Ste si kdaj ogledali katero izmed futurističnih mestnih razglednic, ki so bile izredno popularne na prelomu stoletja? Meščanke in meščane je v obdobju Belle Époque končno tudi v vsakdanjem življenju dohitela tehnološka revolucija: takrat so lahko na lastni koži začeli spoznavati skokovit razvoj tehnike in higiene, prevoznih sredstev in stranišča na splakovanje, vodovoda in telefona. Dvajseto stoletje se je ravnokar začenjalo in vsi so bili prepričani, da bodo še za časa svojih življenj doživeli nesluten tempo novih izumov in revolucionarnih civilizacijskih doprinosov. Futuristično ugibanje so fotografi zelo uspešno tržili s prizori domačih in dobro znanih mest, na katere so z bolj ali manj posrečenimi zgodnjimi tehnikami fotografskega kolaža dodali množico futuristične tehnologije: cepelinov, nadzemne železnice, balonov, letečih koles ... in tako iz starosvetnih provincialnih naselij čez noč ustvarili metropole neke namišljene industrijske dobe, ki ima šele priti.
Tudi slovenska mesta se niso izognila takšnemu navdušenju: na razglednici Ljubljane »v prihodnosti« lahko takoj prepoznamo Prešernov (tedaj še Marijin) trg z Gradom, Kresijo, Filipovim dvorcem in kar je druge še danes enako obvezne urbane idile na turističnih fotografijah središča slovenske prestolnice. Vendar pa je z granitnimi kockami krit tlak prenapolnjen z avtomobili, motocikli in tramvaji do take mere, da bi se sodobna Ljubljančan in Ljubljančanka, sedeča na kapučinu nekje pri Tromostovju, gotovo zgrozila, četudi bi šlo za same pristne oldtimerje iz časa barona Codellija. Kakšen šok bi ju doletel šele, ko bi se ozrla navzgor: neba skoraj ne bi bilo videti od vse množice cepelinov in slikovitih dvokrilnih letal, piko na i pa bi dodala ambiciozna viseča železnica kakih 50 metrov nad tlemi, ki bi se iz smeri Rudnika bočila proti Čopovi ulici. Seveda, s projekcijo prihodnosti je vedno križ. Kar je na svojem začetku znanilec svetle bodočnosti, postane s svojo izpolnitvijo pogosto najprej neopazna banalnost, nato pa še naravno moteč nebodigatreba. Zato se nam projekcija prihodnosti izpred stoletja zdi prej distopična kot privlačna. Saj smo vendar iz mestnih jeder izgnali prav vso možno transportno tehniko (z izjemo koles, v katerih bi naši predniki v nasprotju z nami videli kvečjemu znak tehnološke zaostalosti namesto trajnostnega razvoja in izkaznice okoljsko zavednega državljana).
Pa tudi domoljubni secesijski meščan, trdno prepričan v neustavljiv tehnični in splošni napredek svojega mesta in dežele, bi bil nemalo presenečen, če bi ga zares prenesli sto in več let v času naprej! Postavimo ga na sredo Prešernovega trga in opazujmo njegovo reakcijo. Najbolj bi ga presenetilo vse tisto, česar ne bi videl. Skoraj vse, kar bi uzrlo njegovo oko, bi namreč že poznal. Stavbe, Ljubljanica in grajski hrib nad njim bi bili (z izjemo Plečnikovih ureditev ob reki) vsi skoraj nespremenjeni. Meščan bi si pomel oči in se še enkrat ozrl: je možno, da je njegova domovina gospodarsko in družbeno tako dolgo stagnirala, da se od skromnih in spodobnih Avstro-ogrskih časov ni prav nič spremenilo? Nato pa bi le začel opažati razlike, ki bi z vsakim pogledom postajale bolj in bolj opazne. Opaziti ni niti vozov niti avtomobilov; pločniki so čisti kot slavnostni dvorani Narodnega doma in Kazine; na tleh ni ne konjskih iztrebkov ne lužic urina. Fasade so dobro vzdrževane, večinoma skoraj nove. So bile vse hiše naenkrat obnovljene, ali pa celo na novo zgrajene?
Nazadnje pa bi starosvetni meščan iz časov Ivana Hribarja opazil, da je nekaj resnično drugače. Občuten oblikovalski napor se v futurističnem enaindvajsetem stoletju izraža skozi skrbno kamuflažo javne infrastrukture, torej v umiku komunalnih odpadkov v podzemlje in v očiščenje mesta vsega umazanega, vsakdanjega in neuglednega. Iz nekdaj hrupnih in nekoliko kaotičnih ulic izžene vse elemente, ki na razglednico pač ne spadajo. Po drugi strani pa se že v devetnajstem stoletju običajni urbani opremi: klopem, svetilkam in pokrovom kanalizacijskih jaškov, pridruži nek prej neznan element: bleščeč vertikalen kvader, ki izdaja nekaj površinskih podobnosti morda le s starimi okrolimi oglaševalskimi stebri. Vendar pa je teh novih kvadrov več kot nekdanjih oglaševalskih stebrov, več jih je tudi kot javnih svetilk; z njimi je členjena najimpozantnejša mestna avenija, z njimi je opremeljen vsak kolikor toliko slikovit košček starega mesta. Ljubljana le na prvi pogled deluje, kot da je v času zamrznjeno mesto, v resnici pa je povsem spremenjen kraj. Tu se je namesto ničesar spremenilo vse razen najtanjše fasadne plasti častitljivih meščanskih hiš; mesto nima več urbane opreme, ampak ima urbana oprema mesto. Staro mestno jedro je postalo oglaševalski dodatek, slikovito ozadje nevidnih kapitalsko-potrošniških tokov. Izpraznjenost vsega neuglednega iz mestnih ulic je pravzaprav delo minimalističnega dekoraterja prodajalne izložbe. Pisano, nepredvidljivo in deloma neugledno, včasih celo grdo mesto je postalo lepo. Vendar pa je za lepoto, za osvežujočo in prijetno praznino prej hrupnih ulic in zaparkiranih trgov plačalo visoko ceno: za lišp se mora poceni tržiti. Novi fasadni oplesk je v neposredni vzročni zvezi s kilometri oglaševalskih panojev. Ti so postali tako odločilni, da je od njih odvisno financiranje javne kolesarske mreže in celo presoja pogojev varstva kuturne dediščine – to sta obenem škandalozni novici, ki sta povod tej kratki primerjalni zgodovinski špekulaciji. Če se je Ljubljana 17. stoletja sukala, kot je piskal škof, Ljubljana 19. stoletja pa je spoštovala cesarjevo voljo, imamo danes novega brezprizivnega gospodarja – oglaševalce, »negibne gibalce« našega časa. V tako slavljenem javno-zasebnem partnerstvu namreč ni neplačanih računov; so le odloženi, ti pa vedno terjajo prekomerne obresti, ki jih brez izjeme rubijo iz »javnega« in ne »zasebnega« dela.
Se želi naš obiskovalec iz preteklosti, zmeden nad turistično-oglaševalskim molohom starega mestnega središča, zateči v manj sterilna, pa zato bolj pristna predmestja, kjer se bo morda počutil bolj doma? Na mestnem avtobusu v smeri proti obvoznici doživi nov šok: ko se usede na udoben stol ob enem izmed velikih razglednih oken, spozna, da ne ve več, kje je in kam gre. Namesto navadnih transparentnih zasteklitev starih tramvajev se znajde oblepljen s pikčastim ritmom negativov po mestu se vozečih reklam, ki mimogrede poberejo še kakšnega potnika. V polmraku prelepljenih oken spozna, da so oglaševalci obdavčili tudi najbolj osnovno "dobrino": pogled.
Miloš Kosec
Naroči revijo Outsider
