Ko se sredi dunajskega predmestja zgodi mesto

Konec leta 2005 se je na Dunaju začela za nas nenavadna, presenetljiva in nerazumljiva zgodba, za katero bi rekli, da je utopična, megalomanska in da bo preživela le do naslednjih volitev. Zgodba, v kateri se je mesto Dunaj odločilo, da zgradi novo mesto na nekdanjem letališču na svojem severovzhodnem obrobju, je bila pravzaprav logičen in pragmatičen odgovor na zastavljeno vprašanje. V naslednjih 15 letih naj bi se po projekciji demografskih gibanj število prebivalstva na Dunaju povečalo za približno 120.000 (v omenjeno število niso zajeti begunci in migranti). Porajalo se je vprašanje, kam nastaniti te ljudi. Če bi se mestni svetniki in uradniki tega vprašanja lotili s preigravanjem različnih interesov in prelaganjem odgovornosti, bi se čez nekaj let danes odličen in pohvale vreden sistem občinskega in zasebnih stanovanjskih skladov znašel v resnih težavah. Zato so se prizadevni dunajski uradniki in strokovnjaki z različnih področij usedli za skupno mizo ter poiskali preproste in pragmatične rešitve. Med njimi je bila pozidava zapuščenega letališča v dunajskem predmestju Aspern oziroma zasnova novega naselja, pravzaprav novega mesta za 20.000 prebivalcev (in približno enako število delovnih mest) – smotrna in pogumna poteza.

Če bi naselje zasnovali po metodah iz sredine prejšnjega stoletja (ki so bile izjemno priljubljene v Sovjetski zvezi), gradnja naselja za 20.000 prebivalcev ne bi bila prav zahtevna naloga – razmestili bi zadostno število identičnih stanovanjskih blokov, zgradili infrastrukturo, šole in vrtce ter tovarne in postavili še kakšno trgovino, »et voilà« – problem bi bil rešen. Toda na novo ustvariti pravo mesto je popolnoma druga zgodba, saj je mesto nekakšen živ organizem, ki se razvija, raste in se spreminja. Mesto je urbana tvorba, ki je rezultat dolgoletnega procesa razvoja, zato je izjemno težko ustvariti pristno mestno strukturo, ki bo imela občutek mesta in tudi vse pogoje za nadaljnji razvoj skozi čas. Dodatna naloga, ki so si jo načrtovalci mesta Seestadt zadali, je bila vključitev trajnostnih (vzdržnih) principov: čim večji izkoristek obnovljivih virov energije, inovativni načini upravljanja in socialna pestrost prebivalstva. Vse to kaže, da Seestadt ni bil vizionarski projekt kakšnega župana, ampak jasen, celovit in dolgoročen projekt.

Urbanistična zasnova mesta Seestadt, Vir: Wien 3420 Aspern Development AG

Prav ta celovitost in želja po ustvarjanju mesta sta vidni v urbanistični zasnovi švedskega biroja Tovatt Architects & Planners (v sodelovanju s planerji iz pisarne N+ Objektmanagement), ki je sestavljena iz peščice preprostih, a hkrati močnih urbanih struktur. Za tem se skriva globok premislek o vseh dobrih in slabih preteklih praksah novograjenih mest in naselij. V samem centru je večje jezero, ki je svojevrsten »placemaker«, osrednji prostor za počitek in rekreacijo, po katerem se mesto identificira in po katerem je ne nazadnje dobilo ime. Druga močna urbana struktura je podzemna železnica (U Bahn), ki novonastalo mesto povezuje s centrom Dunaja. Dvignjena je na viadukt in deluje kot nekakšna infrastrukturna skulptura oziroma umetniška instalacija. Jezero in železnica sta za Seestadt tako pomembna gradnika, da sta bila dokončana istočasno s prvimi stanovanjskimi bloki. Tretja struktura je sama morfologija urbane pozidave, ki ni eksperimentalna, ampak so v rabi že dobro znane urbane forme: urbani bloki, avenije, glavne in stranske ulice. Pri tem je treba opomniti, da ne gre za kakšen postmodernizem ali neoklasicizem v urbani zasnovi, ampak za rabo standardnih urbanih form, izraženih v sodobnem in inovativnem duhu. Krožna avenija spominja na krožne ulice – »Ringstrasse« – Dunaja in tako vzpostavlja kontekstualni odnos dveh mest ter zaključi mestotvorno zasnovo Seestadta.

Peš cona znotraj urbanega bloka

Danes se lahko v centru Dunaja usedemo na vlak podzemne železnice U2 in čez kakšne pol ure pridemo na končno postajo, ki leži ob jezeru v središču Seestadta. Trenutno so končani urbani bloki iz faze 1; tu si lahko ogledamo izsek, kakšno petino celotne vizije – ravno dovolj, da dobimo vpogled v zametke novega mesta. Ob tem se moramo zavedati, da vse urbane forme, ki gradijo zasnovo Seestadta, niso vidne prostemu očesu, zato se morda dobi vtis, da so bili bloki zgrajeni le v namen zaslužka in da po ničemer ne odstopajo od ustaljene »development« prakse. Vendar je treba imeti v mislih vse vsebinske ukrepe, ki niso vidni na prvi pogled: denimo normativ, ki določa minimalno število parkirnih mest, zmanjšan za 30 %, dejstvo, da so za potrebe zgraditve jezera izkopani material kasneje uporabili za urejanje terena in izdelavo pohodnih površin, in to, da sta del glavnih generativnih dejavnosti projekta podjetniški center in center za inovativne tehnologije, ki že živita, ter da je že sedaj občutno število stavb zgrajeno v pasivnem standardu (tiste, ki bodo postavljene po letu 2020, pa bodo morale biti zgrajene v skoraj ničenergijskem standardu) in da bodo stanovanja zagotovljena za vse družbene skupine. Vse s ciljem, da bi novonastalo mesto funkcioniralo v vseh segmentih bivanja.

Osrednji trg v že dokončani fazi 1

Osrednje jezero s sprehajalno potjo, plažo in otroškimi igrišči

Panoramski pogled na končano fazo 1 s severne strani osrednjega jezera

Po drugi strani pa bi bila kakšna arhitekturna ekskurzija morda razočaranje, saj arhitektura v Seestadtu ni noben presežek! Seestadt ni nekakšen arhitekturni Expo, ampak zgolj mesto, ki ne potrebuje presežkov in eksperimentov arhitekturnih primadon, da bi bilo uspešno. Še več, arhitekturna ekstravaganca je na tem mestu skoraj odveč. Prav zato, ker njena odsotnost daje možnost, da je vsa pozornost usmerjena v mesto samo; v strukturo javnih prostorov, mestni utrip in pretakanje različnih urbanih funkcij, ne pa v posamezne stavbe. Treba se je poglobiti in se postaviti v vlogo prebivalca Seestadta. Zato ni odveč sprehod skozi urbane bloke, ki so polni zvokov otroške igre na skrbno zasnovanih skupnih zunanjih igriščih ali v zunanjih bazenih, ki so umeščeni v sončne atrije med bloki. Ali pa sprehod do jezera, kjer je na nabrežjih mogoče loviti sončne žarke, pa vrnitev na glavni trg naselja na kavo v prijazno urejeno kavarno s pekarno. Šele takrat je mogoče razumeti filozofijo, ki stoji za zasnovo Seestadta. In le tako bomo tudi dojeli, da zgrajena arhitektura vsebuje ogromno smiselnih in kreativnih rešitev ter da stavbe niso sprojektirane kar tako, »z levo roko«, ampak so skrbno in strokovno načrtovane. V njihovo zasnovo je vloženega veliko znanja in strokovnih premislekov. Prav ta pristop pomeni za Seestadt arhitekturno-urbanistični presežek, kjer stanovalci arhitekturo, v kateri živijo, morda cenijo bolj kot arhitekti, ki jo pridejo zgolj poslikat.