V arhitekturi je že od nekdaj prisotna fascinacija nad surovimi materiali. A ta se nikoli ne ustavi pri goli materialnosti, saj v materialu vidi potencial, da postane objekt. Zavoljo tega mora ta čez postopke obdelave in razrez na kosovnico, čemur sledi še »zaključna plast« oziroma »zaključna obdelava«. Pod tem nejasno širokim pojmom se skriva mnogo funkcij in videzov; nekatere zaključne obdelave so zaščitne, druge zgolj dekorativne. Nekatere se trudijo ohraniti naravni videz in lastnosti surovega materiala, druge ga namenoma prikrijejo ali celo posnemajo videz nekega drugega materiala.
Zaključne plasti so prisotne tudi v pohištveni industriji. Kar danes imenujemo »leseno« pohištvo, v resnici sploh ni leseno v neposrednem pomenu besede, saj skoraj nikoli ni oblikovano iz masivnega lesa; najpogosteje gre za iverne plošče ali mediapan plošče, torej za kompozite iz lesnih vlaken, mehansko spojenih v trdno celoto. Ta »leseni« material se nato zaključno obdela: pobarva in obleče v furnir ali raznorazne melaminske folije. Surov material, v tem primeru leseni kompozit, tako postane končni objekt.
Projekt otroške sobe na Nizozemskem, ki sta ga zasnovali Nika van Berkel in Ada Finci Terseglav, vseprisoten material v pohištveni industriji – mediapan plošče – vpeljuje na drugačen, nedogmatičen način. Kot omenjeno, je MDF vedno prekrit z zaključnimi sloji, v nasprotju s tem pa ga avtorici projekta uporabljata v njegovi surovi, nerafinirani obliki, s čimer dobi nov funkcionalni status in postane sam po sebi zanimiv ter tako ne služi zgolj kot podlaga za nadaljnjo obdelavo.
Pohištvo – (pre)velika postelja s shranjevalnimi nišami in omara – je deloma zaradi surovosti, deloma pa zaradi samega oblikovanja in spajanja v celoto videti kot kosovnica, ki je bila prehitro vzeta iz procesa produkcije. Če daje vtis nedokončanosti in abstraktnosti, kot da bi iz nje lahko nastalo karkoli, je to prav zaradi tega, ker jo od kosovnice ločuje le (minimalna) človeška intervencija oziroma interakcija – z izrezom lukenj za odpiranje, ki leseno škatlo spremenijo v omaro, s postavitvijo jogija ali predmeta na podest, kar platformo definira kot posteljo in shranjevalno nišo, z otrokovim prisvajanjem prostora, s čimer platformi dodeli status igralnice. Kosovnica tako postane pohištvo, uporaben objekt.
Lahko bi si drznili trditi, da večina objektov na trgu zaradi slabega in nepremišljenega oblikovanja ne upravičuje svojega obstoja. Prej kot oblikovalski in kreativni dosežek človeškega uma predstavljajo potratne objekte, ki jim ni le spodletelo realizirati potenciala surovega materiala, pač pa tudi uničiti čar materialne neposrednosti, ki še ni bila oblikovana v nekaj uporabnega. Arhitektkama pa je uspelo ravno obratno; z neobdelavo in skoraj nič oblikovanja je kosovnica ostala kosovnica, obenem pa prenehala biti samo kosovnica ter postala uporaben predmet.
Ime projekta: Prostor za igro
Avtorici projekta: Nika van Berkel, Ada Finci Terseglav
Investitor: zasebni
Lokacija: Den Haag, Nizozemska
Leto načrtovanja: 2021
Leto izvedbe: 2022
Površina: 12 m²
Izdelava pohištva: Studio Ploca
Napisala: Eva Gusel
Fotograf: Riccardo De Vecchi