Pred dvema letoma, med prvim poletjem po prvi karantenski pomladi, sva se z možem odločila, da bova šla na morje v Slovensko Istro, v Piran. Kljub majhnosti slovenske obale sva si uspela najti miren kotiček, nekoliko odmaknjen od plaž, kamor se zgrinjajo večje skupine ljudi. Ko sva se namestila, je skupinica Italijanov blizu naju uvidevno ugasnila zvočnik, iz katerega je malo prej prihajala glasba. Končno sem lahko začela uživati v najlepših morskih zvokih: škržatih, butanju valov ob obalo, klicanju galebov. 

Idila je trajala le kratek čas. Kmalu se je ob naju namestila razširjena slovenska družina in si na svojem prenosnem zvočniku začela predvajati glasbo, tako da je v nekaj minutah po plaži odmevalo: »Pa si šla, ti materna ... Familija naj ti bo žalostna ... Pa si šla, ti materna ... Pustila si me samega, ko psa!« To je bil zadnji komad na svetu, ki bi si ga želela poslušati na plaži med svojim dopustom, na morju, ob škržatih, valovih in galebih. Čelo me je začelo boleti od mrgodenja in s težavo sem se fokusirala na knjigo, ki sem jo brala. Potežkala sem jo,  da bi ugotovila, ali je dovolj trda, da bi jo enemu od zvestih poslušalcev Mi2 zabrisala v glavo, a v tistem sem opazila, da se je skupini pridružila še ena oseba, ki je ostalim glasno, da smo jo slišali vsi na plaži, rekla, da jih je našla tako, da je sledila glasbi, čemur so se vsi smejali. Zavila sem z očmi in se vrnila k svoji knjigi. Počasi so se sosedje eden za drugim spravili v vodo, medtem ko je zvočnik na plaži še vedno oddajal glasbo. Pri njem je ostala samo ena od žensk.

Kmalu nisem mogla več in svojega moža sem prosila, naj jim gre reč, če lahko glasbo ugasnejo. Le pol kilometra stran je velika plaža, polna ljudi in barov, kjer bi lahko poslušali svojo glasbo, na tem delu plaže pa bi moralo biti vsakomur jasno, da se tu zadržujejo ljudje, ki iščejo mir. Vstal je in šel do nje z mojo prošnjo. Ko se je vrnil, mi je povedal, da je bila ob njegovih besedah videti zaprepadena in je brez besed ugasnila zvočnik. Mir je trajal le nekaj minut – ko se je iz vode vrnil eden od moških, jo je začudeno vprašal, zakaj je ugasnila zvočnik, in ko mu je povedala za naju, ji je rekel, kaj naju to briga in naj glasbo prižge nazaj. In jo je, le nekoliko tišje.

Saj res, kaj pa naju to briga? Plaža je od vseh, ni res? Od takrat sem z grenkobo sprejela dejstvo, da ima večina ljudi kot tišino raje hrup, glasno glasbo in vrvež. Najprej sem naivno mislila, da je to posebnost mojih rojakov. Pred nekaj tedni sem namreč en konec tedna preživela v kampu v Posočju. Slišala sem že, da lastniki slovenskih kampov ne marajo Slovencev, kar me v bistvu ne preseneča. Medtem ko so gostje iz germanskih oziroma skandinavskih oziroma pač severnejših držav ob večerih mirno sedeli pred svojimi avtodomi, pili pivo, brali ob svetlobi šibke svetilke ali pa pač samo sedeli, so Slovenci pred svojimi avtodomi na prenosnih zvočnikih predvajali glasbo. In to ne kar ene glasbe, ampak slovensko glasbo. Da je mera polna, Slovenci na moje začudenje radi potujejo v večjih skupinah, zaradi česar so a priori glasnejši. Toda kmalu sem tudi na plažah v drugih državah, kjer so me obkrožali ljudje različnih narodnosti, nemalokrat zaslišala glasbo in se zavedela, da ne gre slovenski problem. Kljub temu nisem nikoli razumela, zakaj je ljudem ljubše poslušati neizvirne hite kot pa čudovite morske zvoke, ki jih ustvarja narava in jih imamo običajni ljudje s službami in letnimi dopusti po navadi priložnost slišati le enkrat na leto. 

Žal pa ni to povezano zgolj z letovišči in plažami, ampak je v zadnjih letih hrup postal nekakšno neizbrisljivo dejstvo sodobnega sveta (ali pa se staram?). V bloku, kjer sem živela pred selitvijo v hišo, je bilo na primer povsem običajno, če so ljudje okoli desetih zvečer dvigovali petdesetkilske uteži (in jih, seveda, z glasnim udarcem odlagali na tla), sesali, premikali stole in poslušali glasbo. Na božični večer pa so prišli na vrsto najbolj pocukrani in ceneni božični hiti.

V bloku je bilo vedno glasno. Naivno sem mislila, da bo na podeželju drugače, a ni. Resda je redkeje slišati glasbo, a vedno se najde kdo, ki zgodaj zjutraj kosi travo in opravlja druga glasna dela okoli hiše. V moževi vasi, ki je še pred nekaj leti veljala za utelešeni mir, se je v zadnjih letih število novogradenj, avtomobilov in prometnih cest tako povečalo, da so postale poletne noči naporne in je nemogoče spati z odprtim oknom. Najhuje je takrat, ko imajo pri sosedih zabavo, in zdi se, da je lockdown ljudi tako spremenil, da poleti to potrebujejo skoraj vsak konec tedna. Potem so tu še otroci. Ne razumem, zakaj morajo tako zgodaj vstajati. Vendar jih nikoli ne krivim za vreščanje, tekanje po stanovanju in stresanje škatel z lego kockami, ker so pač otroci. Ampak kaj pa njihovi starši, kje so, kaj počnejo, kako jim uspe, da ob tem ne znorijo? Kje imajo gumb, ki izklopi otroško sitnarjenje? 

Ko bi bili le ljudje tisti, ki bi delali hrup – potem bi jih lahko samo prosil, če so lahko tišji (ali jih pač nadrl). Toda potem so tu tiste situacije, ko utrujen od poti in pripravljen na dolge dneve na plaži, na soncu, ob morju, prideš v apartma in hočeš najprej užiti nekaj dolgih trenutkov tišine in si čez noč nabrati moči za nov dan, a ugotoviš, da hladilnik brni. In klima šklopota. In v ceveh klokota voda. 

In tišine kar ni in ni. 

Piše: Katarina Gomboc Čeh