V predvolilnem času je stanovanjska politika postala vroča tema. Z neznansko lahkoto nam v kratkem času obljubljajo 10.000, celo 30.000 novih stanovanj. Pri tem nihče ne pove, kako bi bilo to izvedljivo. Za lažjo predstavo je zanimivo pogledati primer v naši bližini. Na Dunaju so, po letu 2007 potrjenem urbanističnem razvojnem načrtu začeli graditi novo mestno središče Seestadt, ki bo ob koncu gradnje leta 2028 zagotovil 10.500 stanovanj in 5000 poslovnih prostorov. V primerjavi z našimi predvolilnimi obljubami – prav neambiciozno. Pa vendar je bilo za ta cilj, ki ga izvajajo skladno z načrti, potrebnega veliko vizionarskega strateškega načrtovanja, pragmatičnega odločanja, vključevanja zelo različnih interesnih skupin, sodelovanja in angažmaja.
Na območju nekdanjega letališča Aspern bodo do leta 2028 zagotovili dom več kot 20.000 prebivalcem in prostore za prav toliko delovnih mest. Še preden so stanovanjske in poslovne zgradbe začeli graditi, so do območja podaljšali liniji dunajske mestne in podzemne železnice, uvedli avtobusne povezave in uredili centralno ležeče jezero, po katerem je naselje dobilo ime.
Za izvedbo projekta so predvideli tri glavne faze, za vsako pa so glede na urbanistična izhodišča izbrali zasebne investitorje, ki gradijo posamezne sklope: od skupin »Baugruppe«, ki v lastni organizaciji izvedejo stanovanjsko skupnost, do investitorskih projektov gradnje za trg; pri tem pa mora biti zagotovljena raznovrstna ponudba stanovanj od študentskih dormitorijev do oskrbovanih enot za starejše. Vsa stanovanja imajo lastni balkon, teraso ali dostop na vrt. Približno polovica površin območja je nepozidana, namenjena skupnim urbanim vrtovom, parkom, športnim površinam, v sklopu pozidave pa so izvedeni številni skupni prostori in pokriti plavalni bazeni. Dodelan, dosledno izvajan urbanistični načrt usmerja kapital v dostopno, zanimivo, privlačno okolje za različne ljudi in preprečuje nepremičninske špekulacije.
Premišljeno načrtovanje Seestadta presega fizični prostor, odraža se tudi v poimenovanju ulic, cest in trgov. Vsi so poimenovani po ženskah, ki so zaznamovale zgodovino. Pri tem se niso omejili le na avstrijske ženske, kot je utemeljiteljica sistemske družinske terapije Georgine Steininger ali fotografinja Madame d’Ora, ampak tudi iz širšega prostora: sprehajate se lahko po cesti Eileen Grey ali promenadi Janis Joplin, kavo lahko spijete na trgu Hannah Arendt in si privoščite piknik v parku Astrid Lindgren.
»Imena oblikujejo identiteto okrožja,« pojasnjuje Josef Lueger, sodelavec urbanistične ekipe mesta Seestadt Aspern. »S poimenovanjem simbolično krpamo zgodovinsko krivico, ko so bili v javnem prostoru praviloma slavljeni zgolj moški.«
Delež žensk na dunajskem mestnem zemljevidu je še vedno zelo majhen: 4178 ulic, parkov ali trgov je poimenovanih po ljudeh, od tega 91 odstotkov po moških. Z načrtnim poimenovanjem po ženskah se delež v šele v zadnjih letih le povečuje.
Toda s še izrazitejšim neskladjem v poimenovanju mestnih prostorov se srečujemo povsod po Sloveniji. V Ljubljani je 1623 uveljavljenih imen za ulice. Od teh je po ženskah poimenovanih zgolj 48 ulic, največ od teh je povezanih z drugo svetovno vojno. Le devet od teh je danes poimenovanih po intelektualkah in ustvarjalkah z različnih področij. Tako sta v javnem prostoru zapisani spregledanost in podcenjenost ženskih ustvarjalk. Ne le v zgodovini, ampak še vedno, tudi danes.
Edina ulica v središču Ljubljane, imenovana po ženski, je ulica Josipine Turnograjske, prve slovenske pisateljice (1833–1854). Ulica je dolga dvesto metrov, in le redko kdo jo pozna.
Iz Komisije za poimenovanja naselij in ulic MOL so na moje poizvedovanje sporočili, da so v zadnjem mandatu, 2018–2022, po ženskah imenovani naslednji parki, trgi in ulice: Park Lidije Andolšek Jeras (prof., dr. ginekologije); Ul. Marjane Deržaj (pevka, estradnica); Ulica Metke Kraševec (akademska slikarka); Ulica Ekvorna (boginja ljubljanskega barja); Trg Device Marije (religiozna ikona).
Torej so v štirih letih uvedli le tri nova poimenovanja po izjemnih ustvarjalkah. Premiki se dogajajo zelo počasi.
Poimenovanje ulic lahko razumemo kot politično dejanje, ki odseva določeno ideologijo. Ulice ohranjajo spomin na osebe in dogodke iz preteklosti, ki si jih je vredno zapomniti. V članku, ki mi ga je posredovala komisija, piše, da ulice s spominskimi poimenovanji »predstavljajo določeno različico zgodovine, ki je v družbi uradno priznana. S tem odsevajo in konkretizirajo ideološka prepričanja vladajočega družbenega sloja ter strukture moči in oblasti.«
V Sloveniji imamo primere, ki dokazujejo, kako konfliktna in razdiralna so lahko ideološka poimenovanja. V oblikovanje javnega prostora je ideologija polpretekle zgodovine še vedno močno vpeta in žal pogosto preglasi pragmatično zavezanost skupni prihodnosti.
Toda tudi obljube o množični gradnji stanovanj so lahko le ideološke in orodje predvolilnega boja, saj jih brez premišljenega urbanističnega in razvojnega načrta ni mogoče uspešno izvesti. Takšen program v razvitejših družbah traja dvajset let. To precej presega en politični mandat. Prvi pogoj programov obsežnih stanovanjskih politik, ki so za prihodnost naše družbe zelo pomembni, je zato sodelovanje. A žal ima ta beseda v sedanjem političnem kontekstu negativen pomen.
Poimenovanje ulic, trgov in parkov je politična odločitev, ki jo lahko sprejmemo relativno hitro. Množična gradnja kakovostnih stanovanj pa je dolgotrajen proces. Primer Seestadt, največji urbanistični razvojni projekt v Evropi, dokazuje, da je gradnja 10.500 stanovanj zelo kompleksen, dolgotrajen projekt, ki presega mandat in interese ene politične opcije. Glede na poimenovanje ulic in trgov pa ga lahko označimo za ideološkega. Zagovarja ideologijo enakih možnosti, ideologijo sodelovanja in ideologijo odgovornosti do prihodnosti. Takšna ideologija ima moč zgraditi obljubljena stanovanja.
Piše: Nina Granda
Vir fotografij: https://www.wien.gv.at/stadtplanung/aspern-seestadt#
Kolumna je bila aprila 2022 objavljena v časniku Delo.
