Helios in Selene ne razumeta, kako točno sta pristala na različnih koncih vesolja.

Če se vpraša Selene, je vsega kriv Helios. “Ideja, da obstaja portal v drugo dimenzijo, nima znanstvene podlage,” je vztrajal, medtem ko sta plezala na vrh pečine, ki se razprostira visoko nad morjem. “Ideja, da mora koncept imeti znanstveno podlago, da ga jemlješ resno, nima smisla,” se ni dala prepričati Selene. Helios se je obrnil in ji ponudil svojo dlan, pa jo je trmasto zavrnila. Hotela je priplezati na vrh brez njegove pomoči. Njegovo dlan bo potrebovala kmalu, za pogum, ko bo čas – ampak niti sekunde prej.

“Edina stvar, ki nima smisla, je ta, da bova skočila oblečena,” se je namuznil Helios. Selene se ni mogla upreti nasmehu; zopet se je zavedla kakšno polarno nasprotje sta. Njo je definiralo obsesivno mišljenje o vsem kar obstaja, bi lahko obstajalo in je nekoč obstajalo; Heliosa pa je definirala ljubezen do slehernega trenutka. Čeprav je bil današnji podvig njena ideja, v katero je verjela z vsem srcem, je Selene v sebi čutila tiho nervozo. Helios pa je bil, seveda, njeno popolno nasprotje. Ko ga je pogledala, je bil enako radoveden kot katerikoli drugi dan, čeprav je bil prepričan, da je ideja nora.

“Ljubim morje, saj to veš. Ampak vseeno je vesolje precej bolj mamljivo, se ti ne zdi?” je rekla Selene v trenutku ko je končno in zmagovito uspela priplezati na vrh. Globoko je vdihnila in začutila veter v svojih pljučih; veter, ki je imel slani priokus in vonj po morski peni. Čutila je, da jo dan podpira. Da so ji stvari namenjene, da se dogajajo njej v prid. Helios je opazil njen tihi ponos. “Vesolje se sliši mamljivo, to že. Ampak nobenega dokaza nimava, da bova resnično pristala tam. Kaj šele, da bova pristala na istem mestu. Vesolje je neskončno in ima več dimenzij – kaj če se zgubiva?” Ton njegovega glasu je Selene dal vedeti, da Helios ne sprašuje več zgolj hipotetično. Končno se mu je pustila prijeti za dlan. “Če se jaz izgubim kje v morju, je tvoja naloga, da me najdeš. Če pa se ti izgubiš v vesolju, te najdem jaz,” se mu je hudomušno nasmehnila.

Stopila sta proti robu pečine in Selene je zaprla oči. V tistem trenutku je čutila neizmerno hvaležnost, da ni sama. Helios je bil sicer prepričan, da bosta skočila v morje, ki se je razprostiralo precej globoko pod njima, ampak je kljub temu stal z njo, z roko v roki, na vrhu pečine, da preveri njeno teorijo. Teorijo, da če skočiš … če si upaš … pristaneš nekje drugje. Problem je bil zgolj v tem, da nista vedela kje. Ampak Selene je vedno sanjala resnico. Sanjala je o dvojnem življenju svojih staršev in par mesecev kasneje spoznala, da imata resnično vsak svoje individualno ljubezensko življenje. Sanjala je Heliosove kodre, leta preden jih je prvič zagledala. In sanjala je, da leti. Da leti popolnoma oblečena, leti proti morju, leti z vso hitrostjo in čuti Heliosovo dlan v svoji … in potem … tik preden bi njeno telo naredilo stik z morsko gladino … jasno sonce zamenja temna neskončnost in Selene čuti, da je v vesolju. Čuti, da ni padla v morje, ampak je padla skozi eno dimenzijo v drugo. Takoj naslednji trenutek je bila spet budna. Preden je uspela ugotoviti kje je pristala, ali če je Heliosova dlan še v njeni. Te sanje so jo spremljale mesece, dokler jih končno ni zaupala Heliosu. Edinemu, ki je takoj začutil, da mu sanj ne govori kot zgodbo, ampak kot plan.

“Na tri,” je zašepetala Selene, brez da bi odprla oči. Helios je stisnil njeno dlan in močno vdihnil. “Ena … dva … tri!” Skupaj sta se odrinila od pečine in Selene je lahko začutila želodec v svojem grlu. Odprla je oči in se zastrmela v valovito modrino pod seboj – modrino proti kateri je drvelo njeno telo. Zadnja stvar, ki se jo spomni, so Heliosovi kodri, ki so plapolali v vetru in njegova dlan, ki je skoraj neopazno spolzela iz njenega prijema. In potem – neskončnost. En trenutek tukaj, drug trenutek tam. Ampak sama. Brez Heliosa.

Še sama ne ve kako, ampak Selene je pripotovala v drugo dimenzijo. Občutek padanja se je ustavil in nadomestil z občutkom lebdenja. Razen bližnjega vijoličnega planeta ni bilo v njenem vidnem polju ničesar; samo temnina, ki so jo bežno razsvetljevale zvezde iz daljave. Bila je sredi vesolja brez zemljevida in brez duše dvojčice, ampak velik del nje ni bil presenečen. Nihče ji ni nikoli razložil pravila potovanja med dimenzijami, ampak očitno je ta pot narejena samo za potnika, ki si potovanja zares želi. Selene je vedela, da si je Helios želel ostati. Imela je potne dlani in suho grlo, ampak v svojem srcu je bila pomirjena. Helios je bil njeno največje darilo prejšnje dimenzije in morda bi bilo nepravično, če bi lahko prišel z njo proti svoji volji.

Heliosovo telo je še vedno drvelo proti morski gladini. Bežno se je zavedal, da Selene ne drži več za roko. Ko je zadel morje z vso silo ga je bežno stisnila panika, ko je začutil težo svojih oblek. Kljub nizki temperaturi vode je njegovo telo prepravil vroč adrenalin. Sekunde so se vlekle kot ure, ko je plaval proti gladini, in šele ko je na svojem obrazu začutil mrzlo sapo vetra, se je lahko umiril. Ni rabil pogledati okoli sebe, niti pod vodo, da je vedel, da Selene ni več.

Ker Selene je vedno sanjala resnico. Seveda so bile njene sanje popolnoma nore, ampak Helios je vedel, da jih mora poslušati. Čeprav je del njega čutil, da bosta pristala na različnih koncih vesolja. Čeprav za to ni znanstvene podlage. Včasih čas in prostor dobita sekundarni pomen in postane bolj pomembno to, da tvoja duša dvojčica skoči v dimenzijo, ki jo kliče. Čeprav tebe ni tam. Čeprav potem nosiš krivdo, ker spustiš njeno dlan med drvenjem proti gladini. Ker si ti zaljubljen v morje in ona v vesolje.

Helios in Selene ne razumeta, kako točno sta pristala na različnih koncih vesolja. Pa vendar razumeta, da sta pristala točno tam, kjer si želita biti. Mogoče za vedno, mogoče začasno. Pomembno je zgolj to, da sta tam sedaj.

Napisala: Luna Christina Lupus

Člani natečajne komisije, Agata Tomažič, Tina Košir in Andrej Hočevar, so zgodbi podelili 3. nagrado na natečaju Straniščne spletke 2, ki ga Outsider organizira v sodelovanju s podjetjem Geberit.

Zgodba je objavljena v obliki, kot smo jo prejeli, ni lektorirana ali urejena.