Slovenska kultura je izjemno plodna. Letos bodo slovenske založbe natisnile čez 5000 novih knjig, med njimi okrog 3500 izvirnih del. Slovenski knjižni sejem traja šest dni in je od jutra do večera zapolnjen s predstavitvami novosti in kulturnimi debatami. Imamo programsko natrpan Mesec prostora, gledališke, filmske, literarne, arhitekturne festivale. Na festivalu slovenskega filma je bilo letos prikazanih enajst celovečernih filmov. V vsakem mestu imamo živahno gledališče. Na ministrstvu za kulturo je registriranih 2247 medijev. Kar veliko za majhen trg. Če pogledamo slovensko kulturno produkcijo, lahko govorimo o razcvetu.

Kultura ima v slovenskem prostoru pomembno mesto. Dan kulture je dela prost dan, velika posebnost v svetovnem merilu. Kultura je bila bistvena za to, da smo se Slovenci obdržali kot narod in leta 1991 izpeljali osamosvojitev. Nekateri osamosvojitelji so še danes najuglednejši slovenski kulturniki. Kulturnikom nasploh pripada poseben status. Skoraj vsaka občina ima svoj oddelek za kulturo – in imamo kar 211 občin. Na ministrstvu za kulturo je 155 uslužbencev (tu niso všteti izjemno številni javni zavodi na področju kulture), 3207 oseb ima registriran status samozaposlenega v kulturi, 2228 od teh je takšnih, ki jim ministrstvo plačuje prispevke za socialno varnost. 125 oseb prejema izjemno pokojnino na področju kulture. Ministrstvo za kulturo v letu 2019 upravlja 193.315.421 evrov, kar pomeni 1,9 odstotka proračuna. V letu 2020 je napovedano zvišanje.

To je seveda dobra novica, a za hip se ustavimo ob najbolj problematiziranem področju kulture, ki v javnosti pogosto preglasi vsebinskost: financiranju.

Financiranje kulture, kot se izvaja zdaj, spodbuja hiperprodukcijo, publiko oddaljuje od ustvarjalcev, ustvarjalce od trga. Kultura pogosto obstaja sama zase, kot socialni sistem, ki ponuja določeno število zaposlitev in minimalno varnost določenemu številu ustvarjalcev. Morda s tem niti ni nič narobe, dokler ne začnemo na financiranje kulture gledati z mislijo, kako spodbujati presežke, ne pa številnosti, kako navdušiti publiko, ne pa ustvarjalcev samih in komisij.

S strani ustvarjalke kulture bo to morda zvenelo nezaslišano, a slovenska kultura je izdatno financirana. Manjka pa razmislek, kaj želimo s sredstvi doseči. To lahko mirno zapišem in za vsem stojim. Kot urednica revije v kulturi sem v skoraj petih letih slišala že marsikaj.

Ko smo pripravljali prvo številko in je oblikovalec rekel, da neki specifičen poceni papir uporabiš samo, če moraš upravičiti sredstva, ki si jih dobil na JAK, in nekaj na hitro natisniti, sem se samo začudila. Najbrž pretirava … Ko mi je neka oseba ob mojem pripovedovanju, da revija obstaja brez javnih sredstev,* zabičala, pst, ne govori tega na glas, to lahko državnim institucijam poda napačno sporočilo, sem si mislila, da je prišlo do kakšnega šuma v komunikaciji. Moram omeniti, da je revija, ki jo urejam, nastala med mojim nekajletnim bivanjem na Dunaju. Tam se v kulturo veliko vlaga, vendar pa po drugi strani kultura ustvarja tudi pomemben del prihodka v proračunu. V tem kontekstu se mi je zdela izjava znanke še bolj absurdna. Ko sem tedaj naletela na avtobus, poln Slovencev, ki so jih pripeljali poslušat literarni večer, kjer je bila predstavljena slovenska literatura v nemščini – da ne bi bil dogodek prazen! – sem bila že bolj skeptična. Takrat mi je že bilo jasno, da slovenska kultura obstaja predvsem sama zase. Ko sem po neki delavnici (delavnice si zaslužijo svoj zapis!) slišala: tako, razpise zdaj obvladamo, moramo se samo še naučiti delati vsebino, sem bila že vsega navajena. In ko mi je pred meseci neki umetnik po telefonu zaupal, veš, kmalu boste dobili konkurenco, naredili bomo portal o umetnosti!, mi je že bilo popolnoma jasno, da misli konkurenco pri javnem financiranju, ne pa pri bralcih.

Bralci oziroma publika niso glavna skrb slovenske kulture.

Od ustvarjalcev pogosto slišimo, da je problem v publiki. Da je publika slaba in da bi jo bilo treba izobraževati, da bi razumela umetnost. In ker publika nič ne razume, je treba produkcijo financirati prek razpisov, sicer ne bi preživela. Sporočilnost kulture se je zreducirala na zahtevo po več sredstvih. Vprašanje: je to potem sploh vredno preživetja? Takšne finančne injekcije delujejo kot doping, ki umetno omogoča hiperprodukcijo, brez odraza realnih zmožnosti.

Vsako leto je več razpisov. Ti ustvarjajo negativno konkurenčnost. Zakaj nekdo dobi iz proračuna več kot nekdo drug? (Tudi neravnovesij je toliko, da bi jim zlahka namenili vsaj en zapis.) Nikoli namreč ne bo dovolj denarja, da bi ga lahko pravično porazdelili čisto vsem pri koritu, in korito ne bo nikoli dovolj dolgo. Sistem financiranja preko razpisov je naravnan tako, da namesto stika s publiko spodbuja izpolnjevanje abstraktnih in izmuzljivih kriterijev umetniškosti na papirju, starim znancem na sceni pa zagotavlja priviligiran položaj pri izboru. Kultura zato ni namenjena predvsem publiki, ampak razpisnim komisijam, postaja odtujena od publike in vzvišena.

Poleg tega pa se vložena sredstva (ki so sredstva vseh državljanov, tudi tistih, ki jih kultura pač ne zanima) le redko povrnejo ali ustvarijo dodano vrednost.

Rešitev problema poštenega subvencioniranja kulture je morda zelo preprosta: denar, ki je zdaj namenjen subvencijam, bi lahko spremenili v davčne olajšave. Pravni subjekti na področju kulture bi imeli nižjo stopnjo DDV, bili bi oproščeni plačila davka na dobiček, imeli bi olajšave pri prispevkih za zaposlene, ipd. Odnosi bi bili jasni, konkurenčnost bi bila zdrava in spodbujajoča. Produkcija bi bila neposredno povezana z občinstvom. Del sredstev, ki so v prihodnjem letu predvidena za (dodatno)  financiranje kulture, bi bilo smiselno usmeriti v »kulturni evro«, ki pa bi bil namesto ustvarjalcem namenjen publiki za obisk ali nakup kulture v obliki kulturnih bonov.

Seveda pa bi bilo treba ob tem posebej obravnavati tiste kulturne vsebine, ki so nacionalnega pomena in ne sodijo na trg.

Na ta način bi hkrati spodbudili produkcijo in iskanje stika s publiko. Umetnost oziroma kultura je smiselna samo, če je komu namenjena, če koga nepričakovano presune in če ima občinstvo, ki se zanjo zanima.

Medtem ko daljnosežne vizije ostajajo nerealizirane, se prek razpisov ogromno sredstev namenja za kratkoročno korist zelo ozkemu krogu akterjev, ki jih je moč predvideti vnaprej (ker so pač skoraj vedno isti, ne glede na kakovost in učinek). Kaj bi se zgodilo, če bi sposobni ljudje v kulturni politiki namesto za več sredstev zase lobirali za končno izvedbo osnovne kulturne infrastrukture, ki je v vsem času samostojnosti javnost še ni dobila? NUK 2, umetniške akademije, novo gledališče, ohranjanje izjemne kulturne dediščine, ki v posmeh odločevalcem propada: vse to bi v javnosti zagotovo oblikovalo zavest o kulturi in zanimanje zanjo, ustvarjalcem pa omogočilo boljše pogoje –  če spodbudnega okolja za kulturo ne bomo oblikovali mi, bo nekulturno okolje oblikovalo nas.

Nina Granda

Foto: Marko Klemen

* Revija Outsider je prva tri leta obstajala popolnoma brez javnih sredstev (čeprav smo se redno prijavljali na razpise MK in JAK in druge), odtlej pa iz javnih sredstev skupaj prejme približno pol manj, kot plača državi z DDV.

Podatki o številu izdanih knjig:

http://cezar.nuk.uni-lj.si/common/files/knjiga/knjige_brosure.pdf

Zapis je bil objavljen kot Gostujoče pero v Delu, oktobra 2019

Celoletna naročnina