Mehka moč lahko zveni trdo. To je bil moj prvi vtis otvoritve razstave Jasmine Cibic z naslovom Fundus prizadevanja, ki je v prazničnem času zaradi sprostitev ukrepov ob pandemiji vsaj za nekaj dni spet na ogled v MSUM, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. V z rdečo draperijo obdan prostor, prvega izmed treh razstavnih dvoran razstave, sta vkorakali dve v rdečo barvo uniformirani bobnarki in začeli vedno glasneje bobnati po napetih opnah. Tako kot tudi sicer pri delu odmevne umetnice Jasmine Cibic, ki živi in dela v Londonu, je bil performans sestavni del skrbno premišljene celostne umetnine. Udarec na opno bobna je običajno pod kožo zažrt klic k mobilizaciji, k urejanju, h kolektivu, v katerem pozabimo osebne nagibe in zasebne misli. Do popolnosti estetiziran razstavni prostor v MSUM-u pa ni primer celostne umetnine, ki uspava razum in nagovarja samo čute in nagone: nasprotno, za umetničino delo je značilna napetost med čutno formo postavitve in zgodovinskimi, estetskimi in arhivskimi plastmi tiste vsebine, ki jo najbolj zanima: mehko močjo umetnosti v družbi.
Skrbno zasnovano notranje nasprotje med formo in zgodovinskim kontekstom umetnosti je osrednja snov razmišljanja Jasmine Cibic – to notranje nasprotje se pred nami izriše že v prvi sobi. Zvočni performans se iz ospredja kmalu pomakne v ozadje, pred nami pa se v prvem planu izrišejo tihi bobni z naslikanimi živopisanimi vzorci, ki visijo na steni. Naivni (krogi, trikotniki in zemeljske oble) in ponekod tudi zlovešči motivi (na enem izmed bobnov lahko razberemo izpeljanko svastike) delujejo kot bolj ali manj posrečeni logotipi različnih civilizacij iz Zvezdnih stez. Resnica je bolj zanimiva: gre za izbor natečajnih predlogov za zastavo Društva narodov, propadlega predhodnika Združenih narodov.
Na natečaj Društva, ki je imelo svoj sedež v Ženevi, in ki je bil razpisan leta 1935, so prispeli predlogi umetnikov iz vsega sveta. Kombinacija naivnih kozmičnih motivov na tihih opnah bobnov je v času nastanka simbolizirala umetniški angažma pri upanju v bolj human in povezan svet. Obenem pa so te aspiracije klavrno propadle že nekaj let pozneje, ko je Društvo narodov zamrlo, udarci bobnov pa so mobilizirali, urejali in kolektivizirali množice teles vojakov in civilistov v vrtincu druge svetovne vojne. Seveda pa lahko namesto druge svetovne vojne pomislimo tudi na slovensko vojaško pesem »Oj ta soldaški boben«, ali pa na legendo o piskaču iz Hamelina, ki je otroke z vabljivo glasbo izvabil iz njihovih domov in odpeljal s sabo, da jih niso več nikoli videli. V srednjem veku so piskača morda imeli za hudiča; danes pa bi povsem lahko bil tudi populist, politični zapeljivec. Umetnost in ideologija sta vedno bila in tudi ostajata bližnja, včasih nevarna sopotnika. Piskati prave melodije in udarjati pravi ritem pa je umetnost, ki je danes bolj vitalna kot kadarkoli.
Mehka moč umetnosti je vodilna nit razstave, ki je sestavljena iz treh na prvi pogled samo ohlapno povezanih delov, vendar pa se skozi njo prepletajo ne samo motivi, ampak tudi aspiracije in posamezni artefakti. Druga soba je podobna baročni galeriji tihožitij, samo da so motivi na velikih fotografijah vzeti iz nedavne politične zgodovine. Subtilni znaki propada na njih spreminjajo nekdanje simbole politične vitalnosti in triumfa v specifične artefakte »memento mori«, pomni smrt!
V zadnji sobi bo obiskovalec ob projekciji estetsko dovršenega in vrhunsko posnetega filma Darilo (2019) med sprehodom po treh različnih stavbah dvajsetega stoletja, ki so bile zgrajene kot politična darila. V osupljivih interjerjih palač Društva narodov v Ženevi, Komunistične partije v Parizu (stavbo je načrtoval Oscar Niemeyer) in bolgarske Bužludže se med tremi alegoričnimi liki Umetnosti, Glasbe in Plesa odvija razprava o tem, katero umetniško darilo bi lahko združilo in zacelilo narod. Razprava je pravzaprav tekmovanje, natečaj, na katerem poskušajo trije liki prevladati s svojo lastno vizijo na pol terapevtskega, na pol mobilizirajočega darila. Dialogi med liki v filmu tako kot tudi v drugih umetniških delih umetnice niso naključni ali pa morda sad ugibanja o nastajanju političnih darov v dvajsetem stoletju; so, nasprotno, zbrani in urejeni citati iz realnih, arhivskih virov zapisnikov umetniško-političnih komisij in odločevalcev. Ta arhivsko-umetniški kolaž daje estetiziranim posnetkom umetnosti in arhitekture povsem novo težo, tako kot v prejšnji sobi udarec na opno bobna aktualizira že davno pozabljene umetniške motive, z njimi pa tudi povsem sodobne politično-umetniške aspiracije in nevarnosti.
Razstava Fundus prizadevanja je na papirju javnosti dostopna že mesece, dejansko pa vse skupaj samo nekaj tednov. To ni velika škoda samo zato, ker je umetnost namenjena javnosti in obiskovalcem, namesto tega pa ves ta čas sameva; škoda je predvsem zato, ker so intervencije Jasmine Cibic vedno in predvsem tudi intervencije v javni diskurz in v kritično debato. Nikoli na ekspliciten ali neposredno angažiran način, nikoli z vnaprej determiniranimi in jasno berljivimi vrednostnimi zapovedmi, vedno pa kot odprta in zelo precizno zastavljena vprašanja. Ti vprašujoči stavki so sestavljeni s prepletanjem na pol znanega in na pol pozabljenega iz našega okolja; z izjavami in gestami iz aktualne politike in družbe; ter iz dilem sveta, za katerega se zdi, da niti darov niti prefinjene ideologije v umetnosti ne pozna več, je pa v resnici vse pol tistih najbolj nevarnih, Danajskih darov. Prevečkrat pa jih ne znamo prebrati in prepoznati, dokler ni že prepozno.
Miloš Kosec
Fotografije: Studio umetnice
Razstava
Jasmina Cibic:
Kustos: Igor Španjol
Muzej sodobne umetnosti Metelkova
