Opazovala sva halogensko luč, ki ji je Lesjak pravil »lava lučka«. Zeleni mehurčki so se zaletavali drug ob drugega, včasih sta se dva spojila, včasih pa se je velik mehurček ločil v dva in je vsakega potegnilo v svojo smer. Kaj se je dogajalo na TV-ju, ki je sobo polnil z modrikasto svetlobo, ob tem sploh nisem uspel procesirati.

»Stari,« je nenadoma rekel Lesjak. »Sem spal?«

Tiho sem tlesknil z jezikom in še dalje opazoval hipnotične mehurčke. »Eh, še maloprej si mi nekaj rekel.«

»Kaj sem rekel?«

»Ne vem,« sem rekel. »Nekaj si rekel. Se ne spomniš, da si nekaj rekel?«

Lesjak se je malenkosti dvignil na kavču. »Ne vem, stari. Žejen sem.«

»Ti jaz prinesem?«

»Ja, prosim. Veš, kje imam vse.«

Nisem se želel premakniti s kavča. Najraje bi zaspal z odprtimi očmi in vso noč zrl v svetlobo lavine lučke. Zavzdihnil sem in vstal.

»Kaj je?« je vprašal.

Naslonil sem se ob zid. »Čakaj, vrti se mi.« Res se mi je zvrtelo.

»Si kul?«

»Ne vem, samo vrti se mi. Menda sem kul,« sem rekel. »Malo sem zaspan.«

Pokimal je, z očmi spet priklenjenimi na lučko. »Jaz tudi. Ampak bi še malo sedel, stari.«

»Saj jaz tudi.«

»Samo vodo nama prinesi,« je rekel. »Mislim, lahko tudi fruc.«

Stopil sem v kuhinjo. V poltemo so pronicali utrinki modre svetlobe in se bleščali na kozarcih. Ko sem odprl hladilnik, me je oslepila rumena svetloba.

»Aja, ne fruca,« sem zaslišal iz dnevne. »Nočem cukra v sebi.«

Zaprl sem hladilnik in prinesel dva kozarca vode iz pipe.

»To je to,« je rekel Lesjak, ko sem ponudil kozarec. »Umiral sem od žeje.« Spil je na dušek. »Ah. No, kaj sem rekel?«

»Kaj?«

»Rekel si, da sem nekaj rekel. Morda govorim v spanju. Bil sem izklopljen, stari.«

Zasmejal sem se. »Ja, stari. Ne vem, kaj si rekel.«

Odložil je kozarec in se zleknil nazaj. Skozi nos je spustil nekaj zraka. »To je pravo sranje, ko se človek ne spomni. Mogoče sem rekel kaj zanimivega.«

»Potem bi si zapomnil,« sem rekel in pogled spet priklenil na lava lučko.

»To je res.« Pomolčal je. »Katedrale, stari.«

»Kaj?« sem vprašal.

»Po televiziji so.«

Pogled sem prestavil z lučke na televizor. Kazal je katedralo. Spet sem se zazrl v lučko. »Lepo.«

»Sto let jih gradijo.« je rekel. »In kdor jih začne graditi, jih nikoli ne vidi zgrajene. Na nek način smo mi isti. Veš, kdo je Karl Popper?«

Skomignil sem.

»On je to rekel.«

»Rekel kaj?«

»Da smo vsi isti.« je rekel. »Da gradimo stvari, ki jih nikoli ne bomo videli dokončane. Ti si pisatelj, stari. Morda boš z besedami vplival na svet, ampak boš že mrtev, ko bo tvoja zapuščina zaživela.«

Pokimal sem. »Jebemti. Deep shit, Lesjak.«

»To je zajebana stvar, graditi katedralo.«

»Menda res.«

»Ampak vseeno to počnemo.«

»Ja,« sem rekel in pomignil proti ekranu. »Katedrala v Liverpoolu.«

»Izgleda majhna,« je rekel.

»Malo je bedna.«

Pogledal me je. »Ja, stari. Malo je bedna.«

Pokazali so še nekaj katedral, ki jih nisem poznal. Nato se je nek moški sprehajal po parkirišču in nekaj pomirjujoče razlagal.

»Veš,« sem rekel. »To me spominja na eno zgodbo.«

»Kaj?«

»O dveh tipih, ki zvečer gledata dokumentarec o katedralah.«

»Nekdo je o tem napisal zgodbo?«

»Ja, stari. Veš, kdo je Raymond Carver?«

Skomignil je.

»On je to napisal.«

»O dveh tipih in katedralah?«

Pokimal sem. »Ne spomnim se podrobnosti, ampak en tip reče nekaj podobnega kot to, kar si rekel ti. Glede tega, da smo vsi isti. Da gradimo katedrale.«

»To reče, stari?« je vprašal.

»Ja, nekaj takega. Bil je pravi déjà vu, ko si to rekel.«

Lesjak se je nasmehnil. »Noro. Sicer pa samo poglej, koliko pisateljev je na svetu. Vse zgodbe so že napisane.«

Pokimal sem. Nekaj časa sem tuhtal o povedanem, nato pa so mi misli obnemele in sem se v celoti prepustil zrenju lava lučke. Zelenkasti mehurčki, ki so polzeli gor in dol …

»Tale lava lučka, stari …« Zasmejal sem se.

»Bolano, ne? Tako preprosta stvar, ampak te popolnoma prevzame. Pomirja tudi. Zelo pomirja, tako za večerne ure.«

»Bom si nabavil.«

»Zeleno?«

»Uh, ne vem. Vseeno. Obstaja večbarvna?«

»Večbarvna?« Začudeno je pogledal lučko. »To bi bilo noro.«

»Upam, da obstaja. To bi bilo res noro.«

»Poznaš kakšno zgodbo o lava lučki?« je vprašal Lesjak.

Moral sem pomisliti. »Mislim, da ne.«

»To je lahko tvoja zgodba,« je rekel.

»Zagotovo že obstaja. Zgodba o lava lučki.«

»Imaš prav.« Namrgodil se je. »Stari, daj predstavljaj si tole – zdaj se skušam postaviti v tvojo kožo, prav?«

»Daj.«

»Kot pisatelj verjetno tu in tam dobiš prebliske, ne vem, tako si jaz to predstavljam. Skratka, nekaj se zgodi, nekaj nenavadnega, ali pa banalnega, pač nekaj, kar ti daje misliti in potem hočeš o tem nekaj napisati. Deluje to tako? Ne vem.«

»Recimo,« sem rekel.

»No,« je rekel. »Pa si predstavljaj, da dobiš ravno zdaj en tak preblisk. Pozno je, zadeta sva, na TV-ju so katedrale in jaz rečem nekaj, kar te vrže iz tira in naenkrat – vzklije v tvoji glavi zgodba. Recimo. In jo želiš zapisati. Pa si predstavljaj, da se nenadoma zaveš, da takšna zgodba že obstaja. Torej o dveh tipih, ki gledata katedrale. Kaj storiš?«

Pomislil sem.

»Boš vrgel katedrale ven? Ker takšna zgodba že obstaja?«

»Zagotovo bi me mikalo. Ampak se to ne zdi prav.«

»Ne, stari. Ne zdi se,« je rekel. »Menda se je bolje ne obremenjevati s tem, kar že obstaja.«

»Menda.«

»Ne vem, ti meni povej. Ti si pisatelj, ti se ubadaš s tem sranjem.« Lesjak se je namrgodil. »Saj hočeš napisati nekaj novega?«

»Novega?« sem vprašal. »Ne vem, stari. Ne vem, kaj hočem napisati.«

»Zakaj pa potem pišeš?« je vprašal.

Skomignil sem. »Morda želim zgraditi katedralo. Ampak nimam pojma, kakšna naj bo.«

»Trdna? Mogočna? Nekaj novega?«

»Ne vem. Hočem samo, da stoji, stari.« Pogledal sem ga. »Razumeš? Samo, da stoji. Stari,« Zasmejal sem se. »Zdaj sem se spomnil, kaj si mi rekel. Rekel si mi, da lahko preklopim kanal. Ampak sem gledal lučko in mi je bilo vseeno.«

»To sem rekel?« je vprašal.

»Potem pa si me že vprašal, ali si spal.«

Pomislil je. »Aja, ker se je začel dokumentarec. Zdaj se spomnim. Pa je lučka postala bolj zanimiva.« Nasmehnil se je. »Dobro, da nisi preklopil. Potem tega pogovora ne bi bilo, stari.«

Skomignil sem. »Bi bil nek drug.«

»Ja, stari,« je rekel. »Ampak katedrale … Res jih vsi gradimo, stari. Zakaj to počnemo?«

»Ne vem. Fajn je gradit. Ni fajn gradit?«

»Res je fajn gradit,« je rekel. »Mogoče pa zato gradimo.«

»Ja, mogoče,« sem rekel. »Mogoče je to odgovor.«

Pokimal je. »Ja. Jebeš tiste, ki jo bodo občudovali. Zase je gradimo.«

»Ja. Res je.«

Spogledala sva se in prasnila v smeh.

»Stari,« sem rekel.

»Ja. Greva spat.«

Ko se je dvignil, so mu spokale kosti. Odvlekel se je v kopalnico, medtem ko sem ugasnil TV in lučko. Nekaj časa sem še opazoval te hipnotične mehurčke.

Napisal: Aljoša Toplak

Člani natečajne komisije, Agata Tomažič, Tina Košir in Andrej Hočevar, so zgodbi podelili 2. nagrado na natečaju Straniščne spletke 2, ki ga Outsider organizira v sodelovanju s podjetjem Geberit.

Zgodba je objavljena v obliki, kot smo jo prejeli, ni lektorirana ali urejena.