Marija Jakopin-Jelka-Objedena jelka 1
Marija Jakopin: Rasla je jelka

Ko sem bila majhna, sem imela babico Gitico. Ta je trpela za strašnimi migrenami. Včasih, kadar jo je zagrabilo ravno, ko smo bile njene tri vnučke na obisku, smo se nagnetle v njeno spalnico, ki jo je skrbno zatemnila. Potem je, tarnajoč na postelji, prosila, da ji potiho in nežno zapojemo ljudsko pesem Rasla je jelka.

Časi so se od tedaj spremenili. Danes dvomim, da bi babica svojim vnučkam s pesmico podajala vrednoto, da mora sestro voditi bratec (zaradi pomanjševalnice očitno mlajši od nje). Spremenilo pa se je tudi dojemanje lesa od časa, ko je »ljudstvo« napisalo pesmico. Jelka, ki širi veje do zemlje, ima namreč grče po vsej svoji debelni dolžini, česar se lesarji otepajo kot smreka lubadarja.

Naš zborček za lajšanje bolečin z mizoginim in ekonomsko neučinkovitim besedilom pesmic se tedaj tudi ni zavedal, da bo čez petintrideset let jelka iz naših gozdov izginjala.

Razlog za slabo pomlajevanje jelke (kar pomeni, da se klice jelk, ki naravno zrastejo iz semen okoliških odraslih jelk, ne obdržijo in propadejo, preden odrastejo) je v tem, da jelke nimajo sreče z vse večjim staležem  (številom osebkov določene vrste) parkljaste divjadi. Konkretno: jelenjad, pa tudi srnjad, si pozimi, ko je hrane malo ali pa so tla prekrita s snegom, postreže z vršički te drevesne vrste. Lep primer tega je viden v enem od posnetkov filma Ris, ki ga te dni predvaja Kinodvor.

Gozdarji se usodnega pojava pretirane objedenosti že precej let zavedamo. Skoraj ni predavanja, delavnice ali katerega drugega srečanja, na katerem ne bi tarnali, da nam jelka izumira. Znova in znova gledamo grafe, kako pojavnost jelke v sestojih upada, kako visoka je objedenost jelke, kako neuspešna je njena umetna obnova (s sadnjo), če se okrog nasada ne postavi ograje. Med odmorom, kjer drobimo vsak svoj rogljiček, se vne žolčna debata. Zakaj da nihče nič ne naredi glede izginjanja jelke, ko pa vsi vemo, da bi bilo treba povečati odstrel parkljaste divjadi? Takoj za tem se zasliši, da politika bolj posluša aktiviste kot stroko. Nekdo drug omeni, da so med politiki tudi lovci, ti pa vemo, da imajo radi velike staleže, saj si tako lahko izbirajo trofeje. Nekaj pogledov se ozre za tistimi gozdarji, ki smo tudi lovci. V bran izjavimo, da saj Zavod za gozdove določa količino odstrela. In dobimo nazaj odgovor, da kdo na Zavodu postavlja kvote? Lovci! Potem se strasti pomirijo in spet zavlada žuborenje posameznih pogovorčkov. Domov odidemo brez jasnega načrta, kako učinkovito stopili v bran jelki.

Dokler se situacija z odstrelom ne razreši, je Zavod za gozdove pripravil nekaj lokalnih ukrepov, ki naj bi pomagali jelki, da preživi. Ena od teh je sredstvo Trico, ki se ga naprši na vršiček jelke in naj bi odganjal jelenjad in srnjad. Ukrep je dokaj učinkovit, vendar ima podobno težavo kot repelenti proti komarjem, ki sicer delujejo, vendar se je treba napršiti temeljito in vsakič, ko gremo poleti ven. Kar pa je, kot vsi vemo, težko izvedljivo. Gozd je preobsežen, da bi ga vsega zaščitili, poleg tega pa je treba premaz obnavljati vsako leto.

Sama kljub temu ne obupam. Z revirnim gozdarjem sva se posvetovala, kateri predeli gozda so zaradi ujm, lubadarja ali česa tretjega ostali brez odraslih, semenečih jelk, po tleh pa so še mlade jelke. V te sestoje jeseni prikolovratim kot kak perverznež in na s popki privlačno ozaljšane vršičke brizgam majhno količino bele tekočine. Sredstvo Trico sestoji iz treh sestavin: ovčjega loja, ki ga jeleni in srne ne marajo in se zato vzdržijo objedanja; bele barve, da lahko kontroliramo uspešnost nanosa in da prihodnje leto najdemo jelke, ki smo jih poškropili, ter lepilu podobne tekočine, ki poskrbi, da se nanos zaradi dežja ne spere z vršička.

Zabavno pa je, da ob pršenju Trica tudi sama podležem sodobni pasti prenosa človeških vrednot na svet okoli nas. Ljudje smo se naučili neomajno boriti za vsako človeško življenje in to miselnost počasi prenašamo tudi na svet okoli nas. Pobijati živali je vse manj sprejemljivo. Ideja je plemenita, se pa zalomi pri želji po udobju ali celo eksistenci. Če želimo živeti, moramo tudi kaj pojesti, se s čim ogrevati in na nečem sedeti. Te dobrine pa zahtevajo »odvzeme« iz narave. Tako tudi mene zapelje ideja o reševanju jelk. Čustveno se navežem na jelke, kar sicer ni tako enostavno, kot navezati se na srčkane kožuhaste nutrije. Toda če ste zadnji dve uri gledali jelke, ki so tako objedene, da spominjajo na bonsaj, pa so kljub temu po nekem čudežu še vedno žive, se tudi na to iglasto živo bitje povsem zlahka navežete.

Priporočilo za uporabo sredstva Trico zapoveduje, da naj se obrizga le vršičke izbrancev, ostale osebke pa se pusti nezaščitene, da se porabi čim manj (dragega) sredstva in da ima divjad kaj jesti. A ko se s sadjarsko nahrbtno ročno škropilnico vsa upehana pojavim pred jelko, ki stoji poleg lepše, višje, kakovostnejše, včasih ne zberem razuma, da bi ji obrnila hrbet in jo prepustila giljotinastim zobem neusmiljenega Bambija. Tako torej poškropim vse osebke v šopku, takoj zatem pa me zapeče občutek, da v bližnji gošči žalostno stoji mlada srnica in tiho prosi: »Pusti mi vsaj malo hrane, zima prihaja.« Takrat dojamem, da sem ga pokronala. Zabičam si, da se bom držala premišljenih priporočil stroke. Odtlej »poflondram« le še najbolj obetavne posameznike.

Zaščita jelovega vršička

 

Jasno je, da bi obstoj jelke rešili le s povečanim odstrelom parkljaste divjadi. Ker pa tega ljudje nismo zmožni sprejeti, posegamo po manj učinkovitih metodah, kot je zgoraj opisani Trico. Postavljamo sicer tudi ograje, ki so tujek v gozdu in prav tako ne morejo zaščititi vsega gozda. Jelkam se lahko priskoči na pomoč tudi s puščanjem leske v sestojih, za katere upamo, da bo divjad raje posegla po njihovih popkih kot po jelovih. Priporočena je še zimska sečnja. Pozimi sem in tja podremo kakšno jelko, ki sicer v dobro gospodarjenem gozdu vej ne širi do zemlje in jih zato gobci ne dosežejo. Ko pade na tla, postane gostija za jelenjad in srnjad.

Ta ukrep izvajamo tudi pri nas. Sekači so mi povedali, da včasih, ko se lotijo sečnje, pride trop jelenjadi in čaka, da drevo pade. Mirno stojijo tam in pomenljivo gledajo sekače, kot bi hoteli reči: »Dajmo, fantje, zmigajte se. Mar ne vidite, da smo lačni?!«

Naj bo v prihajajoči zimi v gozdu čim manj objedanja jelk, pa vseeno dovolj hrane za divjad in predvsem miru pred ljudmi. Da bo srna sita in jelka cela.

 

Napisala: Marija Jakopin
Naslovna slika: primer objedene jelke

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Mailchimp brez napisa

Povezani članki