Čudežen material, ki je v arhitekturi omogočil realizacijo presežkov in velikopoteznih projektov, ima tudi slabo stran. Masovna gradnja z betonom, energetsko izjemno zahtevna pridelava ter omejena možnost ponovne rabe prispevajo k podnebnim spremembam. A obstajajo tudi alternative.
Beton, ki je v modernizmu omogočil razcvet in omogočil hitro urbanizacijo ogromnih področij, je v sodobni arhitekturi premalo kritično reflektiran material. Seveda ima beton izjemne lastnosti, ki so pospešile in usmerile razvoj arhitekture. Omogočile so uresničitev neverjetnih, velikopoteznih modernističnih utopij, kot je mesto Brazilija, arhitekturni opus Oscarja Niemeyerja in Line Bo Bardi, celotni arhitekturni opus bolj ali manj »po meri človeka« Le Courbusierja, subtilno poetiko Tadaa Anda ali Alvara Size. Omogočil je tudi samosvojo utopično estetiko spomenikov bivše Jugoslavije, ki so jo lansko leto z veliko pregledno razstavo počastili v galeriji Moma v New Yorku. Beton je bistveno zaznamoval arhitekturo 20. stoletja, še posebej vzhodne Evrope in še danes, na pragu 3. desetletja 21. stoletja, betonske realizacije prejemajo najprestižnejše arhitekturne nagrade. Dobro izdelan surov beton velja za za radikalni simbol sodobne arhitekturne estetike.
Vendar množična uporaba betona v okolju povzroča izjemno škodljive in daljnosežne posledice. Betonske konstrukcije rastejo tako hitro, da naj bi bilo po nekaterih podatkih na svetu že več betona kot ogljikovih snovi v vseh drevesih in grmovju skupaj. Industrija proizvodnje betona in surovin, potrebnih za njegovo izdelavo, je ena najmočnejših industrij na svetu. Na področju proizvodnje betona so prisotni izjemno močni lobiji. Močna, uveljavljena in agresivna industrija, močno podprta z interesi kapitala, je najmočnejša prednost betona pred okolju prijaznejšimi materiali. Beton je smiseln material v gradbeništvu za temeljenje gradenj, podporne zidove, zunanje ureditve in utrjevanje bregov, za gradnjo infrastrukture, mostov in cest. Imamo pa alternative – les, kamen, glino, zemljo – ki so popolnoma učinkovite možnosti za vse vrste drugih gradenj. Ekološko bolj smiselni materiali bi lahko v veliki meri nadomestili beton. Arhitektura stanovanjskih gradenj, izobraževalnih in kulturnih stavb ter industrijskih in proizvodnih objektov je že danes izvedljiva iz drugih materialov, v veliki meri brez betona. Najpomembnejši je miselni premik in odločitev za okoljsko sprejemljivejše materiale, podprta na sistemski ravni.
Shigeru Ban, Tamedia, gradnja lesenega skeleta poslovne zgradbe, 2013, Zurich, Švica
Shigeru Ban, Tamedia, 2013, Zurich, Švica
Dokler se bomo proti podnebnim spremembam borili le deklarativno, gradili, publicirali in nagrajevali pa betonsko arhitekturo, se razvoj gradnje z ekološko primernejšimi materiali ne bo odvijal tako hitro.
Gradnja z lesom je čedalje bolj uveljavljena. V dobrem desetletju se je izpostavila kot močna gospodarska panoga in predsodki proti gradnji z lesom (požarna varnost, odpornost na mikroklimatske spremembe …) so izzveneli.
Zanimive pa so tudi druge možnosti, ki še niso sprejete v vsakdanji rabi, čeprav bi ob pravi podpori lahko postale množično uporabno gradivo. Področje uporabe zemlje v arhitekturi raziskuje arhitektka Anna Heringer v sodelovanju z Martinom Rauchom. Pri gradnji uporabljajo prst pod plastjo humusne zemlje, ki se uporablja za kmetijsko pridelavo. Gradnja z zemljo je ena najstarejših gradbenih tehnik v svetovni zgodovini. Še danes približno tretjina vsega svetovnega prebivalstva biva v hišah iz zemlje, gline ali ilovice. Stare tehnike se niso razvijale v koraku s časom. Zaradi dolge pozabe je tu še ogromno neodkritega potenciala. Na tem področju je še veliko priložnosti.
Starodavni nebotičniki iz zemlje, Shibam, Jemen
V hišah iz blata in zemlje ta hip po svetu živi tri milijarde ljudi. Žal o tem ne učijo na univerzah. Gradnja z zemljo je popolnoma spregledana v študijskih programih, tako šolskih kot tudi univerzitetnih. Mladi diplomanti in študentje gradbenih in arhitekturnih fakultet se še ne srečujejo z uporabo zemlje v gradnji. Takšna arhitektura tudi ni zelo pogosto publicirana v vodilnih arhitekturnih revijah. Razlog je morda v tem, da je tehnologija šele v zadnjih (deset)letih pritegnila pozornost arhitektov. Ob vzponu nove tehnologije, ki temelji na tradicionalnih principih, je še posebej pomembno podajanje znanja na vse možne načine, po vseh razpoložljivih kanalih. Alternativni načini gradnje tako postajajo nekaj bolj sprejemljivega. Pospešen razvoj pa se bo verjetno sprožil takrat, ko se bodo nad možnostmi ekološko smiselnih materialov navdušili najboljši arhitekti. Takšnih je na srečo vedno več.
Anna Heringer:
Napisala: Nina Granda
Intervju za Anno Heringer smo objavili v Outsider #19.
