»Hej, članek je zaklenjen, ne morem prebrati?!«

»Mi pošlješ pdf tvojega članka?«

»Lahko objaviš fotografijo, s katere se bo dalo brati zapisano, tukajle ne vidim?«

To so običajni zapisi ob zanimivih povezavah na družbenih omrežjih. V času velikih besed o solidarnosti lahko, zaslepljeni od lepote ideje, spregledamo možnost za solidarnost tik pred nami. To se zgodi tudi najbolj izobraženim in največjim zagovornikom pravičnosti in javnega dobra. No, v resnici je prav preprosto. Članki so zaklenjeni z razlogom in ni jih težko odkleniti. Z odkupom izkažete spoštovanje do avtorskega dela, z naročilom do medija, in prispevate k zavesti, da je tudi delo v kulturi pošteno in vredno plačila.

Kultura zastonjkarstva je v Sloveniji najmočnejša kultura. To ni presenetljivo, saj zastonjskarstvo spodbuja ves sedanji kulturni model. Ustvarjalci v kulturi so odvisni predvsem od javnih sredstev, ne od prodaje vstopnic, umetniških del ali izvodov tiska. Podjetnost velja za nekaj skrajno nekulturnega, nekaj, kar ne more biti kakorkoli povezano z umetnostjo. Če se mi takšno razmišljanje za ustvarjalce še zdi razumljivo, ga pri kulturnih producentih, direktorjih institucij in odločevalcih na ministrstvu ne morem razumeti. To kaže na samoumevnost njihovih pravic do javnega financiranja ne glede na učinek. Po mojem bi večji neposredni stik ustvarjalcev s publiko v slovensko kulturo vnesel smisel. In morda bi slovenska kultura presegla svojo samoizolacijo in navdihnila občinstvo. Potem bi steklo tudi financiranje. Kulture ne bi bilo treba več siliti zastonj: tako kot plačamo svojo kavo, bi bilo samoumevno zakupiti tudi članek, plačati revijo ali naročnino za vsakodnevne novice.

Pred dnevi je vlada, po upravičenih zahtevah kulturnikov (znaten del spada med s.p.) velikodušno uvedla nekakšen UTD, univerzalni temeljni dohodek. V času, ko moramo gospodarstvo zamrzniti, je vsem namenila minimalno plačilo, ki zadostuje za osnovne potrebe. Ukrepi so doživeli dober sprejem, marsikdo zdaj lažje spi, čeprav gre seveda za sredstva iz skupne blagajne. Osebno pa se dolgoročno bolj nagibam k nekemu drugemu temeljnemu podpornemu ukrepu. Namesto denarnega prihodka, koncept univerzalnih temeljnih dobrin, ki vsakomur omogoča dostop do zdrave hrane in energije.

»Z ekonomskega vidika je stvar inteligentnejša od univerzalnega temeljnega dohodka, ki deluje inflacijsko, ker če daš tristo ali petsto evrov vsakemu, s tem temeljne dobrine podražiš, saj se bodo proizvajalci odzvali na večje povpraševanje. Predvsem pa bi z zdravo hrano naredili ogromno dobrega za zdravje ljudi.«, je koncept predstavil dr. Igor Muževič v pogovoru z Goranom Vojnovićem (Outsider #09).  Tak koncept za posledico ne bi imel megakrize, ki jo pričakujemo, ampak osvežitev, poglobljeni stik s substanco. Predlog mi je zelo všeč, ker opozarja na bistveno, kar smo pozabili v bogatem, a neuravnoteženem svetu pred korono, vse od prehrane do kulture.

V trgovini s prehrano kupujemo špansko solato, avokado iz Čila, jogurt iz Nizozemske in pomaranče iz Izraela. Medtem slovenski pridelovalci zaradi regulativ opuščajo pridelavo, ker se jim enostavno ne izplača. Tudi kmetje se čedalje bolj zanašajo na subvencije, ne več na naravo, izkušnje in potrebe. Ne morejo se več ravnati skladno z zemljo, ker zaradi zahtev države ne bi mogli preživeti.

Gradimo stavbe, ki niso po meri naročnika, stanovalca, mesta, niso po meri nikogar, so samo abstraktni lovilci profita. In medtem si ljudje, ki hodijo v službo, ne morejo privoščiti strehe nad glavo.

Potujemo v daljne dežele, in se nastanimo v resortu, namakamo se v istih bazenih, jemo isto hrano in mislimo iste misli, kot če bi ostali doma. In medtem preprosti ljudje zgubijo zaupanje v tujce, ti so samo hodeči bankomati.

Propadati pustimo stoletno, tisočletno dediščino. Gradovi, dvorci, soline; celotne vasi. Plečnikovo dediščino. Modernizem. Vse se sesuva brez vizije, gradimo pa nove luksuzne soseske, nova nakupovalna središča, brez premisleka, kjer se na hitro bolj izplača. In sredstva namesto v skrb za tisočletno kulturo namenjamo za »prostore in opremo nevladnih organizacij«.

Da bi spodbudili stik z ljudmi in raziskali prave potrebe se sicer ustanavljajo izdatno financirani Centri. A ti so podjetni predvsem sami zase, sebi zagotavljajo zaposlitve, stabilnost in sredstva, malo pa imajo dolgoročnega učinka na pristne ustvarjalne pobude izven institucionalnih okvirjev. Tem z neprimerno boljšimi pogoji predstavljajo konkurenco, čeprav se programsko zgledujejo po njih in jih sprašujejo za nasvete.

Sama velikokrat opazim, da so prošnje za brezplačne vsebine razumljene kot prijateljska gesta. V resnici pa s takšnimi prošnjami razvrednotimo vloženo delo. Gesta pa je nakup vsebin.

Mi sami lahko spodbudimo stik med ustvarjalci in tistimi, ki dobrine potrebujejo. S plačilom ustvarjamo kulturo spoštovanja. Zato – kupite časopis. Plačajte članek. Pojdite na lokalno tržnico. Naročite ilustracijo. Privoščite si umetniško sliko. Skrbno izberite arhitekta. Naročite revijo. Pa ne zato, ker članka sicer ne bi mogli prebrati. Zagotovo boste našli način, kako prelisičiti medij in vseeno zastonj prebrati vsebino. A vprašanje je, koga boste s tem prelisičili dolgoročno in na čigav račun.

Nina Granda

Foto: Marko Klemen

Kolumna je bila objavljena v časniku Delo, 1. aprila 2020

Celoletna naročnina

Ena misel na “Nina Granda: Na čigav račun?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja