Zadnjič sem ob cesti opazila velik plakat, ki je oglaševal prosto delovno mesto. Največje črke na plakatu so mimovozeče vabile k prijavi z: »delo v naravi«. Med šofiranjem ni pametno brati napisov na plakatih, kar me ni ustavilo, da ne bi s kotičkom očesa v zadnjem trenutku razbrala imena podjetja. Šlo je za podjetje za lepljenje obcestnih plakatov. V enačenju neposredne bližine ceste z naravo sem našla nekaj humorja, mi je pa plakat dal tudi misliti. Ali je delo v naravi postalo vrednota? Imajo ljudje dovolj pisarn, ki so sicer neprimerno udobnejše, varnejše in vremensko stanovitne?

Začela sem premlevati o prednostih in slabostih svojega terenskega dela. Pogosto se mi namreč pripeti, da me ljudje vprašajo, kako je delati v gozdu. Ob vprašanju imajo toplino v glasu in romantiko v očeh. Prav zaradi neverbalnega dela njihovega vprašanja imam občutek, da si delo v gozdu predstavljajo podobno kot ležeren sprehod po bližnjem gozdičku, na katerega se odpravijo v nedeljo po kosilu.

Deloma je njihova fantazija pravilna. Gozd je neprekosljivo lep ambient. Kaj je lepo, je sicer subjektivnega značaja, vendar je znano, da smo ljudje, odkar obstajamo, bistveno več časa preživeli v gozdu kot v kasneje izumljenih grajenih prostorih. Morda zato dojemamo gozd kot domač in posledično prijeten. Znanstveniki sicer tudi poročajo, da naj bi rastlinje v gozdu izločalo kemične snovi, ki naj bi nas osrečevale še dolgo potem, ko zapustimo ta ekološki biser.

Po drugi strani pa zna narava pokazati tudi zobe. Delo v gozdu je večinoma fizične narave. Od najbolj nevarnega poklica, sečnje, do lazenja po hosti v raziskovalne namene, ki zaradi raznolikosti terena včasih postane zelo nevarno.

Sama zaradi drobne postave in ženskega spola nisem sposobna težjih fizičnih del, zato pa toliko raje poprimem za na primer mačeto in izvajam obžetev. To naj bi bil tako ali tako bolj ženski posel v gozdarstvu. Na zadnjem takem podvigu je v treh urah, kolikor največ zmorem, sodelavec obžel točno osemkrat večjo površino od mene. In si pri tem tudi ni prebil blazinice prsta z vejico suhe praproti. Tudi ni uporabljal rokavic, saj mi je zaupal, da so se mu strgale. Z nekaj samoironije v glasu je dodal, da se koža zaceli, rokavico pa je treba, če se strga, kupiti novo.

Ne prizanese pa delo v naravi niti moškemu spolu. Hujših poškodb v našem gozdu k sreči še nismo doživeli, sva pa zadnjič z revirnim gozdarjem odkazovala posamezna odrasla drevesa v sestoju, ki ga je pokrivala trimetrska gošča bukovega podmladka. Bukve si za pomlad pripravijo špičaste popke, ki neprijetno pikajo, če morate riti po zelo gostem sestoju. Vendar pa to ni bila glavna premoč, s katero nama je z revirnim gozd pokazal, kdo je šef. V svojih strnjenih nepravilnih vrstah so bukve namreč skrivale tudi do dva metra visoko robidovje. Slednje je sila trnavo, kar je na svojem obrazu občutil naš revirni gozdar. Iz sestoja je izšel, kot bi se pravkar neuspešno sabljal z obutim mačkom žametnega Banderasovega glasu iz ameriškega animiranega filma. Na obrazu je imel nešteto krvavih črt, ki so mu jih zadale robide. Vesela sem bila, da se je revirni sam podal v sestoj ter od tam tulil debelinske razrede odkazanih dreves, da sem jih vestno zapisovala, kar je običajno moja naloga.

Revirni je bil najbolj zaskrbljen, ker je moral popoldne na roditeljski sestanek in je menil, da bo zaradi krastavega videza izpadel neugleden. Zanimivo je, da se fizično delo v teh krajih še vedno dojema kot manjvredno. Zagotovila sem mu, da bodo ostale, večinoma udeleženke roditeljskega sestanka zagotovo kvečjemu očarane, saj bo izpadel pravi moški. Revirni je le zamahnil z roko in mi dal vedeti, da iz te moke ne bo kruha.

Nekaj dni za tem sem se vozila iz službe domov. Bil je zgodnji spomladanski dan, ko je v gozdu precej blatno. Zapeljala sem na bencinski servis in medtem, ko se je gorivo prijetno pretakalo iz podzemnega rezervoarja v moj avtomobil, opazila moškega, ki je prav tako hranil svoje vozilo. Pomignil je proti mojemu avtomobilu in mi rekel, da »paševa skupaj«. Sklepala sem, da namiguje na to, da sva oba terenske sorte in sem ponosno pokimala. Očitno sem ga narobe razumela, saj se je nasmehnil in dodal: »Oba sta enako svinjska.« Res sem bila tudi sama blatna od nog do vratu, kot je bil moj ubogi, sicer terenski avtomobil blaten od pnevmatik do strehe. Moškega sem prestrelila s pogledom in potem še vso pot do doma kovala žaljivke, ki bi mu jih morala zabrusiti, pa se jih takrat v srditi jezi nisem spomnila.

Kljub nevarnostim in neugledu dojemam delo v gozdu kot privilegij. Občutek imam, da ljudje nismo prilagojeni sedečim poklicem. Nekaj časa po tem, ko sem zapustila sedeči poklic in se prelevila v gozdarko, sem opazila, da kadar se moram s kom kaj dogovoriti, ga mnogo raje povabim na sprehod v gozd, kot da bi z njim posedala po pisarnah ali gostilnah. Ideja o gibajočih sestankih ni nova, je pa še vedno izjemno redka, čeprav imamo po vseh večjih krajih parke ali vsaj bližino gozda. Konec koncev se gozd najde na skoraj 60 odstotkih površine naše prelepe države. Tudi na tem področju se lahko nadejamo spremembe oblik dela in bomo poleg mamic z vozički v parku srečevali tudi žolčne debate vodstvenega kadra o tem, kako prihodnje leto za dvajset odstotkov povečati dobiček.

Do tedaj pa, če ste v sedečem poklicu, pomislite kdaj na nas gozdarje v prvem jesenskem dežju in zoprnem mrazu, ki vse prehitro prežene prijetno poletno ležernost iz naših gozdarskih, večinoma prezeblih kosti, medtem ko boste vi sedeli v prijetno ogrevani pisarni, kamor vam bodo dostavili zabojček svežega sadja. Mi, gozdarji, pa bomo mislili na vas, ko bomo novembra gledali na meglen pokrov, ki bo legal na Ljubljano in se bomo okopani v prijetnem soncu mastili z divjačinsko salamo, sedeč na štoru. Če bo štor smrekov, bomo imeli smolo. A le na hlačah.

Piše: Marija Jakopin
Naročite se na revijo Outsider in omogočite nastajanje tehtnih vsebin!