Letos poleti po srečnem naključju z družino dopustujemo v hiški v Funtani pri Vrsarju, ki jo je zase in za svojo družino zasnoval slovenski arhitekt, Plečnikov učenec, Marjan Šorli. Sam naj bi jo imenoval »zidani šotor v alpsko-rimskem stilu«, morda zaradi prepleta nekaterih tipičnih detajlov in karakteristik iz obeh stilov. V njej opazimo še več vplivov. Jasna je umeščenost v obdobje jugoslovanskega modernizma z izbiro opeke in temnega lesa na fasadi, zasnova in sosledje prostorov pa dajo misliti na mediteranske zglede, saj se vse sobe odpirajo v atrij, brez odvečnih hodnikov.
Zet arhitekta Šorlija je parcelo s podirajočim se hlevom in precej na samem kupil leta 1968, odločen, da na njej zgradi poletno hišo za svoja otroka, ki sta tedaj štela tri in pet let. Dve leti kasneje, ko sta bila stara pet in sedem let, je družina prvič dopustovala v novem počitniškem domu. Da bi olajšal dela, je Šorli ohranil gabarite hleva, projekt pa vodil kot rekonstrukcijo s spremembo namembnosti. O tem še danes priča del zidu v atriju, iz katerega štrli kamen z luknjo, za katero je bil privezan (verjetno) osel, arhitekt ga je ohranil v spomin na starejšo stavbo in pričevanje preteklosti.
Hiša je zelo majhna, sestoji iz spalnice, kopalnice, kuhinje z jedilnico in dnevne sobe, ki so nanizane v obliki črke L in ki se vse odpirajo v popolnoma zaprt atrij, z zidom proti ulici. Dvorišče s treh strani obdaja nadstrešek. Kuhinja je prehodna in vodi v mali atrij z žarom, zunanjim jedilnim kotom in dvema shrambama.
Nekdaj je bila parcela obdana z njivami in vrtovi, danes pa je na precej centralni lokaciji mesta Funtana, vpeta v gosto, nepregledno tkivo hitro rastočih apartmajev, vendar popolnoma skrita med njimi. Hiša je zgrajena skladno s tedanjo doktrino modernizma, z lokalnimi in dostopnimi materiali, dimenzijsko skromna, a doživljajsko zelo bogata.
Po celi Evropi to poletje napovedujejo vročinske valove, zato se zdi, da so počitnice vedno bolj tudi lov za ugodno klimo, ki sploh omogoča počitek. Za destinacije, ki smo jih obiskali prejšnja leta, so letos napovedane temperature nad 40 stopinj (Solun, Skopje, Palermo), vročina pa je napovedana tudi za klimatsko zmernejše kraje, ki smo si jih ogledovali letos (Nizozemska, morska obala Poljske). V Šorlijevi hiši v Funtani pa je sveže, s stalno sapico, ponoči se pokrijemo celo z lahko odejo. Kljub temu da je zunaj do 30 stopinj, se temperatura v hiši ne povzdigne nad 25. Prehodna kuhinja in dvojna orientacija odprtin v vseh prostorih so vzrok, da v hiši zrak ves čas kroži, v zaprtem dvorišču pa je zaradi napuščev vedno nekje senca.
Intimen, varen atrij, zaprt pred pogledi, je pravzaprav bistveni element, ki ga rabimo na dopustu, ko ves čas pazimo, da nas sosedje ne zalotijo med preoblačenjem kopalk, po tuširanju, v kopalkah po kosilu in podobno. Odličen je tudi za majhne otroke, saj so vedno pod nadzorom in varni pred zunanjostjo, lahko se mirno igrajo, tekajo ali počivajo. Hiška je sicer zgrajena iz za otroke potencialno »nevarnih« materialov: kovinski okvirji, opeka, kamen, vidni beton, nepravilni kamniti tlak, steklo. A vendar se zaradi jasnosti materialov in oblik otroci drugače obnašajo, morda se enkrat udarijo, potem pa tudi sami pazijo. Morda včasih preveč pazimo na otrokom prijazne prostore in jih s tem poenostavimo in oropamo za prostorsko doživljanje, to pa za hišo v Funtani odločno ne velja. Samo ena soba, otroška spalnica, se lahko popolnoma zatemni, da so otroci pač lahko spali, medtem ko so ostali lahko živeli življenje odraslih. Ostali prostori so za vse, niso posebej prilagojeni otrokom, zatemnijo pa se le z zavesami. V vseh prostorih je pohištvo istočasno tudi potencialno ležišče, dve klopi okrog mize v jedilnem kotu kuhinje sta v bistvu dve žimnici na podstavkih, tudi dva divana v dnevni sobi sta dve žimnici in v shrambi je omara primernih dimenzij, da na njo lahko položimo še eno žimnico. Tako lahko tudi majhna hišica gosti veliko ljudi, brez odvečnih praznih sob, ki čakajo na goste.
V atriju so kamnita miza, kotiček za posedanje, kamniti lonci za lovljenje vode in lonci, v katerih rastejo žajbelj in sivka. Poleg tega v njem raste tudi ena palma. Med vojno v 90. letih prejšnjega stoletja so lastniki hiško ponudili na razpolago beguncem, ki so potrebovali streho nad glavo. Ti so dobivali pakete hrane, očitno so pojedli veliko dateljnov in koščice odmetavali kar na zelenico v atriju. Iz teh koščic je zraslo veliko palm, ena je sedaj že visoka in presega strehe sosednjih hiš. Ta palma je, kot še veliko elementov, na primer otroške knjige na policah, ostanek v prostoru, ki pripoveduje zgodbo iz zgodovine hiše, je kot materializacija spomina. To daje hiši večplastnost.
Hiša ne potrebuje klime in glede na sodoben način bivanja po zasnovi ni zastarela, saj odgovarja na aktualna vprašanja, ki se tičejo podnebja, segrevanja ozračja in prihodnosti. Mali atrij se je nekoč nadaljeval v velik vrt z dolgo njivo in sadnim drevjem na obeh straneh, ki so si ga skozi leta prisvojili in ogradili sosedje. Če bi hiša ohranila samooskrbni vrt, bi jo lahko po svoje imeli celo za »najsodobnejši« objekt v Funtani.
V hiši lahko razberemo pozornost, ljubezen in željo po kvaliteti bivanja za svojo družino, ki jih je v projekt vnesel arhitekt. Vsak detajl je premišljen, vsak kotiček ima več funkcij, a vendar prostor ni prenasičen. Kot da nič ni odveč in vendar nič ne manjka. Velikokrat o takih hišah beremo ali jih obiskujemo kot muzeje. Posebnost Šorlijeve hiše je, da je od dokončanja v stalni uporabi, vsako poletje je polna arhitektovih potomcev in prijateljev, pa tudi pozimi ne sameva. Življenje, ki jo še vedno polni, priča, da je hiša še vedno prijetna za bivanje in nikakor ni zastarela.
Sprehod po Funtani danes da misliti o iskanju »novega tradicionalnega«, ki pa se nikoli ne najde. Kraj, kot veliko podobnih v Istri, je poln balustrad, polkrožnih balkonov, obokov, širokih stopnišč pred hišami. Verjetno je to stil, ki ga domačini razumejo kot »starinski«, v želji približati se bogati preteklosti. Žal brez zavedanja, da so pravo bogastvo gradnja iz lokalnega kamna, klimatska arhitektura, zbiranje vode …, elementi, ki jih je naslovil Šorlijev kritični regionalizem. Tovrstni poglobljeni modernizem je bolj nadgradnja tradicionalnega – z občutkom za materiale, obdelave, s premislekom o orientaciji prostorov ipd. – kot kopiranje »starinskih oblik«. In zato je Šorlijeva hiša danes bolj aktualna in atraktivna od večine svojih novejših sosed.
Mnoštvo ambientov, ki jih omogočajo prehodna kuhinja, nadstreški, dva atrija in potovanje svetlobe in sence skozi prostor, nudi različne uporabe kotičkov, premike preko dneva, posedanje in pravzaprav počasno, počitniško, poletno, lenobno življenje. Preproste oblike, jasnost naravnih materialov in malo opreme nas ne stimulirajo pretirano. Hiša nas ne sili, da gremo, da nekaj počnemo, da smo aktivni, ampak nas vabi, da se usedemo, beremo, gledamo v zrak, kuhamo, jemo, počivamo. Edini razgled je nebo (in oh, kako bogat: preletavajo ga galebi, na njem se zbirajo in rahljajo oblaki) in edini sosed je veter, ki ga vidimo le, ko premika listke žajblja in sivke, da se lahno zibljejo v atriju. V tej hiši smo lahko sami s sabo.
Napisala: Eva Sušnik
Fotografije: E. S.
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
