Ko Mehika sreča Slovenijo

Z Meksikajnerji sem se srečala v obdobju vodenja literarne oddaje Knjiga mene briga na TV Slovenija. V spominu so mi ostali kot ena tistih knjig, ki so me osupnile, navdušile in povsem posrkale vase. Ko sem končala prvi del, sem morala nadaljevati z drugim, potem sem požrla tretjega in ostala brez. In hotela še.

Seveda se je to zgodilo zato, ker mi je Mehika blizu, To je vendar moja druga dežela, dom, kjer sem najbolj doma. Svoje je naredila tudi ta unikum zgodba iz slovenske zgodovine, ki je do takrat nisem poznala, namreč da je sredi 19. stoletja okoli štiristo slovenskih prostovoljcev za šest let odšlo v Mehiko, da bi se tam bojevali na strani okupatorske vojske in da se jih je med ljudstvom prijelo ime Meksikajnarji. Ključno pa je tudi to, da je ta izvirna slovenska historična zgodba z avanturističnimi pridihi Mehike devetnajstega stoletja izjemno izvirno izrisana in izpisana, za kar sta poskrbela stripar Zoran Smiljanič in pisec Marijan Pušavec. Ob tem sta združila nekaj, kar je na videz nezdružljivo, Slovenijo in Sierro Madre.

Ker Slovenija in Mehika imata skupnega točno nič. Čeprav, gledano nazaj in naprej se nekako celo dotikata. Okorno, a vendarle. V zabavnem dokumentarcu “YuMex – Jugoslovanska Mehika” Miha Mazzini na primer prikazuje, kako mehiška glasba v povojnem času obnori socialistično deželo. In medtem ko so se vse države bivše Jugoslavije glasbeno navzamejo vsega mehiškega, se spajajo z mariachiji, rancherami in mehiško polko, Slovenija posvoji country. Nespretno dotikanje mehiškega in slovenskega v aktualnem času zanimivo opisuje v Ljubljani živeči mehiški pisec in gledališki ustvarjalec, Carlos Pascual, v svoji knjigi O služkinjah, visokih petah in zamujenih priložnostih. Tam celo dobimo vtis, da se Slovenija in Mehika mestoma dopolnjujeta, ampak v glavnem nam ostane občutek, da se zelo zelo razlikujeta. Kar ju nedvomno resnično druži, je hrepenjene prve po drugi. Hrepenje, ki je skupno tudi mnogim drugim deželam tega sveta. Mehike se vendarle drži sloves obljubljene dežele, dežele, kjer lahko izpolniš sanje, kjer se lahko vedno znova na novo sestaviš, kot pravi Carlos Pascual. Mehika je simbol za vstop v svobodo. Eksotična, mistična, divja in polna čarobnih sil.

Prav nepredstavljivo si je predstavljati, kako so jo sredi 19. stoletja doživele oči fantov, ki prej niso videli ničesar. Zoranu Smiljaniću in Marijanu Pušavcu to uspe. Ko odpremo knigo, ven zadehti surova, a čutna mešanica divje mehiške pokrajine. Pejsaži, ki so živi, otipljivi. Temni obrazi, zaznamovani z širokimi nasmehi in globokimi pogledi. Da to začutiš, najbrž res moraš v Mehiko. Tudi Smiljanić je, kot pravi v intervjujih, “po navdih šel v Sierra Madre, se motovilil po kanjonih, šel v Barranca del Cobre, raziskal Mehiko od severnih puščav do juga, vključno s Ciudadom de Mexico, Veracruzom, Pueblom in kraji, v katerih se je dogajala zgodba”.

S to zgodbo Meksikajnerji semkaj slikovito prinašajo vse, česar v tukajšnjih krajih primanjkuje. Strast, čutnost, impulzivnost, naravno divjost, brezmejne prostore, odprtost, puščave, muziko in pištole, barve in okuse. Colores y sabores. Kdo ve, kaj je Mehika dobila od Meksikajnerjev. Najbrž res polko, pravi Carlos Pascual. Ki pa tam seveda zveni čisto drugače.

“Meksikajnarska epizoda je v slovenski zgodovini unikum. Sredi 60. let 19.stol, ko so bila današnja slovenskega ozemlja in njeni prebivalci del Habsburškega cesarstva, se je prvič zgodilo, da bi se nekaj sto slovenskih fantov in mož prostovoljno odločilo za šest let stopiti v vojaško službo in odriniti čez veliko lužo v Novi svet. Motivi za prostovoljno vojaško službo so bili različni, prevladovala pa je bržkone želja po zaslužku in obljuba, da bodo po odsluženi vojaščini dobili v last posestva v Mehiki, ali pa se bodo na državne stroške vrnili domov. Med ljudstvom se jih je prijelo ime Meksikajnarji.” (iz knjige)

Napisala: Katja Šulc

Katja Šulc je pevka, ki se giblje med poezijo in glasbo. Več kot desetletje je vodila in soustvarjala priljubljeno literarno odddajo na Televiziji Slovenija “Knjiga mene briga”.