Proklet Miklavc me zmeraj gleda med oči, ko mi laže. Tako prepoznam njegovo nabijanje, po strmem pogledu naravnost v sredino, nekam nad nos. Tokrat je, kakor skoraj zmeraj, prepričan, da mu nisem na sledi, ko se izmotava: »Če ti pravim, da ne plačujeta. In takoj zatem me je še bivša žena odrla za dva čuka ojrov. Če bo šlo tako naprej, bom moral res razglasiti tisto, tistega … no, kako se mu že reče …«

Na osebni bankrot misli, ampak ni mi do tega, da bi mu pomagal izvaliti tako debelo pretiravanje. Zaziram se v njegove mesnate ustnice in spominjajo me na napihnjene …, ja, na debele šlauhe begunskih gumenjakov ob Lampedusi, ki prav tako kot njegovi žnabli ne vzdržijo pritiska številnih riti, ki jih servisirajo. Miklavc je samo glasnik, ni capo di banda, temveč je naluknjan gumenjak, s katerim upravljata brata Mafiozota. Poslala sta ga, da me odreže, toliko mi je hitro jasno. Če ne bi sedela vsemu osebju na očeh, bi ga najraje ošamaril sredi Rože, ampak med nama je okrogla marmorna miza kupeja, neokusno okrašena s kurbiš amarilisom, ki s svojim rastlinskim pimpekom opleta tako burno, da se osiplje, ko končno butnem po mizi. Ničesar ne rečem, samo kresnem s pestjo ob marmor, da bi Miklavc končno obmolknil. Pa ne. Pa se kar ne da.

Miri me, da sta brata Robavsa ves čas domnevala, kako bomo učinkovito stisnili Zokija za plac, kako bo Zoki provajdal, vse podpisal, s pljunkom zapečatil kupčijo, potem pa se jima je zalomilo, ko so Zokija vzeli pod drobnogled in ni mogel mrdnit, ne da bi kje cajtengi že pisali o tem. Da tukaj nimaš kaj, smo pač vsi izviseli, piši kući: propalo. In še zmeraj bolšči naravnost nekam med moj nosni koren in moje čelo.

Želim si, da bi imel kladivo s seboj, ali pa vsaj kakšno drugo orodje. S fazenbriferjem bi se mu dalo lepo zavrtati v sence, le prek mize bi bilo treba seči, pod mizo se oprimeš ročaja, švink švink čez plato, gojzer gor na marmor in malo zaleta, pa si tam.

Takrat Miklavc za hip pogleda vstran, kakor da mu sledijo, in zatem reče: »Neki ti povem. Ne uživam. Zame je to kazen, stari, ampak če moram izbirat med svojim bankrotom … tebi se pa par stotk v štumfu tudi ne bo dolgo poznalo. Probi me razumet.« In ne laže več, videl je, da sem ga spregledal. To znam. Znam gledat tako, da se to ve. Da jim dam vedet, da vem.

Ko je že predolgo tiho, pokimam. »Ni pene stari, prav imaš, ne bo se mi hudo poznalo. Eden drekobrbec, kot si ti, gor ali dol …« Srdito me je premeril, češ, ali mu grozim. Seveda sem mu. »Kaj naj ti rečem, samo da boš mirno spal. Mimogrede, upam, da veš, kje ti je zdajle ta noseča hčerka … saj veš, varnost je prva.« Kljubovalno sem mu vračal srditi pogled in se trudil umirjati dihanje, da ne bi videl, kako me je razpizdil. »Lažeš,« je napadel. Seveda sem lagal. »Lažem, ja, ziher,« sem rekel, »ampak tega ne moreš vedet. A ne, da ti je malo skrčilo tiča, a, a?«

Zdaj sem bil zares odločen, da se ne bom več pustil drkat najbolj bednemu puicfleku bratov Pizdunov. Odločen sem bil, da ga pojebem brez putra, in to še isti večer. Sto posto je pobral mastno provizijo in se odločil pohopsati še moj honorar. In to zdaj, ma ne ravno zdaj, zakaj ravno zdaj, stari, ko sem resno mislil nehat in rabim samo še frende za srkanje koktejlov na Kanarcih. Zdaj pa si bom moral spet umazati … avto.

Na mizo sem fliknil petdesetaka in rekel: »Ajmo, pokret. Robo mi boš pa še vseeno pomagal nest, da veš.« Ko sva se sprehajala proti Prešercu, je zamrmral: »Saj ne bi, a ne?« Najprej sem mislil, da me moleduje, da ne bi slučajno poškodoval njegove najstarejše ta male, a potem sem videl, da se je v temi bleščala njegova klobasa od džointa. Preziram zadetke, zato sem samo na kratko odkimal, na tiho pa se veselil, da mu bom odrobil členek ali dva, ko me pripelje do placa. Še z večjim užitkom mu bom strl nos in potem po ustaljenem postopku dalje. Včasih ne uživam v svojem delu, sploh revčki brez prebite pare mi vzbujajo pomilovanje. Ampak počasi čutim, da se mi vrača gušt za take gliste, ki komaj čakajo, da nekomu, kaj šele meni, odprejo marelo v riti.

Ne govorim mu, kaj mu bom delal. Ne povem, da bom, preden se lotim njega, poskrbel za to, da bo zraven tudi noseča hči, ko bo šprical njegov švic in ko bodo nohti leteli po tleh. Niti mu ne omenjam, da se me samo enkrat zafuka, ker drugič ne dobiš prilike. Vse to že ve, vse to bi že moral vedeti, saj nisva od včeraj sodelavca. Zoki, da mora pazit na cajtenge, ma lepo te prosim, Zoki ne pazi ampak prav na nikogar na tem svetu, Zoki je car, naš človek in nima kaj pazit. Takrat se mi posveti. Pustil ga bom dol zbutanega, z nago ritjo vsem na očeh, da mu zjebem ta nemarni nasmeh.

»Scat moram, stari, na javnega bom šel. Pridi z mano?« Proklet Miklavc me gleda, kot da sem mu ravnokar predlagal, naj mi nastavi rit, ampak samo še pet minut, pa ga bom stisnil ob steno kubikla, mu uturil nos dol v scavnico, da mu bo žal vsakega natega, ko si je on izvolil privoščit mojo rit in moje bankovce. »Ne, dej ne, model, ne grem dol, tudi tebi ni treba, saj se lahko poščiješ tukaj, ob ograji …« Menca ko kurba, kaj mu je, pizda. Pogledam ga samoumevno: »Saj nisem opičjak, ne me basat, da bom scal sred Prešerca, no, ne seri pa pridi dol z mano!«

Videt je v škripcih, ko ga brez besed zvlečem dol po stopnišču, in takoj ko se približava kubiklom, mi je jasno, zakaj. Privlačna nosečnica z vijoličnim predpasnikom mu plane v objem. Njegova ta starejša ta mala. Sekrete čisti. O jebemti, sirotinja! Sveta preproščina. Res se nimam za kakšnega samaritana, ampak opičjak pa tudi ne bom. Ko se delam, da ščijem, slišim Miklavca, kako se izmotava pred ta malo, kje da je bil do enih zjutraj, in sklenem, da bom to rundo častil. Ta mali stisnem deset ojrov in ji rečem: »Mar bi v kakšne šole hodila. A te ni škoda.« Miklavc za mano sopiha od jeze in sramu, ampak še ne ve, da bi mi moral lizat podplate, ker sem mu v mislih ravnokar vrnil nohte in ponos. Odspred in odzad ga fukata brata Pridanić in hčerka mu puca sekrete. Nisem opičjak.

Je pa Zoki dobro zrihtal te sekrete sredi Prešerca, tukaj nimaš kaj. Če za imidž skrbi tako, da ima vsak meščan pravico do tega, da si v miru obriše rit, potem sem z njim, in ko bom zavil na fina pota, ne bom pristajal na manj kot štirislojnega. Ko s poscanim Miklavcem, ki ga skrbi, kaj bom rekel, šetkava do garaže pri sodišču, gledam drevesa v Miklošičevem parku, ki izgubljajo listje, in pomislim, da so njihove rogovile videti, kakor da bi jih kdo narobe obrnil in bi opletala s koreninami navzgor. Tale Zoki, bemumater, kako je to zrihtal vse naopački – ga zna tut posrat. Ampak vsak ga kdaj. Zato pa imamo Miklavčevo ta malo. Da spuca, pomislim sam pri sebi in ga pomilujem. »Stari, ‘nocoj je dovoljeno sranje’,« mu rečem. »Jutri pa … dobro veš ti sam.« In Miklavc enkrat za spremembo ne bulji med moje oči, kot da ve, da sem na štirislojnem, on pa si guzo briše z roko.

Napisala: Jedrt Lapuh Maležič

Člani natečajne komisije, Agata Tomažič, Tina Košir in Andrej Hočevar, so zgodbi podelili 1. nagrado.

Zgodba je objavljena v obliki, kot smo jo prejeli, ni lektorirana ali urejena.

Ena misel na “Jedrt Lapuh Maležič: Nisem opičjak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja