar je ta prostor zaznamovalo. To je temelj.

Je to tvoja etika? Do prostora?

Tudi. Mislim, da je to temelj delovanja arhitekta. Ni le etika, to je poklic. Veš, kako je rekel Platon (smeh), mizarja je dal za primer: da je mizar le, če je dober. Se pravi, če je dober mizar, je mizar. Če ni dober mizar, sploh ni mizar.
To je temelj profesionalnosti. Temelj te stroke. Če ne obravnavaš obstoječega stanja, vse situacije, potem si ne moreš reči arhitekt. Mislim, da je to ključno.

Kaj je tvoj cilj pri projektih? Kakovosten prostor?

Ali ni nagrada, da bereš nekaj, česar drugi ne vidijo, pa vseeno čutijo? To je navdušujoče! Brati sledove, ki jih je nekdo pustil v zidovih, misli. Nekoč realizirane misli zdaj prevedeš in z njihovim orodjem delaš naprej. Zame je to princip dela. Dejansko mislim, da je to prav, in drugače ne morem.

Koliko časa povprečno traja tvoj projekt?

To je odvisno … bivaki so bolj izjema. Sam diktiraš tempo, začetek in konec. Pri velikih projektih, klasičnih arhitektonskih projektih, ne moreš nadzorovati časa. Ta je odvisen od naročnika, od denarja, od okoliščin, in to se po večini zavleče.
Problem arhitekture je tudi, da se, če traja predolgo, fokus razblini. Nekje sem prebral, da Frank Gehry, kadar hodi mimo kakšne svoje stavbe, pospeši, da ne bi videl kakšnega problema. Sam imam interes, da se vračam tja, kjer sem kaj naredil. Zanima me, kaj se z izvedenim dogaja, in nočem, da bi bilo tam kaj narobe.

Zadnjič si rekel, da imaš veliko povpraševanja za hišice na drevesu in da se kar malce otepaš naročil. Kako pa drugače dobivaš projekte?

Hitro sprejemanje naročil, to je nekakšno nenaravno spajanje.

Zate je nenaravno spajanje. Kdo drug bi bil množice naročil vesel, odprl bi tovarno, zaposlil 300 ljudi in si rekel uspešen arhitekt. Tebi pa se to zdi nenaravno. Kako potem izbereš naročilo, po instinktu?

Instinktu je treba slediti. Je zelo dobro vodilo za to, katero nalogo izbrati in česa ne.
Delu se je treba posvetiti. Če privoliš v projekt, se zavežeš, da boš vanj investiral tri leta svojega življenja. Pomembno je, da dobro izbereš. In če instinkt ni dober … se ni smiselno mučiti. In pri vsem tem ne bi bil rad videti kot kak elitističen projektant. Res ne.
Ponuja se mi recimo projektiranje ogromnega projekta, ki je že po konceptu nekaj, kar gre mimo moje – kot si se ti prej izrazila – etike. Prostor, katerega vrednost je bila ustvarjena iz delovanja arhitektov in kjer bi moral zdaj nastopiti po diktatu denarja, kapitala. Nimam ambicij, da bi delal tako. Projekt je že vnaprej obsojen na … narobe. In za to bi dobil milijon ne-vem-česa. Mislim, kaj bom z milijonom, če lahko grem dopoldne letet in popoldne v delavnico in delam vino in med. Zdaj ti meni reci, ajde! (smeh)

Gore, letenje … Kaj je tako lepega pri višini?

To je čisto drugače od vsega. Si kdaj z roko prijela oblak? To moraš narediti! Tako mehki so! (smeh) Strašno! Gore pa – kaj ni bilo lepo, ko ste prišli na Velebit!

Bivak na Velebitu, v Šugarski dulibi, je zgodba zase. Tam je stal star, dotrajan kontejner, ki je služil kot bivak. Ivan, strasten planinec, se ga je samoiniciativno lotil. Od pobude, ideje, organizacije do končne izvedbe, na 1212 m nadmorske višine. Kontejner je sprojektiral in sestavil v svoji delavnici, sestavil pakete (skupaj 4,5 tone) in jih s helikopterjem prenesel na vrh. Med drugim tudi dve okni velikosti 2 x 2 m. S pomočjo prostovoljcev so obstoječi kontejner slekli, na novo oblekli in opremili s pohištvom, kuhalnikom, sončnimi celicami za elektriko, sanitarijami in pečjo. Očividci smo lahko spremljali sestavljanje hiše, ki je potekalo kot zlaganje kock – vse je padalo na svoja mesta! Vsak detajl vnaprej domišljen! Nobenih napak! Samo seznam vijakov je bil na štirih ali petih listih, kaj šele vse ostalo.

Super je bilo! Štejem si v čast, da sem to doživela. Presežek z obrtniškega, projektantskega in socialnega vidika! Kako lahko tako natančno predvidiš čisto vse za gradnjo v takšnih razmerah?

Tako je to. To se pričakuje od arhitekta. Da predvidi, da projektira. Kaj pa je naše delo, če ni to? Vse tako delam. Če izročiš projekt, ki si ga sam zasnoval, drugemu v izvedbo in vidiš, da gre kaj narobe, je frustrirajoče.

Od kod prostovoljci, ki prilezejo gor pomagat?

Nimam firme, ki bi to zgradila, vedno računam, da bodo prišli ljudje. Samoiniciativna udeležba drugih ljudi se mi zdi bistvena! Tako se v projekt vgradi tudi skupen napor, da se nekaj ustvari. Nekaj, kar ni komercialno ali kapitalistično. In vse prostovoljno.

Objekte pogosto tudi sam narediš, izdelaš. Si potem še zmeraj arhitekt ali ima ta dejavnost kakšno drugo ime?

Mislim, da je PRAV TO arhitekt.
Sam tudi nerad rišem načrte za izvedbo. Oddati načrt izvajalcu je zame velik napor – dober načrt je zelo zahtevno delo. WC ob bivaku na Šugarski dulibi je izdelal kovinar, ki sem mu moral dati načrte. Risal sem en teden, pa človek ve, kako se to naredi. Če bi varil sam, bi brez načrta WC v enem tednu sam naredil. To bi bilo v resnici veliko lažje.

Kaj pa mizarstvo, od kod si ga vešč? Nono je bil mizar, si se naučil od njega?

To je tradicija. Pred dvesto leti je bilo tu, na Grobniku, 300 mizarjev.
Nono je bil mizar, a z njim nisem nikoli delal. Oče je bil arhitekt in nekoč je na sejmu v Zagrebu kupil stroj, ki je še danes tu. Ta stroj, drag kot avto, je stal v transportnem paketu in nekoč sem pokukal noter. Verjetno je bila to motivacija. Razpolagal sem z dobrim strojem, nihče ga ni potreboval in imel sem prostor.

Zagnal sem ta stroj, še vedno ga uporabljam, danes zjutraj sem delal z njim. Kombinirka; oblič, debelinka, cirkular, vrtalnik … resen stroj. Postal sem ekspert. Če stroju ne posvetiš časa, ga ne moreš začutiti. In ko nekaj začutiš, ko z njim delaš, ko vanj vložiš svoj čas, potem postaneš mojster.

Kje pa se profesionalno počutiš najbolj doma? Kaj je tvoj poklic?

Verjetno je arhitektura. Čeprav sem se je vedno otepal. Nekako sem se sprijaznil s tem. Včasih sem govoril, da sem čebelar.

Podnapisi k fotkam:
Portreti iz Šugarske

Ekipa PD Pani pri izdelavi bivaka na Ždrilu

Iz delavnice: lestve in WC za Šugarsko, stopnice iz sosedove češnje in kaos, ki se tam včasih pojavi

Iz zraka: Krk, Rab, Istra

Pogovor je bil objavljen v Outsider #13

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja