V preteklih mesecih so se mnoge ljubljanske stoječe gradbene jame spet spremenile v gradbišča. Popolna stagnacija velikih in razvpitih gradbenih projektov, ki so iz prestolnice v kriznih letih ustvarili naluknjano lunarno pokrajino začasnih parkirišč in minimalno zaščitenih špekulativnih brezen, je očitno minila. Krasno, tako zavoljo novih investicij kot tudi zaradi na rob preživetja prignano arhitekturno in gradbeno stroko. Simbol novega vitalizma kapitala in gradbeništva tega šele kratkotrajnega gibanja krivulj navzgor mora prav gotovo postati nova stolpnica na Bavarskem dvoru, ki bo v dobrem letu postala dom hotela Intercontinental. Gradbišče je do pred kratkim, ko je stolpnica dosegla končno višino 81 metrov, vnašalo v poslovno središče Ljubljane prav ameriški tempo gradnje: betonski skelet, ki mu je bliskovito sledila končna zasteklitev, se je vsakih nekaj dni povišal za eno nadstropje.

Nova stolpnica stoji tik Miheličeve vitke vertikale »na zobotrebcih«, ki je poleg Šubičevega Nebotičnika morda najelegantnejša visoka stavba prestolnice. To sicer ni več čisto res, pa ne zato, ker bi stolpnica Intercontinental Miheličevo mojstrovino iz poznih sedemdesetih po eleganci presegla. Obe vertikali sta namreč umeščeni v nekakšno neznosno bližino in zato odpirata vprašanje, ali imajo tudi stavbe svojo izpeljanko minimalnega »osebnega prostora«? Če ga imajo, je tu gotovo nevljudno kršen. Sicer pa ni moj namen pogrevati tem, za katere je bil čas kvečjemu v obdobju razpisanega natečaja pred skoraj desetimi leti. Niti ne želim napisati variacije na temo »včasih je bilo vse boljše«: takšnih obžalovanj je že tako dovolj, pa še neupravičene so, saj slovenska arhitektura tudi danes ustvarja vrhunska dela. Kar sama pa se nam ponuja priložnost, da med sabo primerjamo neljubi sosedi na Bavarskem dvoru in tako poskušamo identificirati današnjo realnost in podobo tega, kar nas morda čaka v prihodnjih letih.

Miheličevo stolpnico odlikuje redukcija pritličja na nujen minimum. Vse, kar se dotika gradbene parcele, je jedro z vertikalnimi komunikacijami in dva stebra, ki nosita celotno stavbo. Večina območja je sproščena za javno uporabo, osvobojeni prostor pa obenem postane nadkrit predprostor vhoda v stolpnico. Tudi Intercontinentalova stolpnica poskuša naglasiti pritličje v javnem interesu in ga glede na zgornja nadstropja nekoliko obklesati v korist razširitve javnega prostora. Dobri nameni pa ostanejo neudobno ukleščeni v minimalne nagibe podporne konstrukcije, preden lahko ta v višjih nadstropjih zadiha v svoji polni kapitalski logiki: kot nizanje čim večje etaže za etažo.

Zdi se, da poskuša mogočna stolpnica svojo imanentno zahtevo po čim večjem izkoristku površin omehčati z zamiki svoje mase. Nadstropja namreč niso povsem enaka, ampak poskušajo vzdolž vertikale izoblikovati razgibanost, kot da bi bila stolpnica rezultat nizanja ne popolnoma prilagujočih se elementov drug na drugega. Takšna oblikovalska odločitev je bila morda sprejeta v prepričanju, da bi nizanje popolnoma enakih etaž na etaže izoblikovala preko mere repetitiven blok, ki kapitalskih zahtev ne bi niti minimalno prikril in jih tako naredil užitne za še vedno elitno ljubljansko lokacijo. Takšen vnos raznolikosti je gradnjo nedvomno podražil, obenem pa nevzdržne bližine s sosedo ni prav nič razrahljal. Miheličeva stolpnica pa se repetitivnosti ne ustraši, nasprotno: nadstropje je enako nadstropju (enako, z izjemo kavarne in »krone«, velja za 85 let star Nebotičnik), kar je pač notranja logika stolpnice. Je skoraj »urbanistično« rahljanje stavbne mase dovolj, da iz v zrak ekstrapolirane gradbene parcele ustvari arhitekturni presežek?

Stavbnemu plašču nove stolpnice je treba priznati, da ne dela koncesij; podobno kot Miheličev ovoj je kontinuiran in povsod enak. Zato in zaradi svoje nevljudne bližine sta obe stavbi ne toliko sosedi, ampak po sili razmer zvezana siamska dvojčka. Stolpnici v svojem steklu zrcalita druga drugo. Vendar pa ima starejša fasada na sebi zanimiv obrat: če je njena zasteklitev, kot je zaradi notranjega ustroja zasnove nadstropij edino sprejemljivo, izvedena v horizontalnih pasovih, je njena zunanja delitev poudarjena z vertikalami, minimalnim fasadnim elementom, ki šele zares poženejo stavbno maso v višino in iz nje ustvarijo elegantno vitko arhitekturno telo. Sodobna fasada pa ni nič drugega kot horizontalni pas na horizontalnem pasu, ki ga prekinjajo parapetne prekinitve. Na videz minimalna razlika v zasnovi sta dva med sabo ločena svetova.

Razlike med nekdaj in danes seveda niso le arhitekturno, ampak predvsem družbeno in ekonomsko pogojene. Vendar pa mora biti sklep kritičen predvsem do arhitekturne stroke. Tvegajmo pripombo, da so krizna leta suhih krav ter politični in investitorski pritiski dodobra pregnetli tisto, kar je ostalo od strokovne neomajnosti (v angleščini bi lahko uporabil termin »resilience«). Na kratko rečeno, z inflacijo produkcije arhitektov in upadom tržnih potreb po gradnji je testo slovenske arhitekture vzhajalo preko meja ter zato postalo mnogo bolj gnetljivo. Naenkrat smo v strahu, da ne bi ovirali vedno bolj plahega kapitala, pripravljeni prilagoditi že prav vse strokovne kriterije – najbolj očiten in nerazumljiv primer takšne fleksibilnosti je gotovo ignoriranje Plečnikove dediščine na stadionu za Bežigradom istočasno s prizadevanjem za celostno zavarovanje arhitektovega opusa v okviru Unesca. Še tako banalna zgradba je lahko preračunljivo interpretirana za »minimalistično«, čeprav gre prepogosto samo za minimalizem strokovne kompetence in rezistence. To so znanilci novega realizma, ki bi ga še bolj upravičeno imenovali nova banalnost. Nameni arhitektov so, ne dvomim, dobri in častni. V tem se ne razlikujejo od drugih arhitektov drugih obdobij, saj je bilo kadarkoli le malo takšnih, ki so k nalogi namenoma pristopili z željo po uničenju kakovostnih in javnih vsebin. Razliko pa lahko iščemo v impotenci celotne stroke, ki se nevarno nagiba k prostovoljni kapitulaciji, pomešani z dobro mero samoslepljenja. Slednje se ponavadi skriva pod plaščem »dobrega kompromisa«. Dobra arhitektura kot dober kompromis? Morda, ne pa nujno. Na Bavarskem dvoru lahko spremljamo realizacijo nekakšnega minimalnega kompromisa med kapitalom in stroko, izostanek željenega rezultata pa morda namiguje na dejstvo, da tako minimalni skupnim imenovalec in dejstvo, da se spet gradi, pač ni in ne bo dovolj.

Miloš Kosec