Pravijo, da človek obrača, bog obrne. Nekaj podobnega sem pomislil, ko sem pred nekaj dnevi zasledil vest o še eni nikoli dokončani ljubljanski sagi. Pred več leti sem že pisal o Stožicah, na pol ruševini na pol gradbišču epskih razsežnosti ob ljubljanski severni obvoznici. Spet drugič sem se dotaknil napovedane (in zdaj dokončane) gradnje novih nakupovalnih središč oziroma »novih ruševin«. Pisal sem tudi o uničevalnem načrtu za Beograd na vodi, gentrifikacijski plan srbskih oblasti in bližnjevzhodnega špekulativnega kapitala. Vse to ni nič nenavadnega, saj gre vendar za urbane fenomene in prostorske problematike, katerih mesto je ravno v reviji Outsider. Nikoli pa si nisem mislil, da bo nevidna roka tri precej raznolike pripovedi povezala s skupno rdečo nitjo, dokler nisem prebral novih investitorjevih načrtov za nedokončane Stožice. V tem primeru pa se nevidna roka, ki je obrnila, kar smo naivni komentatorji samo obračali, ni izkazala za božjo. Bolj je podobna nevidni roki trga, ki spleta dolge pesnitve in propadajoče urbane topografije izključno na podlagi enega navdiha: sle po kratkoročnem dobičku.
Trgovski del Stožic: na pol gradbišče, na pol ruševina
Izet Rastoder, lastnik trgovskega dela Stožic, je namreč napovedal lastniško partnerstvo s podjetjem Eagle Hills iz Združenih arabskih emiratov. »Orlovo hribovje«, kar preveč poetično imenovan bližnjevzhodni developer, je natanko tisto podjetje, ki je skupaj s srbsko vlado zakrivilo Beograd na vodi. Do najboljšega pa šele pridemo. Kot poročajo Finance, naj bi nova partnerja Stožice v glavnem dokončala v skladu z izvornimi načrti. Vendar pa naj bi predvideno trgovsko središče in do sto metrov visok hotel še bolj »prostorsko izkoristila« in povečala do skrajnih gabaritov.
S Stožicami je torej vse v redu. Na pol nedokončane, na pol v ruševinah niso zato, ker bi bile prevelike ali ker bi bili predimenzionirani načrti za še eno nakupovalno meko neustrezni, kot bi lahko mislil kakšen naivnež. Očitno velja obratno: Stožice so še premajhne, avra neuspelega projekta pa se jih drži kvečjemu zaradi nezadostne prostorke izkoriščenosti. Zdaj, ko bosta v ljubljansko poslovno-prostorsko epopejo vstopila dva vizionarska partnerja, bosta to smelo popravila. S popravljeno »napako«, s še povečanimi prostorskimi in komercialnimi apetiti se bosta ob obvoznici končno začela cediti med in mleko. Tokrat pa zares. Logika je nadvse podobna prepričanju, da bomo prometne zastoje na obvoznici rešili s tem, da jo razširimo, ali pa težave s prekomerno težo tako, da si povečamo želodec.
Subtilna vizija prihodnosti: maketa Begorada na vodi, ki je tudi projekt podjetja Eagle Hills
Nikakor si ne domišljam, da bi morali zasebni investitroji gledati predvsem na družben interes. Za to imamo državo, občino in civilno družbo. Želim pa si, da bi se takšni investitorji obnašal vsaj na pol kompetentno: da bi bili sposobni premisliti današnjo situacijo, se učiti na preteklih napakah in morda tudi artikulirati kakšno zares svežo alternativo. In to predvsem v svojem zasebnem, ne nujno v družbenem interesu. Lahko bi recimo predlagali drugačno komercialno izrabo Stožic, ki ne bi bila še en (večji) nakupovalni center, ampak decentraliziran in fleksibilna platforma za različne rabe, ki bi se lahko prilagajala spremenjenim ekonomskim, ekološkim in potrošniškim zahtevam. Stožice kot sodobna tržnica pridelkov in idej? Ne, raje spet hodniki z imitacijo marmorja in trgovina pri trgovini. Omejen domet takšne podjetniške domišljije je danes naravnost tragičen. Nekaj prepričljivega je bilo v devetnajstem stoletju sanjariti o »više, hitreje, močneje«. Ford in Carnegie sta bila brezobzirna poslovneža, katerih dediščina je nadvse ambivalentna; vendar pa sta bila prodorna v skladu s svojim časom, ki je prisegal na vedno intenzivnejšo proizvodnjo in potrošnjo, in sta hote ali nehote mnogo prispevala tudi v skupno dobro. Danes pa tretjerazredniki papagajsko ponavljajo mantre prvorazrednikov iz neke druge dobe, druge družbe in že skoraj tudi iz nekega drugega planeta. Takšne mantre so uničile že cela mesta in države, vsem pa nam uničujejo podnebje in geopolitično stabilnost. Beograd na vodi ni le razklal in vulgariziral celotnih Beograjskih četrti, v času protestov je zahteval tudi že smrtne žrtve, še preden so ga začeli zares graditi. Zdaj so uničevalci spet pred našimi vrati. Ko bodo odšli, se bomo na današnje Stožice spomnili z nostalgijo in željo, da bi si bili v njih sposobni splesti kakšno drugačno, bolj samozavestno zgodbo.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje revije Outsider in si oglejte spletno trgovino.
