Jurij Kobe: Ne »kako?«, ampak »zakaj tako?«

V času, ko v arhitekturni sferi prevladujejo izčiščeni, nevtralni, minimalistični interierji, si redkokateri arhitekt dovoli izstopiti iz okvira tega, »kar se danes dela«. Leta 1975 zasnovani interier podstrešnega stanovanja na Rimski cesti v Ljubljani v trenutni arhitekturni realnosti pomeni neke vrste »motnjo« v sistemu. Prostor, ki sledi svoji logiki in pomeni živo alternativo trenutno aktualnemu, draži tako oko, vajeno preddoločenih vizualnih impulzov, kot tudi misel predramljenega obiskovalca. Arhitekta in profesorja Jurija Kobeta smo obiskali na domu in skozi pogovor poskušali ujeti in ubesediti tisto, zaradi česar je to stanovanje »drugačno«.

Medtem ko skozi živo rdeča vhodna vrata vstopamo na svetlo vijolična tla ozke in nizke veže stanovanja, katere temačnost dodatno potencira temno pohištvo, nas g. Kobe med pozdravom opozori: »Oba z ženo sva se nedavno uradno upokojila. Stanovanje je zato polno stvari, ki sva jih prinesla iz svojih službenih kabinetov. Sva ravno v fazi njegove ponovne reorganizacije.« Scenariji življenja so se z leti na tem podstrešju že večkrat zamenjali. Odločilna lastnost stanovanja pa je ta, da je vse do danes ostalo nespremenjeno in še vedno brezkompromisno služi svojemu namenu.

Ta prostor je z življenjem in delom prof. Kobeta sicer povezan že mnogo dlje kot 43 let. V delu prostora je imel slikarski atelje že njegov oče, arhitekt in slikar Boris Kobe, del pa si ga je ob vpisu na fakulteto za arhitekturo prisvojil sin. Svoj mali teritorij je od preostalega prostora zamejil s prosojnimi napihljivimi jogiji lastne proizvodnje, ki jih je vsadil med jeklene stojke. Med študijem pa je kar ves prostor postal središče kreative, druženja, debat in prvih strokovnih uspehov mladih arhitektov. Nato se je zgodilo življenje. Medtem ko je bil družinski in poslovni ritem sina vedno hitrejši, je ta pri očetu zaradi bolezni počasi izzvanjal. Sin, z naraščajočo družino, je svoj bivalni problem rešil s predelavo širšega podstrešja v stanovanje, znotraj katerega je sam imel delovno mesto v na novo umeščeni galeriji.

Organizacija stanovanja v volumnu podstrešja je imela mnogo omejitev. Višine stropov, nakloni mansardnih sten, nosilci strešne konstrukcije, dimniki, potek inštalacij in dvojnost programa so določali končno razporeditev in oblikovanje prostora. Arhitekt je stanovanje zasnoval v treh višinskih nivojih. Servisni del stanovanja in komunikacije so dvignjeni na podest, katerega višina je prilagojena višini lesenih poveznikov ostrešja. Ostali prostori stanovanja, deljeni na bivalni in spalni sklop, so umeščeni na nižji nivo. Do vsakega od teh prostorov se s podesta dostopa po ločenih stopnicah. Nad dnevnim prostorom odmaknjena od sten »lebdi« na novo umeščena delovna galerija. Iz te je speljan dostop v sobo za goste in na strešno teraso. Stanovanje zaznamuje kompleksna razgibanost po prerezu. Takšna zasnova omogoča vizualno in posredno prostorsko povezavo sicer namensko ločenih prostorov. Posledica te zasnove so tudi kakovostni svetlobni pogoji. V stanovanju se dramatično izmenjujejo svetle in temne sekvence, premišljene in natančno umerjene. Vse opisano logično kaže na sodoben pristop k oblikovanju prostora. Te smernice bi pri prenovi mansarde lahko upoštevali tudi danes. Skozi pogovor s prof. Kobetom pa vseeno ugotavljam, da je časovni, ideološki in družbeni kontekst, v katerem je bilo stanovanje zasnovano, zakodiran v DNK tega prostora. In prav tu se pokaže, v čem je logika tega stanovanja drugačna od logike trenutnih interierjev.

V času, ko je arhitekt projektiral svoje prvo stanovanje, je bil svet tako družbeno kot fizično (kljub nasprotnemu splošnemu prepričanju) veliko bolj odprt, prepusten in neobremenjen s pravili. To je bil čas, ko sta se študenta Jurij Kobe in Matjaž Garzarolli lahko samostojno prijavila na arhitekturni natečaj za urbanistično ureditev Banjaluke. Z bogatim honorarjem, ki sta ga prejela za deljeno 2. mesto, sta si lahko privoščila izobrazbo na AA Summer workshopu v Londonu, Jurij nakup odličnega fotoaparata in avdio opreme, povrhu pa sta kupila še avto, s katerim sta se s kolegom Vojtehom Ravnikarjem podala na trimesečno potovanje na vzhod. Taka pot je danes nepredstavljiva. V prosti vožnji s spačkom so brez spremstva prevozili in obiskali vse države na poti med nekdanjo Jugoslavijo in Indijo z Nepalom. To je bil tudi čas, ko je bila arhitektura podvržena veliko manj strogim zakonom, pravilom in omejitvam. Posledično so bili tudi projekti birokratsko manj obremenjeni. Veliko splošno predpisanih dimenzij in varnostnih ukrepov je v današnji stanovanjski gradnji postalo skoraj pretiranih. Supernadzora nad projekti, kakršnega poznamo danes, takrat v praksi ni bilo. Arhitektura se je gradila z manj načrti, s preprostejšimi detajli in z manj vgrajene tehnologije. Bila je svobodnejša. Končno je bil čas snovanja tega stanovanja tudi čas, ko mediji še niso tako korenito posegali v arhitektovo razmišljanje in delovanje. Referenc, ki so dosegle mlade arhitekte, je bilo veliko manj, in te so bile natančneje izbrane. Prof. Kobe med sprehodom skozi stanovanje večkrat izpostavi, da je bilo bistvo njegovega izobraževanja pod mentorjem prof. Ravnikarjem neprestano spraševanje, zakaj je nekaj narejeno tako, kot je, v nasprotju z današnjim vprašanjem, kako je nekaj narejeno. Iskal je arhitekturno idejo, ne forme oz. podobe arhitekture.

Opis družbenega in časovnega konteksta, v katerem je vzniknil ta interier, kaže na določeno svobodo duha, ki je danes ne poznamo več. Ta duh je v prostoru vseprisoten in se kaže v več oblikah. Zasnova prostora, na primer, namerno krši pravila, ki se nam danes zdijo skoraj nekršljiva: svetla višina bivalnega prostora pod in nad galerijo je le 200 cm, določeni prehodi med prostori nimajo stojne višine, vse stopnice v stanovanju so prestrme, barvna shema prostora temelji na primarnih barvah z dodatkom svetlo vijolične, pohištvo v nizkih, temnih predelih stanovanja je kontraintuitivno temno, ne svetlo, jedilna miza omejuje svobodno gibanje sedečih, galerija na določenih mestih ni zavarovana z ograjo (čeprav so tu sprva živeli tudi majhni otroci). Vse te »hibe«, ki so posledica neobremenjenega razmišljanja, stanovanja ne kvarijo. Nasprotno. Zaradi njih je prostor celostno gledano veliko bolj kompleksen, zanimiv in na trenutke skrivnosten. Zaradi njih se je v prostoru sploh zgodila arhitektura. Vsi elementi interierja so bili projektirani izjemno skrbno, z mislijo na maksimalen izkoristek prostora. Kljub temu pa so izvedbeni detajli povsem preprosti. Taki so morali biti, saj sta skoraj celotno stanovanje v pol leta kar sama prenovila arhitekt in njegova soproga. Rušenje sten, postavljanje talnega podesta, montaža medetaže, beljenje in barvanje, montaža strešnih oken; vse to je delo njunih rok. Zidarji so prišli le ometat stene. Jasno je, da arhitekt med snovanjem interierja ni sledil želji po ugajanju javnosti in objavi v medijih. Sledil je svoji ideji o prostoru, ki pa jo je razvil pod vplivom treh referenc. Razporeditev bivalnih prostorov ne le v tlorisu, temveč tudi nivojsko, po prostoru, sledi ideji »raumplana«. Posebno pozornost do kompleksnega prereza je arhitekt črpal tudi iz svoje fascinacije nad ruskimi konstruktivisti, ki so prostor vedno razvijali v dve smeri (tloris in prerez). Način dovajanja svetlobe v prostor je študiral po neoklasičnem angleškem arhitektu iz 18. stoletja Johnu Soanu. Kljub temu pa ta interier nikakor ni posnetek naštetih referenc, temveč je samosvoj idejni konstrukt, ki je vezan na točno ta podstrešni prostor.

Popoldanski obisk se po ogledu stanovanja, spiti kavi in pogovoru ob spremljavi klasične glasbe na radiu ARS končuje. Med poslavljanjem si odgovarjam na vprašanje, zakaj je razmislek o tem stanovanju pravzaprav pomemben.

Jasno je, da arhitekti trenutno delujemo pod drugačnimi pogoji, kot so bili prisotni ob snovanju Kobetovega stanovanja; posledično je tudi naš način prakticiranja arhitekture drugačen, kot je bil takrat. Kljub temu pa lahko preučevanje tega preprostega projekta odpira zanimiva vprašanja, vezana predvsem na prevpraševanje obstoječih »arhitekturnih pravil igre«, za katera se od nas pričakuje, da jim sledimo. Ta princip razmišljanja lahko tudi dandanes v delo arhitekta vnese dodatno dimenzijo svobode, avtentičnosti in neobremenjenosti.