Če bi pozorno pogledali urbani prostor okrog nas, bi opazili, da je slovenski urbanizem izjemno reguliran, tog in je kot nekakšen proizvod birokratskega ustroja. Dozdeva se, da se je ustalilo mnenje, da je pravi način urejanja prostora pisanje suhoparnih birokratskih pravil, ki naj bi nekako magično zagotovila realizacijo naših urbanih idealov in trajnostnih teženj. Sistem se izjemno težko spreminja in prihaja tudi do absurdov, ko se po eni strani vlaga ogromno denarja v kolesarsko infrastrukturo, po drugi pa se pri novogradnjah v mestih zahtevata tudi po dve parkirni mesti na bivalno enoto ter se s tem še spodbuja raba avtomobilov.
V takem sistemu je izjemno težko slediti svetovnim nazorom in splošnemu napredku razvoja naše družbe. Še težje pa je trajnostno reševati probleme naših mest in ustvarjati ustrezno urbano okolje za prihodnje generacije.
Tisti, ki imamo možnost odhoda v svet in zaradi lastnega »firbca« ali profesionalne deformacije pogosto zaidemo v novodobne soseske, kot je recimo Hammarby Sjöstad v Stockholmu, grajene po novih urbanističnih principih, z rabo načel trajnostnega (vzdržnega) razvoja, dobimo uvid, kako novonastale soseske živijo. Če jih dobro pogledamo in poskusimo razumeti, zaznamo, da so popolnoma drugačne od tistih, ki se gradijo na slovenskih tleh. Ta drugačnost se ne izraža v zunanjem videzu stanovanjskih stavb, širini ulic ali načinu zunanjih ureditev, ampak v urbani zasnovi. Ta ne sledi idealu modernizma, kjer so stavbe postavljene v odprto »parkovno« ureditev, ampak uporablja klasične elemente urbanega prostora – gosto pozidane urbane bloke s trgi, parki in drugimi oblikami javnih prostorov – izražene skozi nov, sodoben urbanistični jezik.
Pogled na glavni trg
Promenada ob glavnem trgu
Dunajski Seestadt v predmestju Aspern, o katerem je bil govor že v prejšnjem prispevku, nam je morda lokacijsko najbližja soseska oziroma novonastajajoče mesto, kjer si je mogoče ogledati nove principe ustvarjanja urbanega okolja. Novo mesto Seestadt, ki je načrtovano za 20.000 prebivalcev in skoraj enako število delovnih mest, se gradi na podlagi urbane strategije mesta Dunaj na degradiranem urbanem območju, in sicer po principih trajnostnega (vzdržnega) razvoja. Gledano iz slovenske perspektive bi lahko rekli, da je urbanizem Seestadta precej nekonvencionalen v primerjavi z modernističnim urbanizmom, ki se prakticira v Sloveniji (tudi novi del Brda v Ljubljani je grajen v tem duhu).
Atrij urbanega bloka
Če bi želeli razumeti novodobni urbanizem Seestadta in smisel odprtih javnih prostorov, je treba zgolj opazovati, kako mesto funkcionira, kako se ljudje po njem gibljejo in kako ga uporabljajo. Opazovati je treba povsem preproste stvari: kako se prebivalci sprehodijo od vhoda v stanovanjski blok do trgovine po ulici ali prek trga, kjer se spotoma srečajo z znanci. Vse te principe živečega urbanega organizma so uporabili in vključili v urbanistično zasnovo mesta. To so povsem preproste urbane tvorbe, ki jih sestavljajo trgi, parki, ulice, med njimi pa kavarne ali trgovine, ki so razmeščene na logičen, skoraj samoumeven način. Na primer: kavarna z zasenčeno gostinsko teraso je postavljena na vogal stanovanjske stavbe ob robu manjšega trga; otroško igrišče, ki ni ograjeno, je ustrezno locirano daleč stran od prometa; za plažo ob jezeru vijuga široka promenada; skupni vrtički so postavljeni v prostore med stanovanjskimi bloki – v praznine v ulični potezi urbanega bloka z navezavo na ulico in z intimnim delom notranjega dvorišča; živilska trgovina je v bližini avtobusnega postajališča, na vogalu dveh pomembnih ulic.
Skupni vrtički
Snovalci zasnove mesta so zavestno stremeli k prepletu različnih dejavnosti. Izključno stanovanjskih območij je malo oziroma so na vseh frekventnejših delih kombinirana s komercialnimi dejavnostmi v pritličju. Tako zgolj stanovanjski del postopno, s komercialnimi dejavnostmi, prehaja v storitvene in proizvodne rabe. S takšnim prepletom dejavnosti in različnih rab prostora je zagotovljeno resnično življenje mesta, ki Seestadtu daje izjemno močno noto pristnosti in organskosti urbanega. Med njimi ni oblikovalsko izstopajočih stavb ali zunanjih ureditev, ki bi druga drugo preglasile. Vse skupaj tvori homogeno in poenoteno celoto. Prav to je odlika Seestadta in drugih podobnih sosesk, kjer poudarek ni namenjen oblikovanju, temveč, prav nasprotno, vsebini in korelaciji med posameznimi deli, ki posledično omogočajo ustvarjanje urbanega življenja. Zato trgi, ulice, urbani bloki, parki in igrišča niso le postavke na seznamu, ki jih je treba obkljukati, da nastane soseska, ampak so orodja, s katerimi se oblikuje urbano okolje po merilu človeka. S tem predvsem prebivalec območja dobi občutek, da je bilo zasnovano za uporabnika samega, ne pa v prvi vrsti za avte oziroma za doseganje birokratskih kljukic/normativov.
Za tako kompleksno urbano tvorbo ni mogoče zgolj spisati birokratskih urbanih pravil, temveč se mora skupina strokovnjakov (urbanisti, arhitekti, prometniki, krajinski arhitekti, sociologi, ekonomisti, strojniki …) preprosto večkrat usesti za skupno mizo in skupaj iskati najboljše rešitve za ustvarjanje mesta, zavedajoč se, da je mesto živa tvorba, njegov razvoj pa je kontinuiran in se mu je treba prilagajati. To zahteva velike strokovne napore, še bolj pa razgledanost, pogum in moč za prevzemanje odgovornosti.
Stavbo je zelo preprosto dobro toplotno izolirati in urediti zelenico okrog nje ter vse skupaj označiti za trajnostno zidavo, čeprav so bili vsi principi trajnostnega urbanizma iz načrtovanja izpuščeni. Trajnostna gradnja niso le debela toplotna izolacija, toplotna črpalka, sončni kolektorji na strehi in inovativni ekološki materiali, temveč se začne pri viziji bivanja. To so mesta, ki so strnjena, gosto pozidana, z vsemi urbanimi gradniki, kot so ulice, trgi, parki, urbani bloki ipd. Trajnostna gradnja je tudi zagotavljanje enakih možnosti za bivanje vseh generacij, napredka in ne nazadnje konstantnega spreminjanja in razvoja mest znotraj njihovih meja.
Besedilo in fotografije: Srđan Nađ in Urška Podlogar Kos
