V filmu Gozdovi so še vedno zeleni – enem najbolj presenetljivih slovenskih filmov po osamosvojitvi nasploh – najdemo fascinanten zaključni prizor, morda celo najbolj navdahnjen izmed vseh v nedavni zgodovini slovenskega filma. V njem režiser Marko Naberšnik svojo pripoved o dveh vojakih v odročni gorski postojanki med I. svetovno vojno zaokroži z oddaljujočim kadrom, v katerem vidimo majhno vertikalno lino, skozi katero se vidi ozek pas zunanjega sveta, idilično zelenje gorske narave, okoli nje pa se na obeh straneh zaslona vse bolj širi hladen, siv, brezčuten kamen, na katerem je izobešeno večje število fotografij umrlih civilistov, vojakov, častnikov, ki nam s 100-letne oddaljenosti vračajo pogled ter nas prevprašujejo o zgodbah, ki jih pišemo danes. Ne gre samo za sijajno metaforo vojne morije, temveč nam prizor obenem podaja trezno spoznanje o človeški zgodovini – da so bila obdobja blaginje, miru, razuma in duhovnega razvoja na poti človeštva do današnje točke relativno kratka in venomer obkrožena z obdobji kaosa, vojne, razkroja in različnih avtoritarnih ideologij, ki so civilizacijo nerazumljivo potiskali v zgodovinske slepe ulice.

Kakor kažejo nekateri znaki, se več kot 70-letno obdobje relativnega miru in stabilnosti zahodnega sveta zdaj znova počasi preliva v novo fazo, katerih posledice je zaradi obetajočih tehnoloških, ekoloških in političnih sprememb nemogoče napovedati. Čeprav je razlogov in okoliščin teh sprememb veliko, v njihovem jedru vendarle tli pomembna osrednja tendenca: zaton razuma, ki zdaj vse opazneje odstopa mesto emfatičnemu zanosu. Nezanesljivi, siloviti in prvinski čustveni odzivi stopajo v ospredje namesto trezne presoje, tehtanja kredibilnih argumentov in sprejemanja utemeljenih odločitev, podprtih z empirično raziskanimi znanstvenimi dognanji. Gre za čas, v katerem subjektivna čustva vse opazneje postajajo resnica, refleksija pa nekompetentna zaradi svojega nekričečega značaja, podjarmnjena v viharju takšnih in drugačnih ekstremov.

Umetnost in še toliko bolj njena kritika kot že nič kolikokrat v zgodovini znova tvorita polje ideološkega boja, ki v svoji substanci zgošča bistvo tega novodobnega civilizacijskega prehoda. Sovraštvo, s katerim se to področje sooča pod pritiski naraščajočih konservativnih ideologij, je hkrati pričakovano kot tudi skrajno paradoksalno, saj ti napadi demonstrirajo vso samoizbijajočo kontradiktornost ter pogosto tudi čisto absurdnost argumentov z nasprotne strani. S konkretne prakse filmskega kritika je denimo najbolj trhel in neumorno vztrajen očitek ta, da medijsko odzivanje na nove popkulturne izdelke zaradi kritičnega pogleda, ki izpodbija promocijsko dikcijo, predstavlja škodo ekonomskemu toku teh izdelkov, ne glede na to, ali sodijo v komercialni ali bolj artistični diskurz. Očitki so venomer zgolj intuitivni – ne gre samo za to, da je kritika ultimativni demokratični akt, ko posreduje alternativne interpretacije družbenih dogodkov in s tem dopolnjuje kolektivni imaginarij, temveč takšna praksa kljub svoji večkrat opozicijski drži na nekem osnovnem nivoju vendarle kvečjemu podaljšuje govor o tem izdelku ter s tem skrbi, da diskurz o njem dosega družbene sfere, ki so sicer imune na prav ta ekonomski tok. Drugače rečeno: kritika kulturnega objekta morda res nima tako neposredno pozitivnih učinkov kot njegov promocijski diskurz, a vseeno podpira njegovo afirmacijo na področjih, ki jih morda sprva sploh ni imel namena doseči.

Umetniška kritika pa še toliko pomembneje predstavlja alegorično zgostitev trenutnih družbenih tektonskih premikov, ker tudi sama ponuja refleksijo tistih dveh elementov, ki sta v njihovem jedru – refleksijo odnosa med čustvi in razumom. Tako kot nas zgodovina uči, da je škodljivo pretirano zanašanje na instantne sentimente, na kakršne ciljajo avtoritarne ideologije na eni strani kot tudi ekscesivna podvrženost pretiranemu racionalizmu na drugi, tako je tudi refleksija umetnosti ena velika lekcija o iskanju simbioze med čustvenim učinkom in intelektualno presojo. Ne gre za preferenco ene ali druge strani – umetniška kritika v najboljši izvedbi išče ravnotežje (ali njegovo odsotnost) v prav tem razmerju, ki pogosto veliko pove o avtorski ali korporativni intenci analiziranega kulturnega objekta. Tako kot je šablonsko podajanje narativnih struktur, ki preverjeno ciljajo neposredno na čustva plehko in prozorno, tako tudi pomanjkanje dosega zaradi pretiranega intelektualizma tvori podobno škodljivo neravnotežje, kakršnega kritika na vsakem koraku zaznava in obelodanja.

Prav vzpostavljanje tega ravnotežja je v dobi ekstremov tisto, ki ga lahko umetniška kritika ponudi kot kažipot v iskanju novih poti v luči prelomnih izzivov preostanka 21. stoletja, s tem pa dokončno preseže vlogo obupanega sledilca, temveč lahko postane zastavonoša prikaza nekega globljega stanja človeške biti, v kateri obe nasprotni plati njegovega obstoja preprosto morata sobivati, če želi subjekt najti blaginjo zase kot za kolektiv okoli sebe. Anthony Gottlieb je v knjigi The Dream of Enlightenment poudaril trezno spoznanje, da je filozofski razvoj človeštva v zgodovini potekal v dveh silovitih staccato izbruhih, ki skupaj zavzemata komaj 300 let v več tisoč letni poti vzpona sodobne civilizacije: eden v antični Grčiji, drugi v dobi razsvetljenstva v Evropi 17. in 18. stoletja. Ta zgodovina vzponov in padcev, v katerih so neverjetni civilizacijski dosežki padli v popolno brezno dogmatske, neizpodbitne vladavine avtoritete, se zdi največji adut v zagovarjanju dejstva, da se je napredek venomer odvijal v procesu širjenja intelektualnih, duhovnih in znanstvenih obzorij, ne pa v njihovem krčenju, čemur smo priča v dobi populizmov na začetku 21. stoletja. Čeprav se umetnost skupaj z njeno refleksijo marsikdaj zdi kot nastavljanje drugega lica nepremagljivemu sovražniku, so argumenti treznega zgodovinskega spoznanja v kombinaciji z promocijo navdiha in umerjenosti še vedno močan argument, ki prav zaradi zgodovinske izkušnje prevlada nad preprostimi redukcijami. Kot izvrstno izpostavlja Naomi Klein v knjigi Ne, ni dovolj, je navidezna veličina trenutnih populizmov zgolj bleščeča zunanja lupina, ki se zaradi notranjih protislovij sesuje takoj, ko odločneje pogledamo pod njeno površino. Družbena kritika, pa naj prihaja s strani znanosti, sociologije ali umetnosti – še vedno učinkuje. A podobno kot misel terja napor namesto predajanja takojšnjim čustvom, tako tudi aktualni družbeni boji predstavljajo težjo izmed izbir, ki so v današnjem svetu na voljo. Cerkveni dostojanstveniki, ki so Giordana Bruna leta 1600 kaznovali z obešanjem in zažigom na trgu Campo de’ Fiori v Rimu, so morda v svojem času še lahko mirno umrli s spoznanjem, da so s svojimi dejanji ravnali prav. Danes se vendarle zdi, da se kaj takega ne more več zgoditi. Kljub trenutni sliki podrejenosti je kritičnih glasov ravno zaradi lekcij iz travmatične zgodovine človeštva preprosto preveč. Zdaj je pomembno le, da ti glasovi ne ostanejo tiho.

Matic Majcen

Celoletna naročnina

slika: “Poskus Giordana Bruna pri rimski inkviziciji”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja