Bilo je na začetku marca, ko sem slišal govorice, da so nekatere multinacionalke v Veliki Britaniji v strahu pred paralizo, ki bi jo s sabo lahko prinesla epidemija koronavirusa, svoje zaposlene že razdelile v več skupin, najele hotele v odmaknjenih predelih dežele in jih začasno preselile iz londonskega Cityja. Tako so upale, da bodo ušle negativnim finančnim posledicam, ki bi jih s sabo prineslo veliko število obolelih na ključnih funkcijah. Na začetku marca, ko smo se šele začeli zavedati, da bi lahko dogajanje v Italiji ušlo izpod nadzora, so se takšni ukrepi zdeli naravnost paranoični. Kmalu pa so se izkazali za nezadostne. Namesto dragih in logistično zahtevnih preselitev celih oddelkov v nove najete prostore na odmaknjenem podeželju so podjetja kmalu odkrila, da imajo na voljo mnogo cenejši in bolj učinkovit ukrep: delo na domu. Koncentracija ljudi na majhnem številu dragih kvadratnih metrov v poslovnih četrtih je bila morda še smiselna v petdesetih letih, v dobi elektronske pošte, skypa in zooma pa je v storitvenih dejavnostih postala predvsem še draga in nostalgična navada. Navsezadnje vsi desettisoči, ki delajo v bančnih in zavarovalniških multinacionalkah, posedujejo ali najemajo tudi lastne nepremičnine in z njimi kvadratne metre, ki jih med svojo službo puščajo neizkoriščene. Konkurenčnost v današnji ekonomiji pač ne sloni več toliko na proizvodnji novih tržišč in produktov, ampak vedno bolj na »optimizaciji«, torej nižanju stroškov. Kriza ob izbruhu koronavirusa pa je podjetjem naenkrat pokazala, da se lahko učinkovito znebijo enega izmed največjih produkcijkih stroškov sploh: najema ali lastništva nepremičnine, kjer opravljajo dejavnost.

Dragi nakupi in najemi prostorov v poslovnih središčih ne postajajo le vedno bolj odvečen strošek; v dobi epidemije se je visoka koncentracija ljudi izkazala tudi za varnostno in poslovno tveganje.

Delo na domu zaradi koronavirusa hitro postaja uveljavljan standard. Seveda to ne pomeni, da bodo podjetja postala samo še neoprijemljive enititete na svetovnem spletu, mreža skozi prenosnike in videokonference povezanih posameznikov, ki jih povezuje samo dejstvo, da na svoje račune mesečno prejemajo plače iz istega naslova. Na nek način so korporacije vse to že dolgo. V vsakem primeru bodo tudi najbolj eksperimentalna podjetjav lasti obdržala vsaj »reprezentanco«: sprejemne prostore, konferenčno sobo in nekaj pisarn; večina podjetij pa bo verjetno s sistemom kolobarjenja, kjer bodo zaposleni en ali dva dneva delali v pisarni, druge pa doma, samo zmanjšala potrebno površino nakupa oziroma najema poslovnih prostorov. Panoge, kot so bančništvo in upravljanje finančnih naložb, se bodo tako znebile bistvenega dela svojih stroškov. Ostala jim bo samo še ena zajetna postavka: plače zaposlenih. Po drugi strani se tudi posamezniki reorientacije k delu na domu ne bi smeli samo bati ali v njej gledati zaroto delodajalcev. V primerjavi s tekmovalnim, pogosto toksičnim in izčrpujočim delovnim okoljem mnogih podjetij ponuja delo na domu celo vrsto priložnosti, kako si delovni čas in delovno učinkovitost urediti v skladu s svojimi zmožnostmi in prednostmi. Delo na domu prinaša tudi širše družbene in ekološke blagodejne posledice: naenkrat odpade prevoz v službo in nazaj, ki mnogim pobere dve ali več ur na dan. Odpade tudi pretežen del porabe goriva in s tem onesnaževanja okolja ter pretirane obremenitve prometne infrastrukture. Posamezniki imajo zaradi fleksibilnega delovnika idoma bistveno več časa, ki ga lahko namenjajo sebi, družini in prijateljem.

Namesto dragih laptopov in kave s pogledom na morje izgledajo domače pisarne bolj pogosto kot kaotično odlagališče na pol končanih projektov (foto: Dossy Shiobara)

To so prednosti, ki so jih mnogi, ki živijo sami ali pa v stanovanju premorejo delovno sobo, lahko izkušali že v preteklih mesecih. Po drugi strani pa lahko mnogi drugi poročajo o nasprotnih izkušnjah: da je lahko ob neustreznih pogojih, premajhnem prostoru in slabi internetni povezavi delo na domu tudi pekel. Med nami obstajajo tudi ljudje, ki jim odhod v službo pomeni menjavo doma za psihološko in fizično varnejše in spodbudnejše službeno okolje.V vsakem primeru poslovna »optimizacija« v primeru dela na domu pomeni, da bi morali pogoje domačega dela podobno kot pogoje ustreznih delovnih mest standardizirati in jih enakovredno omogočiti vsem. Primerna osvetlitev, površina, ločenost od hrupnih in skupnih površin v stanovanju v času dela na domu naenkrat nista le odgovornost lastnika ali najemnika, ampak tudi službe, ki od svojih zaposlenih pričakuje, da bodo večino časa delali doma. Pred desetimi ali dvajsetimi leti smo velike upe polagali v frazo »javno-zasebno partnerstvo«, zato moramo danes bolj trezno paziti, kako se uresničuje ideal »dela od doma«, ki je partnerstvo med delodajalcem in delojemalcem. Javno-zasebno partnerstvo je obljubljalo obsežne javne dobrine, ki bi jih financiral zasebni denar – končni rezultat pa je bil največkrat obraten: veliki zasebni dobički, ki so jih financirala javna sredstva. Na dlani je, da je podobnost nevarnost dela na domu samo preložitev stroškov za delovno okolje na ramena zaposlenih – kar pa je komajda partnerski dogovor.

Delo na domu lahko z ustreznim arhitekturnim, urbanističnim in zakonodajnim okvirjem zares postane optimalna oblika dela v prihodnosti. Lahko pa postane še en način poslovne optimizacije, ki stroške in odgovornost s strani velikih multinacionalk prelaga na pleča vsakega posameznika. Zaradi vrste ugodnih učinkov kaže delo na domu spodbujati tudi v arhitekturnem smislu: z novimi, drugačnimi in bolj fleksibilnimi zasnovami stanovanj, s razmislekom o preureditvi obstoječih načinov bivanja in s preureditvijo prometne infrastrukture. Vendar pa moramo zato, da delo od doma postane zares tudi učinkovita in privlačna alternativa, ne pa samo optimizacija delovnih stroškov, razmisliti tudi o resničnem partnerstvu med delodajalci in delojemalci. Zato v spremenjenih razmerah ne bi smelo več biti nenavadno, če bomo od kupcev stanovanj slišali: »Služba plača za 15 m2 našega stanovanja.« Partnerstvo je mogoče le, če sta zmagovalca na obeh straneh.

Miloš Kosec

Podprite nastajanje revije Outsider in se nanjo naročite.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja