V seriji Outsiderjevih malih monografij se po predstavitvi šestih velikih arhitektov končno lotevamo arhitektke. Brskanje po slovenski zgodovini ne pripelje tako zlahka do samostojne projektantke. Ženske so vedno zaznamovane s težjimi zgodovinskimi okoliščinami, v katerih so bili moški rojeni kreatorji, ženske pa njihove sledilke in pomočnice iz ozadja. Če že odkrijemo ženska imena, so v zgodovinskem spominu te ustvarjalke praviloma shranjene kot nekogaršnje ženske, zaznamovane prej s pripadnostjo nekomu kot lastni misli, so pomočnice, sodelavke, asistentke. Ob Plečnikovem letu odkrivamo takšno ustvarjalko, v redkih dozdajšnjih predstavitvah vedno popolnoma zaznamovano s podrejenostjo mojstru. A njena zgodba, kot se odstira v njenih osebnih dnevniških zapiskih, dopisovanjih in skicirkah, dokazuje, da je bila močna, samostojna avtorica. Le necelovito prikazovanje Gizeline zgodbe bi jo umestilo zgolj na pasivno mesto pomočnice, izrisovalke, skrbnice. Zato ob Plečnikovem letu namesto mojstra, ki v zadnjih letih pridobiva zasluženo veljavo v stroki in družbi, izpostavljamo njegovo somišljenico, ki bi ji, v spletu drugačnih dogodkov, pripadalo vidnejše mesto v zgodovini.

***

Zbirka arhivskih dokumentov o arhitektki Gizeli Šuklje, njenih intimnih dnevniških zapiskov, pariških pisem, skicirk, arhitekturnih načrtov, grafičnega oblikovanja in tipografije, razkriva kompleksno, rahločutno osebnost, presunljivo globoko predano služenju ideji Arhitekture, iskanju njene lepote in resnice, zaznamovano z bridkimi okoliščinami svojega časa. Zgodba Gizele Šuklje je pripoved o samostojni, pogumni in nadarjeni ustvarjalki, ki se je zavestno zapisala arhitekturi, čeprav je bilo to v nasprotju s pričakovanji in družbenimi možnostmi za žensko zgodnjega 20. stoletja.

Gizela Šuklje se je leta 1933 kot prva Plečnikova diplomantka podala v Pariz, z željo, »da bi se čisto prosto posvetila študiju in premišljevanju in da bi nespametne misli ne motile duše«. Lastno sobo je našla v hotelu De la Loire, na Rue de Somerard 20. »Je majhna, 2x3m, z belim stropom, rdečimi progastimi tapetami in hrastovim podom z visokim oknom, francoskim, mislim, da mi bo ljuba prijateljica,« je zapisala v svoj dnevnik 1. novembra. Kljub Gizelini zadržani naravi in ljubezni do študija v samoti je v nadaljevanju jeseni in zime 1933 ta soba za kratek čas postala zbirališče slovenskih arhitektov v Parizu. »Zdi se mi pa včasih, da je moja soba, tako skromna kot je, center naše druščine, vse se zbira v njej.« V intimnih zapisih popisuje pogovore o bistvu arhitekture, svoj odnos do Le Corbusiera, »ni mi blizu, a vsebuje veliko prepričevalnost«, študijska pohajanja po Parizu, predvsem pa globoko, intimno predanost arhitekturi. Najgloblje izpovedi so v dnevniških zapisih posvečene popisovanju svetlobe v stavbah, filozofiji in težnji po razumevanju arhitekture. Prijatelje, ki so jo sprva dnevno »motili« pri delu, vidi zgolj kot sogovornike v razpravah o sodobnih smernicah arhitekture, »analitike« modernizma in razlagalce literature, s katerimi je poglabljala svoje razumevanje resnice arhitekture. »Živela bom še bolj asketsko, da se oddaljim od sentimentalnih razmišljij.«

Štiriindvajsetletna Gizela v Parizu je imela velike sanje.

»Prav rada bi prišla v žensko družbo in moj stari sen je, stvoriti družbo dveh ali treh arhitektkinj z določenim programom in jasno smerjo in otvoriti lastni atelje, pa naj bi to bilo v Parizu ali kje drugje.«

Stremljenje po lastnem, ženskem arhitekturnem biroju, ki je še danes pravzaprav redkost, je ključno za njeno pariško identiteto. Gizelina težnja je pomenila začetek počasnega spreminjanja duha časa, ki šele danes, stežka in še ne na vseh področjih, ženskam omogoča enake možnosti.

V želji po izbrušenju projektivnega znanja je odšla v biro k Augustu Perretu, arhitektu, ki je bil Plečniku bližje kot Le Corbusier. Kot ženska je lahko dobila samo neplačano delo in njeno bivanje v Parizu je zaznamovano z revščino, odrekanjem in samoto. Da bi lahko še po pripravništvu ostala v Parizu, je sprejela slabo, a vendar plačano, za žensko bolj običajno službo varuške. Grenka ironija življenja je, da je kmalu pristala sama z otrokom, čeprav se je materinstvu v odločitvi po platonskem služenju Arhitekturi odpovedala, preveč izčrpana in brez vsakega časa, da bi se posvečala ustvarjanju.

»Rada bi delala, risala, idej in veselja imam, a do dela ne pridem. To me najbolj nervira. Vse se čudi, kako priden je otrok, vendar se jaz vsako jutro že do smrti utrujena zbudim. … Najhuje mi je pač, ker nobene inteligentne stvari delati ne morem. Izprehod z otrokom – saj če bi bil moj, bi mi bil v veliko veselje, a tuj, francoski otrok, izročen mi za dva meseca v oskrbo – kako naj ga od srca ljubim.«

Po vrnitvi v Ljubljano, k »atu« Plečniku, je postala njegova stalna sodelavka in asistentka. Malo priložnosti je dobila za lastno udejstvovanje, a vendar je zasnovala nekaj zelo kakovostnih projektov. V sklopu urbanistične prenove Metlike je predvidela izjemno kakovostne arhitekturne posege: mestno hišo, kopališče, dve novi šoli in mestni park, ki je edini realiziran. Morda je izvedbo ustavil medvojni čas; sicer bi prav lahko govorili o »Gizelini Metliki«, podobno kot govorimo o Plečnikovi Ljubljani. Čeprav postane prva slovenska »arhitektinja«, prva zaposlena poučevalka na fakulteti, še leta dvomi o kakovosti svoje misli.

 »Vedno imam tak občutek, da ničesar ne znam, in vendar študiram že vse življenje in mnogo premišljujem,« piše v dnevniku že po vrnitvi v Ljubljano.

Branje njenih zapisov, ki bi jih prav lahko šteli za literarno delo, razkriva njeno življenjsko tragiko. Mlada Gizela je bila tako nadarjena in prodorna, da je kljub pasivnemu, a vseprisotnemu nasprotovanju časa in družbe diplomirala iz arhitekture, si pridobila štipendijo, potovala v Pariz, dobila prakso pri »zvezdniškem« arhitektu v ogromni konkurenci, sanjala o lastnem, ženskem projektivnem ateljeju. Kdo ve, kako blizu ali daleč je bila uresničitvi te vizije. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi jo neko zgodovinsko, a verjetno naključje pripeljalo do srečanja s pravo življenjsko sopotnico? Ujeta v revščino, lačna, borno oblečena, sama, zadržana je v Parizu vztrajala zaradi ogromne notranje volje, čakala na priložnost, ki je ni bilo. Njene sanje so bile za tisti čas predrzne. Narobe bi bilo, če bi jo označili za asistentko, za sodelavko, kajti bila je predvsem Arhitektka.

Napisala: Nina Granda

Za vpogled v pisemski arhiv se zahvaljujemo dr. Damjanu Prelovšku.

Objavljeno v Outsider #11