Eden najbolj priznanih in vplivnih živečih arhitektov je nekdanji boksar, ki nikoli ni študiral arhitekture. Njegov sloves dosega že skoraj mitske razsežnosti – pred desetletjem sem poslušala njegovo predavanje v Dublinu (napovedal ga je Bono). »Moja arhitektura je videti, kot da jo lahko naredi vsak. A nihče drug je ne more narediti – to je moja arhitektura. Vse, kar znam, sem se naučil sam.« Tako je začel predavanje na nabito polnem stadionu. Arhitekturni samohodec z vsakim projektom sam odkriva lastno arhitekturo – in redefinira stroko. 

Tadao Ando je svetovljan, ki gradi po vsem svetu. Nekaj svojih najbolj izjemnih arhitekturnih del je zgradil na Japonskem, na otoku Naošima, ki je v celoti namenjen umetnosti. Umetnost se tu sreča z arhitekturo v najbolj presunljivi obliki.

Naoshima

A najbolj znano izmed Andovih del je Cerkev luči, krščanska cerkev v brezimnem predmestju na severu Osake. Cerkev je umeščena v strnjeno gradnjo tipičnih japonskih družinskih hiš in na prvi pogled ne deluje prav nič vzvišeno, ampak kot del konteksta in merila naselja. O vpetosti v vsakdan pričajo plastični stoli v atriju, ki so jih prinesli krajani, in skupaj z minimalistično stavbo ustvarjajo zanimiv ambient. Preprost, majhen kubus, ki ga zaznamuje križ na steni za oltarjem; ta poteka vse od tal do vrha in od skrajne leve do skrajne desne strani. Skozenj prihaja svetloba, ki v različnih delih dneva ustvarja različna vzdušja.

Asketski objekt ustvarja prostor svetosti na popolnoma unikaten način. Ambient oblikuje zgolj z naravno lučjo in kontrasti; med temo in svetlobo, med surovostjo betona in abstraktnostjo luči. Cerkev je nastala s skromnimi sredstvi, prispevki skupnosti; vse ima svoj smisel in namen. Klopi v interierju je arhitekt zasnoval iz desk, ki so služile kot opaž za betonsko fasado.

Andovo cerkev občudujejo ljudje z vsega sveta. Navdušuje arhitekte, umetnike in radovedne turiste. Čeprav je preprosta, presune ljudi iz različnih krajev, različnih kultur in jezikov, ljudi različnih nazorov in političnih prepričanj, predvsem pa je tam za skupnost. Stavba je hkrati izjemna in zlita z okoljem ter ni arogantna. V prefinjenem jeziku arhitekture – s svetlobo, proporci in materiali – prepričljivo oblikuje svoje sporočilo tako, da je brez izključevanja in sodb na voljo vsem. Arhitektura je humanizem.

Danes se o arhitekturi govori kot o družbeni smeri. Arhitekti pa namesto svetlobe in sence, kontrastnosti materialov in zasnove volumnov za svoj nagovor uporabljajo čedalje manj arhitekturne gradnike. Uporabljajo sporočila, ki se gradnji (ali prenovi oziroma premišljenemu ohranjanju substance) v celoti ognejo. V stroki slišimo čedalje bolj izrazite klice k drugačnemu izražanju arhitektov, k družbenemu angažiranju namesto konstruiranja arhitekture: »Današnji svet od arhitektov in arhitektk ter širše družbe bolj kot kadarkoli doslej zahteva ponovno redefinicijo družbene pogodbe,« je nedavno zapisala stroka. Arhitekti se nagibajo v smer družbenega aktivizma. Stroka se čedalje bolj vpleta v aktualno dnevno politiko, vendar s tem morda postaja le orodje za doseganje političnoekonomskih interesov določene skupine. Kaj naj si misli študent ali mlad arhitekt, ki (po kakšnem čudnem naključju) do prevladujočega političnega diskurza med stroko občuti dvome in pomisleke in ki ga spravlja v nelagodje, ko vidi avtoritete svojega poklica v prvih in glasnih vrstah z nedvoumno strankarsko politično agendo …? Debate in soočanja mnenj namreč v takšnih odnosih niso možni, možno je le izločanje, ki je lahko mehko, lahno, a vztrajno. Sploh pa – zakaj bi morali z arhitekturo spreminjati ustavo – če tako razumemo osnovno družbeno pogodbo?

Arhitektura je globoko humanistična dejavnost, a takšna je najbolj učinkovita, če se nanaša na svoj lastni jezik, gradnjo in ustvarjanje prostora – z arhitekturo. Ko pa pod krinko stroke izstopi v redefiniranje družbe, ni več arhitektura, ampak nekaj drugega. In takrat, ko se arhitektura umika v nekaj drugega, njeno funkcijo prevzema stihija.

»Ne verjamem, da mora arhitektura veliko govoriti. Svoje sporočilo prepusti naravi, svetlobi, senci in vetru,« je znana arhitektova izjava.

Tadao Ando s svojo arhitekturo ustvarja, ne prepričuje, odkriva, ne zahteva, ponuja, ne moralizira. A vendarle je Ando s svojo avtorsko arhitekturo, ki združuje japonski zen in zahodno tehnologijo, navdihnil mnoge arhitekte. Arhitektura omogoča nadvse zanimivo pozicijo: arhitektu je na voljo privilegij, da deluje onkraj. Arhitektura zrcali družbo, pogosto pa jo tudi soustvarja in tako redefinira. A za to ustvarjanje lahko izbere sredstva, ki presegajo dnevno politiko.

Napisala: Nina Granda

Celoletna naročnina

Ena misel na “Nina Granda: Arhitekturo arhitekturi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja