Kot navdušenec nad ekološko gradnjo sem se z veseljem odzval na prošnjo moje partnerke Cynthije, da ji pomagam pri postavljanju hiše v ekovasi Headwaters na severovzhodu ZDA. Ko na tukajšnjo gradnjo gledam skozi norme v Sloveniji (kjer smo baje bolj papeški od papeža), opažam sproščenost, pod katero tiči pragmatični red. Sprašujem se, ali bi se kaj takega obneslo v Sloveniji?
—
Preprostost gradnje me navdušuje, a ji ne zaupam povsem. Izkop, temelji, drenaža itd., to je podobno kot pri nas. Za konstrukcijo so v igri skoraj izključno plohi, deske in OSB plošče. Arhitekt mi pojasnjuje, kako mreža plohov drži hišo skupaj, a meni za občutek trdnosti manjka kak masivnejši tram in zid.
»Kaj pa orkani?« sprašujem. »Ah, tu v Novi Angliji jih ni,« odgovarjajo.
Ko je nokoč prijatelj vprašal uradnika, ali se sme graditi iz slame, je mož odvrnil: »Kar se mene tiče, lahko gradite iz papirja. Vaša hiša, vaša odgovornost.«
Gradi se hitro in poceni, a ker dobavne linije zaostajajo mesece, so cene šle v nebo, tako kot pri nas. Tržna cena kvadratnega metra v Vermontu je primerljiva z našimi cenami izpred nekaj let (ca. 1800 dolarjev), a če se odločite za ekološke rešitve ali zanimive lokacije, je treba seči globlje v žep.
Pridobitev gradbenega dovoljenja obsega poseben postopek. Za mesec dni obesite skico bodoče hiše na zid v »upravni enoti« in če se nihče ne pritoži, lahko gradite. Pristojbino so pred kratkim podražili s 15 na 17 dolarjev. V mestih je treba zadostiti več pravilom, zato tam vsa dovoljenja in priključki stanejo med 10.000 in 20.000 dolarji.
V Vermontu gradnje ne omejujejo na klasificirana oziroma zazidljiva zemljišča, ampak tako, da morajo lastniki kupiti vsaj dva hektarja strnjenega zemljišča, če hočejo graditi. Marsikje po ZDA je možno bivati v divjini v eko hiški brez priključkov, jurti ipd., ne da bi s tem kršili zakon.
Klasična gradnja po ameriško
Najpogostejši postopek gradnje je, da na pokončne plohe pribijejo OSB plošče, na zunanjo stran dodajo 5 cm stirodurja (xps; ekspandiran polistiren), čez privijejo letvice in hišo podeskajo z deskami ali s plastično imitiacijo desk. Med plasti OSB plošč vpihajo 10 do 12 cm ekspandiranega polistirena. Znotraj so gips plošče in omet ali tapete, na tleh leseni podi – in pika.
Kablovje je speljano kar po notranjosti sten (brez inštalacijskih cevi), pripeto na plohe s sponkami.
Primer gradnje na podeželju
Vsaka bivalna enota sicer stoji zase. Na podeželju objektov ne konstrukcijsko ne estetsko ni treba prilagajati bližnjim. V večjih krajih so pravila določena, a so postopki manj zbirokratizirani, hitrejši kot v Evropi in cenejši.
Pravijo mi, da je na severu gradnja trdnejša kot na toplejšem jugu. Zaradi zmrzali so nujni globoki temelji in tega se vsi držijo. Požarna varnost, statika, vodovod, elektrika … sprašujem, zakaj pri vsem tem spoštujejo pravilnike, ko jim načeloma ni treba. Pravijo, da je to nujno, če želiš hišo zavarovati in/ali jo enkrat v prihodnosti prodati in/ali dobiti pri banki hipotekarni kredit. Danes si le redki lahko privoščijo graditi brez kredita.
Tudi v odročnih krajih je edini standard čistilna naprava – kar nadzorujejo inšpekcije. V mnogih zveznih državah so kompostna stranišča dovoljena, je pa priklop vsaj enega WC-ja na kanalizacijo nujen, če je kanalizacija v bližini.
Kaj pa eko-gradnja?
V Vermontu že par let spremljam soseda med gradnjo hiše iz slamnatih bal, konoplje in ilovice. Res lep primer samogradnje iz lokalnih materialov.
Cynthija je pri gradnji odvisna od pomočnikov, ki eko materialov ne obvladajo dobro. Njen oče je postavil nekaj klasičnih hiš, zato je njegova pomoč neprecenljiva, a težava je, da ne razume ekološke gradnje – in hiti! Za ekološko gradnjo je potrebno potrpljenje.
Cynthia naredi veliko sama (tudi z mojo pomočjo), brez nestrpnežev: “šoi sugi ban” za fasadne deske in podporne tramove, sekanci in slama z ilovico kot polnilo za predelne stene, toplotna “baterija” pod toplo gredo, kompostno stranišče, masivna peč, ki bo ogrevala tudi vodo v kopalni kadi ipd.
Med ekologi so te rešitve pogoste, a marsikje ne gre brez kompromisov. Cynthia je pri zunanji izolaciji pristala na stirodur, pri stropu pa na mešanico vpihanega polistirena in celuloze. Na notranji strani je celulozna izolacija pod parozaporno folijo. Povrhu sledi še apneno-ilovnat omet. Stena med pečjo in kopalnico, ki sva jo pravkar postavila, je iz zbite ilovnate zemlje.
Pod toplo gredo je toplotna baterija: cev bo topel zrak z vrha tople grede vodila po ceveh skozi gramoz, da se ogreje. Ta toplota bo ob mrzlih nočeh vpihovana nazaj v toplo gredo. Podobna cev bo topel zrak lovila na najvišji točki v hiši ter ga vpihovala v pisarno in spalnico.
Vse to v kvadratnih čevljih
Mnogi me poznajo kot bosonogca, a v ZDA se moram sprijazniti s kvadratnimi čevlji. A mi kdo razloži, kako (v glavi!) izračunati, kolikokrat gre 6 in 3/4 palca v 7 čevljev 7 palcev – in kolikšen je ostanek? Ali pa, kolikšna je površina kvadra s stranicama 9 čevljev 11 palcev krat 4 čevlje 5 palcev?
To je še ena nepotrebna komplikacija, pri kateri američani trmasto vztrajajo, čeprav vedo, da je metrični sistem natančnejši in enostavnejši (kakor tudi stopinje Celzija namesto Fahrenheitov).
Pred spanjem vadim decimalni zapis vseh dvanajstink: 1/12=0,0833; 2/12=0,166; 3/12=0,25; 4/12=0,33 …, in njihovih kvadratov, da bom drug teden lažje na pamet izračunaval kvadratne čevlje, ko bom na strop montiral ladijski pod. Gradnja v ZDA ni le sproščena in pragmatična, v marsičem je nerodna in zamotana – a k sreči mi to nudi enkratno možgansko telovadbo. Ah, ta Amerika!
Napisal: Nara Petrovič
Foto: Nara Petrovič
