Letošnja sezona arhitekturnih nagrad je bila na Hrvaškem v znamenju arhitektov Ive Letilović in Igorja Pedišića, ki sta prejela tako nagrado Viktor Kovačić, ki jo podeljuje Društvo hrvaških arhitektov, kot nagrado Vladimir Nazor, ki jo podeljuje hrvaško ministrstvo za kulturo in medije. Strokovno javnost sta prepričala z radikalnim projektom prenove historične Providurjeve palače v Zadru, ki raziskuje možnosti dialoga med sodobnostjo in večstoletnimi plastmi izjemne stavbne dediščine.

Pravzaprav gre za del najpomembnejšega zgodovinskega stavbnega kompleksa v tem dalmatinskem mestu, ki ga sestavljata dve palači – poleg Providurjeve (providur: nekdanji pokrajinski namestnik pod beneško oblastjo v Dalmaciji in Istri) še Knežja, ki sta jo ista avtorja prenovila med letoma 2014 in 2017. Obe stavbi z bogato zgodovino, ki sega v 13. stoletje, sta skozi stoletja menjali funkcije, v 2. svetovni vojni pa sta srečno preživeli zavezniško bombardiranje, v katerem je bilo uničenih 80 odstotkov zadarskega polotoka. V hrvaški osamosvojitveni vojni je bila Knežja palača močno poškodovana in potem dolgo zapuščena, medtem ko je Providurjeva v povojnih desetletjih gostila splet raznolikih družbenih dejavnosti. Kompleks palač je bil skozi čas tako v procesu nenehnih širitev, prenov, delitev in uničevanja. Čeprav se zunanjemu opazovalcu zdita kot skladna celota, notranji prostori palač niso bili dobro povezani: skozi stoletja je notranjost postala pravi labirint, prostorski preplet tako v horizontalni kot vertikalni smeri.

Arhitekta sta se znašla pred nalogo, kako ta klobčič razplesti na način, da bo lahko stavba postala del novega kulturnega središča v mestu, ki danes deluje pod imenom Dvije palače. Naročnik si je prenovljeno Providurjevo palačo zamislil kot osrednji galerijski prostor s spremljajočimi dejavnostmi, poleg tega pa so v stavbi našli prostor tudi za dve koncertni dvorani in podružnico mestne knjižnice.

Temeljna odločitev avtorjev je bila ohraniti obstoječo prostorsko strukturo v obliki, v kakršni so jo našli, kot pričo vseh preobrazb in travm, ki sta jih stavbi doživeli skozi zgodovino. Glavni del odgovora na pomanjkanje prostorske berljivosti pa je bilo ustvarjanje jasne poti skozi stavbo.

Eden od odprtih prostorov različnih formatov, ki artikulirajo kompleks, in njegov najbolj monumentalen del, je veliki večnivojski atrij Providurjeve palače. Ta je s prenovo postal pokrita avla, ki povezuje obe stavbi. Tu je najbolj očitna strategija arhitektov, da srečevanje med starim in novim izpostavijo z vidnim prekrivanjem zgodovinskih plasti in novih arhitekturnih elementov. V prostoru, kjer prevladuje bela barva, zenitalna svetloba skozi prosojno polikarbonatno streho usmerja pogled obiskovalca navzgor, k jeklenemu ogrodju, ki nosi obešene bele stopniščne rame. Opiranje na tla namreč ni bilo mogoče, ker originalna kamnita tla pokrivajo stare podzemne vodne zbiralnike – te danes koristi protipožarni sprinkler sistem, v atriju pa je ohranjen stari kamniti vodnjak z železnim pokrovom.

Atrij prečkata dva mostova: eden je na novo zgrajen, drugi pa recikliran: gre za nekdanji erker z litoželezno konstrukcijo, ki so jo šele med prenovo odkrili pod plastmi ometa. Pred tem je bil predviden za rušenje, a sta arhitekta prepoznala njegovo vrednost in se v zadnjem trenutku odločila, da ga vključita v novo zasnovo. V njegov jekleni pod sta umestila klančino za invalidne obiskovalce in s svojo živo rdečo barvo v belem atriju je postal nekakšen zaščitni znak palače.

Mostova ne povezujeta le različnih nivojev dveh stavb, ampak dva diametralna koncepta notranje organizacije palač. V najprej prenovljeni Knežji palači so v skladu s kvaliteto ohranjene substance skrbno restavrirali zgodovinsko avtentičen interier, medtem ko so stene Providurjeve palače ostale neobdelane in tvorijo razstavne prostore, ki po besedah avtorjev delujejo »kot anonimna posoda, ki mora še sprejeti svojo umetniško vsebino«. Tu je bilo malo ohranjenih dekorativnih detajlov, med prenovo pa so pod novejšimi plastmi barve odkrili fragmente fresk, ki so jih prezentirali ob boku novih posegov. Izvirna tekstura sten in stare plasti ometa tako nastopajo v kontrastu z minimalističnimi arhitekturnimi elementi in črno-belimi tlemi iz naravnega kavčuka.

Pot se skozi kompleks postopoma pne vse do zastekljenega mostovža v strešni ravnini, ki je na zunaj najbolj radikalen element prenove: diagonalno preči atrij, preseka streho severnega krila in se kot svojevrsten konzolni belvedere s pogledom na strešno krajino Zadra izteče nad sosednjim atrijem, ki kot zadnji del kompleksa še čaka na prenovo. »Tako postane razstavni eksponat tudi mesto samo,« razlagajo avtorji.

Mostovž ni samo avtorski statement, ampak ima povsem funkcionalni smoter, saj njegova jeklena struktura služi kot tehnološka, komunikacijska in konstrukcijska hrbtenica intervencije: v njej se skrivajo vse naprave, potrebne za delovanje tako raznolikega programa – klimati, prezračevalni kanali in druga podporna infrastrutura. Poleg tega opravlja tudi tektonsko funkcijo, saj kot velik prostorski nosilec, ki se naslanja na zidove palače, nosi celotno dodano strukturo: streho atrija, obešena stopnišča in zastekljeni razgledni hodnik. Avtorji zato ta na prvi pogled »parazitski« element opisujejo kot »stroj, ki ohranja pri življenju kamnite ostaline preteklosti«.

Projekt Providurjeve palače v Zadarju na zanimiv način ilustrira aktualni pomen prenove v arhitekturni stroki – pri nas lahko kot najbolj odmevni in tudi kontroverzni deli zadnjega časa izpostavimo Cukrarno in nadkritje cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji. Primerjava pokaže tudi očitne razlike, kot prvo v samem značaju naloge, pa tudi v avtorskih pristopih. Druži pa jih tehnološko zahtevna arhitekturna kirurgija, ki se ne podreja celoti, ampak v iskanju presežka in doživetja hodi po tveganem robu bolj ali manj uspešne strokovne presoje.

Tako ob zaključeni prenovi razmišljata Iva Letilović in Igor Pedišić: »Upamo, da bo ta projekt odprl vrata odkrito sodobnemu pristopu h gradnji v zgodovinskih mestnih jedrih, z uporabo sodobnega jezika in materialov, podprt s plodno komunikacijo vseh sodelujočih v projektu: arhitektov, konservatorjev, predstavnikov mestnih ustanov, gradbenih izvajalcev in drugih.

Situacija

Tloris pritličja

Tloris 1. nadstropja

Tloris 2. nadstropja

Tloris 3. nadstropja

Prečni prerez

Vzdolžni prerez

Ime projekta: Providurjeva palača
Avtorja projekta: Iva Letilović in Igor Pedišić (AB Forum)
Naročnik: Mesto Zadar
Lokacija: Zadar, Hrvaška

Leto načrtovanja: 2019
Leto izvedbe: 2022
Površina: 5500 m²

Projektanti:
Arhitektura: Iva Letilović in Igor Pedišić, sodelavca: Ante Grbić in Luka Fatović
Gradbene konstrukcije: Berislav Medić
Elektroinštalacije: Srećko Stavnicki
Strojne inštalacije: Marinko Zečević
Vodovodne in komunalne inštalacije: Sanjin Stošić
Požarna zaščita: Josip Radeljić

Glavni izvajalec gradbeno obrtniških del: Krekić Avangardi

Pripravil: Luka Jerman
Fotograf: Bosnić+Dorotić
Fotografije z dronom: Filip Brala

—

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so povsem drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!