Obmorske planjave zahodne Danske so del Waddenskega morja, ki se očesu, vajenem slikovitih skalnatih obal Jadrana, na prvi pogled zdi enolična in nič kaj slikovita tvorba. Visoka trava na nerodovitnih peščenih tleh, nenehen veter iz Severnega morja in kilometre dolgi protipoplavni nasipi pa od trenutka, ko se ustavimo in prisluhnemo redko poseljeni pokrajini, razkrijejo čisto svojstveno epsko lepoto. Waddensko morje slovi predvsem po obsežnih plimah in osekah; peščene ravnice so del dneva poplavljene, del dneva pa suhe, tako da lahko ob pravem času hodimo kilometre in kilometre proti zahodu po območju, ki je bilo še pred uro ali dvema morje, ne da bi se zmočili. Pozabiti ne smemo le, da se je morje še vsakič do sedaj tudi vrnilo: zaradi ravnice in naše neprevidnosti se kaj lahko zgodi, da nas voda nenadoma obkroži in poplavi (največkrat na srečo le do kolen).
Kot vsaka poplavna ravnica pa je tudi Waddensko morje tudi raj za ptice. Te so poleg »hoje po morju« druga velika znamenitost obsežnega naravnega parka, ki je del Unescove svetovne dediščine. Velike jate tisočev ptic pogosto oblikujejo hitro spreminjajoče se »ptičje oblake«, ki so postali zaščitni znak območja.
Muzejski center naravnega parka blizu historičnega mesteca Ribe na jugu Jutlandije je namenjen predstavitvi Waddenskih naravnih biserov in izobraževanju obiskovalcev, služi pa tudi kot izhodišče terenskih izletov na peščene poplavne ravnice onkraj protipoplavnih nasipov. Ko se mu približamo po vaški cesti, uzremo pred sabo nedoločljive gmote, ki nas na pol spominjajo na arhaične kmetije jutlandskega podeželja, na pol pa delujejo kot ekspresivne betonske skulpture.
Tekstura stavbnega plašča je namreč v severni svetlobi težko določljiva. Če bi za streho prisegli, da je slamnata, čeprav nekoliko nenavadnih oblik, pa se zdijo stene kot iz surovo obdelanega betona. Šele, ko smo čisto blizu stenam, se izkaže, da so podolgovate gmote, nekakšne sodobne različice vikingških »dolgih hiš«, pravzaprav v celoti iz slame. Ne le streha, tudi napušči in stene imajo proti nam obrnjeno »luknjico pri luknjici«, kot se začne eden redkih slovenskih arhitekturno navdahnjenih ljudskih rekov.
Obstoječ, star kompleks Waddenskega muzeja je danska arhitektka Dorte Mandrup letos prenovila in občutno razširila. Slama, s katero so obdani novi trakti, je požeta in posušena trata iz travnikov tik ob kompleksu. Pri izbiri fasadnega materiala ni šlo le za ornamentalno sklicevanje na slamnate strehe ljudskega stavbarstva in reinterpretacijo tradicije; zaradi naravne impregnacije z morsko soljo iz zraka je namreč v lokalnih klimatskih pogojih še posebej obstojna.
Tudi forme težkih skulpturalnih streh, ki se z napušči poševno dvigajo od peščenih tal do nenehno spreminjajočih se oblakov vetrovnega neba, niso samo rezultat poigravanja z naključji. Modeliranje stika med tlemi in nebom je iz strehe, tega pogosto zanemarjenega elementa v sodobni arhitekturi, ustvarilo popolnoma prevladujoči element zgradb. Tako kot vikingške hiše tudi tu strma in težka streha predstavlja osnovni pogoj zatočišča, ki so mu stene in odprtine povsem podrejene.
Rezultat prenove je povsem sodoben in obenem arhaičen kompleks, ki se zdi časovno nedoločljiv. Pravzaprav delujejo zgradbe iz 19. stoletja, ki so ostanki prejšnjega muzeja, še najnovejše: kot da so morale svoje slamnate sosede prositi za dovoljenje, da se jim lahko pridružijo v njihovi naravni samoumevnosti sredi slanih travnatih sipin.
Besedilo in fotografije: Miloš Kosec
Načrti: https://www.dortemandrup.dk/
Situacija
Tloris kompleksa
Aksonometrija kompleksa
