Počasi se odpiramo. Po dveh mesecih izrednih ukrepov, ki so javni prostor skoraj popolnoma odrezali od javnosti, je zdaj spet mogoče uporabljati javni prevoz, obiskati razstavo, se usesti na kavo. Še več je napovedi sprostitev v naslednjih tednih. Vzpostavljen bo tudi letalski promet, odprli se bodo hoteli. Je to povratek v normalnost, ali prehod v neke druge, še neznane razmere? Spomnimo se, kako se je začelo: z odpovedmi množičnih prireditev. Najprej so bili odpovedani dogodki v zaprtih prostorih za več kot petsto, kmalu pa še prireditve za več kot petdeset ljudi. V obratu bibličnega reka »zadnji bodo prvi« lahko predvidevamo, da bodo javne prireditve v zaprtih prostorih tiste, ki bodo najkasneje sproščene. Prav lahko se zgodi, da so pred nami tektonske spremembe v načinu produkcije in obiskovanja gledaliških predstav, koncertov, otvoritev razstav, kino predstav, festivalov in drugih prireditev v zaprtih prostorih – dokler ne bo izumljeno cepivo proti koronavirusu, namreč obstaja realna možnost ponovne vzpostavitve izrednih ukrepov oziroma trajne prepovedi večjih prireditev v zaprtih prostorih. Potrpeti dva meseca je eno – to si tako občinstvo kot ustvarjalci, slednji sicer z resnimi odpovedovanji in žrtvami, še lahko privoščijo. Navsezadnje je poletje za mnoge ravno takšna dvo ali tromesečna prekinitev rednega delovanja med dvema sezonama. Preživeti leto ali dlje trajajoči suspenz možnosti ustvarjanja in konzumiranja kulture pa se zdi za večino ustvarjalcev mejnik med preživetjem in propadom, obenem pa predstavlja nepopravljivo osiromašenje kulturnega življenja.

V vsakem primeru bi tako daljnosežna in dolgotrajna sprememba konzumiranja kulture bistveno spremenil tudi navade in način produkcije glasbe, gledališča, pogovorov in filma. Se bomo odvadili dogodkov »v živo« in popolnoma presedlali na splet? Bo predstava v živo samo eksotična izjema, ogled rojekcije filma pa samo poletna transgresija? Tudi v primeru nekoliko bolj liberalnih sprostitev bodo dogodki v zaprtih prostorih po vsej verjetnosti bistveno drugačni. Kakšno bo vzdušje na koncertu v Gallusovi dvorani, če bo lahko zaseden samo vsak tretji sedež? To seveda ne bi imelo le finančnih, ampak tudi doživljajske in umetniške posledice. Se bo glavna kulturna sezona, ki je že od nekdaj pretežno med okobrom in majem, zdaj preselila v poletne mesece in se skupaj s poletnimi festivali zgostila med junij in avgust? Bo množično kulturo zdaj določala temperatura? Če bo tako: kako bomo v mestih, v katerih je kulturna infrastruktura zasnovana pretežno za hladnejše mesece, poskrbeli za povečane potrebe po odprtih prireditvenih prostorih? Verjetno v tem primeru ne bo zadostoval samo avditorij v Križankah … Kaj se bo zgodilo s sofosticiranimi zaprtimi dvoranami, drago zgrajenimi, dragimi za vzdrževanje? Več kot je vprašanj, bolj neprijetne postajajo dileme in bolj temačna slika srednjeročne prihodnosti.

Ena izmed redkih fotografij avditorija v Tivoliju (zgornja antična scena je začasna), objavljena v: Hrausky, Koželj, Prelovšek: Vodnik po Plečnikovi Ljubljani, Dessa, 1996.

Med takšnimi temačnimi vprašanji pa kdaj posije tudi kakšna svetlejša sugestija. Človek nikoli ne ve, kdaj na prvi pogled popolnoma odslužene stvari lahko pridejo prav. No, ljudski glas pravzaprav natančno ve, kdaj: čez sedem let menda vse prav pride. Ker je arhitektura počasna in dolgotrajna dejavnost, so tudi učinki v prostoru pogosto počasnejši. Recimo torej, da bi za arhitekturo lahko namesto čez sedem dejali: čez sedemdeset let vse prav pride. V Berlinu so v času protikoronskih ukrepov na prmer na novo zaživele slepe fasade. Ti arhitekturni ostanki, ki so bili vedno mišljeni samo kot razmejitev med hišami in kvečjemu še kot požarni zid, so se v času prepovedi kinematografov izkazali za odlično projekcijsko površino lokalnih projekcij, tako imenovani “fasadni kino” na prostem. Istočasno so se bližnji balkoni izkazali za odlične kino lože. Tudi pri nas ne manjka nepričakovanih koronskih priložnosti, ko se izkaže, da čez sedemdeset let vse prav pride. Približno sedemdeset let je namreč preteklo od tega, kar je svoj družabni vrhunec doživel avditorij na prostem, ki je stal v ljubljanskem Tivoliju.

Območje nekdanjega Plečnikovega avditorija danes

Zadaj za Tivolskim gradom je bil v tridesetih po načrtih Jožeta Plečnika zasnovan in izveden avditorij na položni zelenici tik ob gozdnem robu pobočja Rožnika. Po vojni je še kar nekaj časa obratoval kot priljubljen kino na prostem in pozneje celo kot plesišče, nato pa je bil ukinjen, ureditev pa povrnjena v naravno stanje. Danes visoka trata razen nekaj bežnih kamnitih sledov ob robu nekdanje ureditve v ničemer ne opozarja, da je bilo tu gledališče oziroma kino. Tudi iz zavesti Ljubljančanov je že skoraj izginil. Pred časom so že bili predstavljeni načrti za postopno oživitev območja in morda celo obnovo izvorne ureditve. Pomislite, kako prav bi nam prišel tak avditorij v naši prvi »koronski« umetniški sezoni, ko vse kaže, da bo javno v veliki meri skrčeno na odprte namesto na zaprte prostore. Pa ne samo v primeru takšne majhne ureditve, ki je bila že pred desetletji izgubljena, ker je nekaj časa izgledalo, kot da avditorij ne bo nikoli več prišel prav. Rek »čez sedemdeset let vse prav pride« bi namesto  preveč abstraktnih »identiteta« in »dodana vrednost« moral postati tudi bolj konkreten in razumljiv slogan za varstvo arhitekturne dediščine nasploh. Če bi že v preteklosti razmišljali bolj dolgoročno in v skladu s takšnim rekom, bi lahko namesto špekulacij o številu parkirnih mest in kvadratnih metrov nakupovalnih središč na mestu uničenega Plečnikovega stadiona že danes lahko uživali v rekreativnem teku in prireditvah na prostem na obnovljenem stadionu, pa tudi v gledaliških predstavah in filmskih projekcijah v Plečnikovem avditoriju v Tivoliju.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.