Ob nevzdržnosti nepremičninske situacije v Sloveniji, ki jo spremljajo kronično pomanjkanje stanovanj in astronomske cene, ki si jih lahko privoščijo le redki, se tudi v naš diskurz vse bolj sidra pomembnost premisleka družbene trajnosti. Za primere dobre prakse lahko pogledamo že v sosednjo Avstrijo (predvsem na Dunaj), kjer obstajajo različni alternativni stanovanjski modeli, ki spodbujajo in omogočajo družbeno trajnost, solidarnost in skupnostno bivanje. O tem sem se poglobljeno pogovarjala z dunajsko arhitektko Katharino Urbanek (1981), avtorico številnih projektov, med drugim tudi dveh stanovanjskih sosesk, ki temeljita prav na skupnostnem bivanju. Arhitektka je za stanovanjsko sosesko Oase22 prejela tudi prvo nagrado Europan 9. Katharina Urbanek je med letoma 2008 in 2018 delovala v sklopu studia uek, od leta 2018 pa vodi samostojno prakso v Studiu Urbanek. Njeno delo se fokusira na raziskovanje in snovanje javnih in zasebnih prostorov, ki bi bili kar najbolje sposobni interpretirati in aktivirati potencial obstoječega ter ponuditi raznovrstne možnosti vsakodnevne uporabe, ki bi posledično emancipirale samega uporabnika. Od leta 2015 na TU Wien deluje tudi kot asistentka v studiu prof. Tine Gregorič.
Zdi se mi, da se v svojih projektih veliko ukvarjaš s temo participacije v arhitekturi. Kako bi opisala svoje delo?
Na začetku sem delala v skupini treh arhitektov, zdaj pa vodim lasten manjši biro, ki pogosto sodeluje z drugimi biroji. Poleg tega se na TU Wien ukvarjam z raziskovalnim in pedagoškim delom. Rekla bi, da me po eni strani zanimajo vizije velikega merila – tako družbene kot prostorske – in način, kako jih formulirati v konkretnem urbanističnem načrtovanju. Po drugi strani pa me fascinira manjše merilo arhitekture vsakdana, ki prostorsko artikulira življenje. Ves čas razmišljam o povezavi med obema: kako je mogoče ideje življenja prevesti v načrtovanje mest, upoštevajoč vse regulacije in zakone, in kako obstoječe regulacije, ko postanejo fizično otipljive, vplivajo na naša življenja. Pomembno se mi zdi poudariti tudi, da lahko naša uporaba prostora nanj precej vpliva in ga sčasoma tudi spremeni. Če to navežem na participacijo, o kateri govoriš, bi jo imenovala kar vpletenost, morda celo emancipacija uporabnika. Menim, da bi arhitektura morala biti toliko odporna, da bi uporabniku dopuščala spremembe in prilagoditve skozi čas, ne da bi se njene arhitekturne prednosti okrnile.
Torej je uporabnik tako ali drugače vedno prioriteta – tudi če v osnovi ne gre za participatoren projekt, vedno razmišljaš, kako zgraditi takšno hišo, ki ga bo emancipirala in vključila.
Res je. Razmislek, kako je lahko arhitektura dovolj odprta in dovzetna za vse nadaljnje spremembe potreb in življenjskih situacij, se mi zdi zelo pomemben. Projekti modela Baugruppe, s katerimi sem se ukvarjala, so v tem pogledu specifični, saj je uporabnik znan vnaprej, v načrtovanje stavbe pa se vključuje že v fazi projektiranja. Participacija se tukaj torej odvija direktno in dobesedno, kar vodi v zelo specifično reševanje problemov, ki se pojavijo. Vendar pa sta ne glede na to, ali je uporabnik znan vnaprej ali ne, kratkoročna in dolgoročna prilagodljivost arhitekture zame zelo pomembni.
Kako bi opisala situacijo arhitekture 21. stoletja? Ali arhitektura posega v svet in ga preoblikuje ali je samo še ena oblika ustvarjanja profita, ki reakcionirano sledi kapitalistični logiki?
Pravzaprav je oboje. Po eni strani je arhitektura velik posel, ki vključuje veliko različnih akterjev, interesov in seveda tudi profit, zaradi česar se od nas, arhitektov, vsekakor pričakuje, da bomo sposobni ustvariti dodano tržno vrednost objekta. Vendar pa osebno še vedno verjamem, da lahko arhitektura kljub temu izboljšuje svet, čeprav tega ne bi smeli jemati tako resno, kot se morda sliši. Toliko bolj zato, ker arhitekture ne jemljejo resno vsi drugi ljudje, ki je prav tako ne prištevajo k področjem, ki aktivno preoblikujejo svet in družbo. V svet lahko tako – ironično – velikokrat najbolj posegamo z odločitvami, česa kot arhitekti ne sprejmemo in ne naredimo. Osebno želim projektirati stavbe, ki imajo smisel tudi s širše družbene perspektive, ne samo s stališča profita, zato se trudim biti karseda neodvisna in samozadostna. Posledično mi določenih naročil ni treba sprejeti samo zaradi denarja. Zavedam se, da je to privilegirana pozicija, saj v Avstriji še vedno obstaja močan javni sektor, ki to omogoča. Prav tako imamo dolgo tradicijo javnih stanovanj, ki je na Dunaju še posebej živa, poleg tega pa veliko natečajev samih po sebi zahteva določeno mero družbene odgovornosti. Arhitekti imamo tako veliko možnosti za ustvarjanje arhitekture, ki ni pogojena samo s profitom. Se pa zavedam, da je situacija v mnogih državah, v katerih se javni sektor krči, popolnoma drugačna – ker ni resnih alternativ, arhitekti projektov ne morejo kar tako zavračati.
Ob tem bi še posebej poudarila, da mora biti nam, arhitektom, obstoj močnega javnega sektorja še posebej v interesu. Ne samo zato, ker javni sektor ne vidi le profita in je s tega stališča dober »naročnik«, pač pa tudi zato, ker varuje kakovost, spodbuja odgovornost in dopušča diskusijo. Moje delo je zelo pogojeno z obstoječo družbo, hkrati pa se do nje vedno trudim zavzeti jasno distanco, s katere lahko kaj prispevam in izboljšam. Včasih pa niti to ni mogoče, zato je najboljša pozicija, ki jo lahko arhitekt zavzame, da ne naredi ničesar, ta, da ne sprejme projekta – kot sem omenila že prej. Vedno se vprašam: »Ali lahko res zagovarjam ta projekt kot dobro rešitev?« Naš prostor se na primer pospešeno prodaja za gradnjo nakupovalnih središč in to so zagotovo situacije, v katerih se moramo vprašati: »Ali lahko kot arhitekt resnično karkoli prispevam k temu projektu, če pa je že sam po sebi inherentno zgrešen?« Arhitektura je do neke mere seveda vedno kompromis, vendar pa mislim, da vsekakor obstajajo projekti, ki bi jih arhitekti morali zavrniti.
Pre/Fabric, pogled na naselje Trnodol (United Nations: Skopje Resurgent)
Pre/Fabric, pogled na mehiške prefabricirane hiše (Komitet za Obnovu. Januar – Juni 1965)
Objavila si zelo zanimivo knjigo o prefabriciranih hišah, ki so bile kot humanitarna pomoč poslane v Skopje, potem ko je mesto leta 1963 prizadel katastrofalen potres. Prefabricirane hiše so bile uvožene z vsega sveta: ZDA, Mehike, Finske … Kaj ti je vzbudilo zanimanje za to temo?
Omenjena knjiga je rezultat dolgoletnega zanimanja za Skopje, ki je botrovalo tudi podrobnejši raziskavi o tem mestu. To zanimanje delim s svojim partnerjem Milanom Mijalkovičem, ki je bil rojen v Skopju. Najina prva knjiga (Skopje – The World’s Bastard: Architecture of the Divided City), objavljena leta 2011, je proučevala različne urbane fenomene Skopja, ki so se pojavili okoli leta 2010. Takrat je bila močno prisotna ideja o nacionalistični revitalizaciji, ki naj bi center mesta preobrazila v neoklasicistično evropsko mesto – kar pa Skopje seveda nikoli ni bilo. Že v tej knjigi je bilo mogoče zaznati temo prefabriciranih hiš. Ugotovila sva, da so se vse dotedanje debate osredinjale na mestno središče, na najbolj reprezentativni del mesta, med drugim tudi urbanistični projekt za Skopje iz leta 2014 in Kenzov Tangejev načrt za gradnjo mesta po potresu. Pozornost sva zato želela zavestno preusmeriti iz centra k »suburbiji«, k vsakdanjim krajem, kjer še vedno živi veliko ljudi.
Zanimivo je, da je bila večina prefabriciranih hiš posledica zelo hitrega, le nekaj tednov trajajočega sprejemanja urbanističnih odločitev o organizaciji mesta, ki jih je bilo Skopje primorano sprejeti takoj po potresu. Prva prefabricirana hiška je v Skopju stala le deset dni po potresu! Še danes, 60 let po dogodku, se prebivalci s temi četrtmi in hiškami močno identificirajo. Še danes rečejo: »Jaz sem iz finske hiše« ali pa »Odraščal sem na Mehiški ulici«. Ker so tako zasidrane v zavesti lokalnih prebivalcev, je toliko bolj presenetljivo, da se do danes zanje ni nihče zanimal in jih sistematično raziskal. Po izidu knjige leta 2018 je sledila tudi razstava v Muzeju sodobne umetnosti Skopje, v katerem sva predstavila šest tipov prefabriciranih hiš (obstaja jih sicer še mnogo več) in dokumentirala, kako so ljudje v njih prebivali in jih skozi čas prilagajali svojim spreminjajočim se potrebam. Tema razstave se je tako mnogih dotaknila na zelo osebnem nivoju.
Pre/Fabric, adaptirano dvorišče mehiške prefabricirane hiše (Goran Dimov)
Pre/Fabric, interier mehiške prefabricirane hiše (Goran Dimov)
Pre/Fabric, intervju s stanovalko mehiške prefabricirane hiše (archive studio urbanek)
Kaj se lahko od prefabriciranih hiš naučimo danes?
Zdi se mi, da ta humanitarni projekt nazorno kaže, kako je mogoče združiti dve merili, o katerih sem govorila na začetku. Potres se je zgodil na vrhuncu hladne vojne, ko je ves svet skrbela nuklearna destrukcija obličja Zemlje. A mednarodna solidarnost je bila kljub temu zelo močna, vzhod in zahod sta združila moči in si pomagala. Čeprav to sploh ni arhitekturna gesta, ampak prej gesta globalne solidarnosti, menim, da je še kako relevantna, saj je ustvarila zelo pozitivno družbeno spremembo, katere del je bila tudi arhitektura. To je še vedno relevantno in bo še bolj v prihodnosti; podnebne spremembe bodo na določene države vplivale bolj kot na druge, zato bo potreba po internacionalni solidarnosti samo še naraščala.
Če pogledava arhitekturni nivo, menim, da projekt lepo odraža klasično modernistično verjetje v univerzalne potrebe in moč industrijske produkcije, ter kako to verjetje sprejmejo in interpretirajo dejanski uporabniki. Kar se nama je zdelo še posebej zanimivo, je bilo dejstvo, da so uporabniki hiše seveda adaptirali in spreminjali, a da so pri tem reagirali na originalno zasnovo arhitekture. Ponavljali in poustvarjali so oblike, barve in materiale. Prav tako sva zaznala, da so arhitekturno kakovostnejše hiše spremembe prenesle bolje in so bile zato tudi bolje ohranjene. Eno izmed vrst hiš, ki sva jih raziskala, je zasnoval slavni mehiški arhitekt Pedro Ramírez Vázquez. Ko sva intervjuvala gospo, ki je stanovala v eni izmed njih, sva takoj začutila spoštovanje, ki ga je do te hiše gojila; vse je bilo prenovljeno subtilno in z občutkom, celo svojo hčer je poučila, kako mora za hišo skrbeti. Iz tega se lahko naučimo, da arhitektura potrebuje določeno mero robustnosti, da sploh lahko dopušča nadaljnje adaptacije, a da robustnost ni sinonim samo za dobre materiale in detajle, pač pa izraža nekaj več, kar bi imenovala lepota.
Oase22, 1. nagrada – Europan 9, studio uek (Julian Mullan)
Oase22, zelenjavne grede na skupni strehi (Julian Mullan)
Oase22, fleksibilen skupni prostor, namenjen otroški igralnici (Julian Mullan)
Tvoja projekta Oase22 in Kohlenrutsche sledita modelu Baugruppe. Kako se ta model razlikuje od zadružnih stanovanj? Katere so njegove prednosti?
Projekt Oase22, ki se je začel v sklopu Europana 2008, je bil nekoliko drugačen, saj uporabnikov nismo poznali vnaprej. V tem smislu to zato ni zares projekt Baugruppe, čeprav je res, da temelji na skupnostnem bivanju. Tako je bil projekt tudi propagiran, želel pa je privabiti tiste ljudi, ki si želijo živeti v skupnosti z drugimi, čeprav se je ta družbeni proces začel šele po vselitvi. Zasnovali smo veliko programsko nedefiniranih skupnih prostorov, ki so uporabnikom dopuščali, da sami določijo, kako jih želijo uporabljati. Proces pogajanj, apropriacije in priprave prostora za uporabo je vodila ekipa socialnih delavcev, ki so imeli v stanovanjski soseski manjšo pisarno. Oase22 je bil pravzaprav pilotni projekt mesta Dunaj. Leta 2008, ko je nastal, družbena trajnost sicer še ni bila pogoj za javna stanovanja. To se je zgodilo leto pozneje. Od leta 2009 morajo vsa stanovanja, ki jih subvencionira mesto Dunaj, zagotoviti določene programe, ki spodbujajo družbeno trajnost.
Za razliko od Oase22 je Kohlenrutsche, katerega gradnja se je končala leta 2019, precej tipičen primer modela Baugruppe. Seveda se modeli med seboj razlikujejo, že na Dunaju jih imamo več. Osrednja ideja modela je skupnostno bivanje s skupnimi prostori in aktivnostmi. Glavna razlika v primerjavi z zadružnimi stanovanji je ta, da se že vnaprej zbrana skupina ljudi med seboj pozna in si želi bivati skupaj, nato pa tudi sama izpelje projekt. Skupnost torej obstaja še pred začetkom projektiranja in gradnje stanovanj. Prednost skupine je, da ima mnogo več sredstev in kapacitet od posameznika, kar omogoča, da priskoči na pomoč tudi šibkejšim, ki imajo zaradi družinskih, zdravstvenih ali socialnih razlogov manj denarja. Baugruppe je projekt z močno socialno noto. Arhitekt ima tukaj posebno vlogo, saj mora poleg vsega drugega sodelovati in se pogovarjati z vso skupino, kar zna biti zelo zanimivo. Najti mora način, kako v proces produktivno vključiti tako skupino kot celoto kot tudi posamezna gospodinjstva.
Kako je v modelu Baugruppe organizirano lastništvo? Ali posamezniki svoje stanovanje lahko prodajo po tržni ceni ali je ta kakorkoli regulirana?
Obstaja več različnih modelov lastništva. Obstajajo modeli klasične zasebne lastnine, pri katerih ima posameznik v lasti svoje stanovanje. To je še posebej pogosto v Berlinu, kjer so stanovalci lastniki svojega stanovanja, ki se generacijsko deduje. Gradijo, da bi ustvarjali lastnino. Naš model je nekoliko drugačen. Kohlenrutsche, kjer stanujem tudi sama, je subvencioniralo mesto Dunaj, realizirala pa stanovanjska zadruga. Vsi posamezniki naše skupine so njeni člani in kot skupina od zadruge najemamo vso stavbo. Posamezniki tako ne bodo nikoli lastniki stanovanj, verjetno ne bo lastnik celotne stanovanjske stavbe niti skupina kot celota – vedno jo bomo najemali. To je za nas ceneje, hkrati pa imamo vseeno precej kontrole nad stanovanjsko stavbo, saj jo najemamo kot skupina. Praktično vse organiziramo sami. Sami smo se dogovorili, kako si bomo najemnino razdelili. Če se kdo izseli, sami najdemo nove stanovalce. Imamo popolno avtonomijo izbire, s kom želimo stanovati in s kom ne, saj konec koncev tudi sami nosimo celotno finančno tveganje, da stanovanje ostane prazno. Prav tako sami organiziramo vzdrževanje hiše, kot je čiščenje skupnih prostorov, okolice.
Kohlenrutsche, studio uek (Julian Mullan)
Kohlenrutsche, skupni prostori v pritličju – otroška igralnica, kuhinja in večnamenski prostor (Julian Mullan)
Kohlenrutsche, tipični tloris pred adaptacijami
Kaj so največji izzivi participacije? Kako uspe arhitektu upoštevati želje vseh?
Pravzaprav ni mišljeno, da se dejansko upoštevajo želje vseh; to ne bi smel biti cilj participacije. Bolj gre za to, da si skupina ustvari skupno idejo o stavbi, da jo razume in se z njo identificira. Pri projektu Kohlenrutsche smo to poudarili že na začetku, na prvem skupnem srečanju. Skupina se je strinjala, da bomo arhitekti predlagali več variant zasnove in se s skupino pogovorili o pomembnih vprašanjih. To so bila na primer vprašanja o cirkulaciji. Dogovoriti smo se morali, ali bi raje imeli en dolg hodnik ali dve jedri s stopnišči. Prav tako smo se morali dogovoriti, kakšne privatne zunanje prostore želimo – lože ali odprte balkone. Pogajanja so običajno potekala tako, da smo arhitekti rešitve in predloge predstavili nekaj posameznikom, ki so jih nato predebatirali s preostalimi člani skupine, ne da bi bili mi direktno vključeni v debate. Cilj je bil ustvariti idejo stavbe, ki jo skupina želi doseči in na podlagi katere bi lahko mi, arhitekti, nato projektirali naprej. Zato tudi nikoli nismo vprašali, ali si želijo to ali to, in nato prešteli glasove za in proti, kar je bilo za dinamiko skupine zelo koristno. Pomembno je povedati, da nam je skupina zelo zaupala, kar je precej poenostavilo proces – toliko bolj zato, ker so se nekatere odločitve morale sprejemati zelo hitro. Arhitekti smo se trudili ljudem predati čim več informacij o projektu, da bi se lahko kompetentno odločali. Kljub temu pa je bil ves proces gradnje in projektiranja za nekatere stresen. Kohlenrutsche je zaradi vsega naštetega pravzaprav precej standardiziran. Stanovalci so lahko deloma prilagajali tlorise svojih stanovanj in izbirali med štirimi različnimi barvami ploščic, že na začetku pa smo se skupaj odločili, da stremimo k standardizaciji, ne individualizaciji.
Kako običajno poteka realizacija modela Baugruppe v praksi?
Najtežji del je zagotovo iskanje primerne parcele. To je prvi in največji korak. Dunaj že nekaj let ponuja različne možnosti, po katerih je mogoče priti do primerne parcele. V našem primeru je že sam urbanistični načrt za ta predel mesta zapovedoval gradnjo vsaj enega projekta Baugruppe. To je na Dunaju pogosta praksa, ki se ji morajo podrediti vsi investitorji, sploh če želijo prejeti subvencijo mesta. V našem primeru je šlo za neposredno naročilo, obstajajo pa tudi manjši natečaji, na katerih skupine skupaj s svojimi arhitekti ponudijo predloge, in tista, ki zmaga, projekt tudi realizira. Potem pa so tukaj še projekti, ki se trudijo skupnostnemu bivanju in družbeni trajnosti prilagoditi obstoječe stanovanjske stavbe. Ko dobiš parcelo, je naslednji odločilni korak določitev lastniške strukture, ki jo skupina želi.
Kohlenrutsche ima resnično veliko skupnih prostorov. Kakšna so pravila njihove uporabe in kako se regulirajo?
Če je projekt subvencioniran kot skupnostna soseska (na primer kot študentski dom), in ne kot stanovanjska soseska, to prinaša kar nekaj prednosti. Med drugim je treba načrtovati le desetino parkirnih mest, kot jih stanovanjska soseska potrebuje. Nadalje, takšna stavba mora imeti 25 % neto površine stanovanj, namenjene skupnim prostorom. Kohlenrutsche ima tako kar 750 m2 skupnih prostorov, ki jih lahko stanovalci uporabljajo kot podaljšek svojih stanovanj. Za vsak skupni prostor je zadolžena manjša skupina, ki skrbi za njegovo vzdrževanje, aktivnosti, ki naj se tam dogajajo, in proračun, namenjen temu prostoru. Znova gre torej za samoorganizacijo, ki po mojem mnenju odlično deluje. Določene stvari bi se sicer lahko zgodile hitreje, vendar pa mi je osebno ljubše, da nekatere ostajajo nedokončane, odprte. Ti aspekti stavbo delajo samo še boljšo.
Če pogledava nazaj: ali bi spremenila kaj glede procesa in končnega rezultata?
Mislim, da Kohlenrutsche funkcionira tako, kot smo si zamislili, obenem pa ima hiša značilnost, ki jo v arhitekturi želim doseči: je robustna in lepa. Dopušča apropriacijo, kar po mojem mnenju le še okrepi njene arhitekturne prednosti. Tudi skupni prostori se uporabljajo tako, kot je bilo mišljeno, kar je zagotovo posledica intenzivnega sodelovanja skupine v procesu načrtovanja. Ker v stavbi prebivam tudi sama, lahko komentiram bivanjsko kakovost, ki je po mojem mnenju zelo zadovoljiva; na voljo mi ni le moje stanovanje, pač pa vsa hiša, vsi skupni prostori, kar je popolnoma neprimerljivo z običajnimi stanovanjskimi hišami. To me osvobaja. Vsekakor pa so stvari, ki bi jih lahko izboljšali. V mislih imam predvsem nekatere glavne momente odločevalnega procesa, kot je odločitev, katera stanovanjska enota bo pripadala komu. Temu je resnično treba posvetiti ogromno pozornosti.
Heuberghaus (David Schreyer)
Heuberghaus, v nizu (David Schreyer)
Heuberghaus je nekoliko drugačen projekt. Gre za prizidek k enodružinski vrstni hiši. Čeprav je intervencija preprosta, občutno vpliva na življenje stanovalcev. Pravzaprav si se tudi tukaj ukvarjala s podobno temo: kako maksimalno izboljšati bivanjsko kakovost.
Ta projekt se mi zdi še posebej zanimiv, saj je obstoječa hiša najbolj preprosta struktura, kot si jo lahko kdo zamisli, hkrati pa gre za pomemben zgodovinski spomenik. Naselje Heuberg je bilo namreč eno izmed prvih, nastalih v sklopu gibanja Settlers, ki je bilo za Dunaj zelo pomembno. Samoorganizirano gibanje, ki se je začelo malo po prvi svetovni vojni, so sestavljali revni, brezposelni in brezdomci, ki so potrebovali stanovanja. Leta 1920 so gibanje podprli in formalizirali dunajski socialni demokrati. Vodji projekta, zadolženi za naselje Heuberg, sta postala Adolf Loos in Margarete Schütte-Lihotzky. K načrtovanju naselja sta povabila tudi druge arhitekte. Hiše so morale biti zelo poceni, saj so bile namenjene najrevnejšim, zato sta bila izbrana ceneni material in konstrukcija, ki je bila narejena karseda nepotratno, tako da je med slojema opek zrak. Da bi se porabilo čim manj materiala, ima hiša zelo nizke strope … A hiše so kljub temu predstavljale neverjetno izboljšavo življenja teh ljudi. Vsak, ki je želel hišo, je moral 3000 ur pomagati pri gradnji, čeprav nihče ni vnaprej vedel, katera hiša bo njegova. Hiše so imele tudi dolg, ozek vrt, namenjen pridelovanju zelenjave in sadja.
Zanimivo je, da je to naselje še danes zadružno, kar pomeni, da ne more nihče postati lastnik vrstne hiše. V hiši, ki sem jo prenovila, je od začetka stanovala ista družina, ki je hišo predajala iz roda v rod. Prastari starši trenutnih stanovalcev so hiše pomagali graditi z lastnimi rokami. Zanimivo je opazovati, kako so ljudje to arhitekturo spreminjali skozi desetletja, zelo radikalno se je spremenila že povezava hiše z vrtom. Projekt se je tako začel z obsežno historično raziskavo. Hišo smo želeli prenoviti tako, da bi ohranili in poudarili način, kako je bila prvotno zgrajena. Opečni zid, ki je bil prej zunanji, smo uporabili kot notranji in opeke pustili vidne. Prav tako smo pustili viden za tisti čas inovativen leseno-betonski strop ravne strehe. Nove posege smo izvedli v podobnih materialih in iz celote ustvarili kolaž novega in starega. Bivalni del smo prav tako ponovno povezali z vrtom in obrnili nadstropji z dnevnimi in spalnimi prostori. Pred sto leti so ljudje živeli drugače in različne sobe uporabljali za zelo različne namene. Ker je sodobno bivanje bolj pretočno, smo s prenovo poskušali vzpostaviti možnost različnih scenarijev uporabe in privatnosti.
Heuberghaus, pogled proti novemu prizidku (David Schreyer)
Heuberghaus, razširjeno prvo nadstropje (David Schreyer)
Poleg vsega si še asistentka na TU Wien v studiu prof. Tine Gregorič. Kaj bi si želela, da tvoji študentje ponotranjijo?
Rekla bi, da morajo arhitekti resnično ceniti to, kar je že tukaj. Veliko študentov tega ne počne. Na neki način je to pravzaprav kontradiktorno vsesplošnemu verjetju v arhitekta – genija, ki ga ima veliko študentov ob začetku študija. Zame je to zelo pomembno, zato vedno začnem pri tem, kar že obstaja – tako v materialnem kot socialnem smislu. Arhitekt mora biti spoštljiv, a hkrati tudi kritičen do svoje okolice, prav tako pa mora razumeti, da je obstoječa okolica najboljši material, iz katerega lahko gradi. Kot arhitekti smo vpoklicani za to, da kuriramo, utrjujemo in poudarimo obstoječe prednosti, hkrati pa se moramo zavedati, da je včasih največ, kar lahko naredimo, to, da ne naredimo ničesar.
Pogovarjala se je: Eva Gusel
Portret: arhiv studio urbanek
