Nosilec za zastavo je skromna, uslužna, da ne rečem klečeplazna, in verjetno tudi najbolj množična državna izpostava. Vprašanje je le, ali je tudi najbolj zvesta. Nosilec za zastavo je povsod enako doma, povsod je enako neopazen in prilagodljiv. Njegovo oblikovanje je odvisno od našega stališča o političnem pragmatizmu: oblikovan je bodisi popolnoma neideološko in nevtralno bodisi popolnoma klečeplazno. Uniformni dizajn, ki ga sestavljajo ena oziroma tri kratke cevi, pod kotom privarjene na pravokotno bazo iz pločevine, namreč priča o prilagodljivi diskretnosti, ki je v ostrem nasprotju z živopisnimi tkaninami, ki jim omogoča plapolanje ob praznikih. O človeku, ki razkrije svoja stališča, rečemo, da nam pokaže svoje barve. Izrek verjetno izhaja iz živopisne srednjeveške heraldike, ki je služila za razlikovanje na bojnem polju: kdo je z nami, kdo je proti nam. Zastave so ostale živopisne vse do danes, nosilci za zastavo pa so verjetno ravno zato brezbarvni, v najboljšem primeru antracitno sivi.

Nosilec za zastavo ima vse značilnosti klasičnega oblikovalskega izdelka: je preprost in ponovljiv, takoj ga prepoznamo, že desetletja ostaja enak. Enako posrečeno deluje nad portalom baročne palače in na modernistični fasadi. Spodobno se obnese tako na brunih stare kmečke domačije kot na pisani fasadi povzpetniške vile. Edino zgodovinsko obdobje, ko so se arhitekti in oblikovalci z obešanjem zastav začeli bolj pogosto ukvarjati, so bila trideseta. Takrat so jambore pogosto umeščali kot dekoracijo fasade – morda zato, ker je v duhu modernizma zmanjkalo izgovorov za druge ornamente, drog za zastavo pa se je zdel še dovolj funkcionalen element, da je bil sprejemljiv. Najočitnejši primer pri nas je mogočni živopisni Plečnikov jambor pred Pegleznom. Vendar se takšna praksa ni obdržala – vidni, celo pretirano samozavestni jambor zgreši zgodovinski nauk, ki se ga je v teku stoletij naučil sivi nosilec za zastave: če želiš preživeti, se ne izpostavljaj.

Praznina nastavkov za prapore je očitajoča. Včasih, največkrat ob menjavi režima ali pa med vojno, je bila takšna praznina na fasadi lahko celo nevarna – vedelo se je, kdo izobeša zastave in kdo jih ne. Prazen nosilec za zastavo, nezaposlen in nepotešen, zato kliče po zapolnitvi. To ne velja za vse objekte, pravzaprav je precej izjemno. Stol, ki je narejen za sedenje, v nas vseeno ne sproža občutka, da bi ga morali takoj zapolniti ali uporabiti. Prav mirno lahko opazujemo prazen stol in se vzdržimo sedenja, če že nismo utrujeni. Nosilec za zastave pa, če je prazen, vedno zahteva razlog: je praznik? Ni praznik? Zakaj je sosed izobesil zastavo, ti pa ne? Sosedje nimajo ravno prizadevnega hišnika, pri njih zastava visi samo ob nekaterih praznikih. Ob katerih pa? In morda še pomembneje: ob katerih praznikih pa zastava ne visi? Katere zastave visijo? Zakaj ni evropske? Zakaj je samo evropska, ni pa državne? In tako naprej. Nosilec za zastavo lahko iz vsakogar občasno ustvari ideološkega sumničavca in osumljenca.

Za pragmatične politike radi rečemo, da obračajo plašč po vetru. Nosilec za zastavo je manj hinavski: skupaj z vetrom se namesto njega obračajo zastave. Na slovenski hiši, ki je bila zgrajena pred sto leti, so do danes visele že zastave vseh barv. Mavrična politična zgodovina naše dežele se je kazala v hitri menjavi najbolj očitnih in najbolj množično uporabljanih političnih insignij, v ničemer pa ni prizadela njihovega nosilca. Zastave se menjavajo, nosilec ostaja. Antracitna zaščitna barva nosilca za zastave je očitno tista večno modna temna obleka zadržanega kroja: vedno se jo bo dalo prilagoditi trenutni priložnosti. Vedno bo v modi.

Miloš Kosec

Zapis je nastal v sklopu kratkih esejev uredništva na iztočnico “Država in arhitektura” spomladi 2020.

Naslovna fotografija: up-rs.si

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja