Letošnji že 25. Bienale oblikovanja BIO, ki se je z uvodnim tednom začel konec maja in bo, kot smo že poročali, trajal vse do oktobra, se od prejšnjih bistveno razlikuje. Fužinski grad, v katerem domuje Muzej za arhitekturo in oblikovanje, gosti le del bienalne razstave; preostale inštalacije in intervencije mednarodnih skupin oblikovalcev, arhitektov in umetnikov so posejane širom Slovenije od Obale do Prekmurja in od Posočja do kočevskih gozdov. »Decentralizirane« lokalne izpostave zaznamujejo specifični oblikovalski pristopi posameznih avtorjev, pa tudi močan vpliv sodelovanja z lokalnimi skupnostmi. Čeprav tovrstna participacija v umetnostnem svetu zadnjih desetletij ni nič novega, pa tematizacija podeželja pod geslom »Daleč, tako blizu«, kot sta jo oblikovali kustosinji Maja Vardjan in Angela Rui, ponuja slovensko specifiko umetniške participacije. Navsezadnje smo po svetu (pa tudi pri nas) navajeni bolj »urbanih« participativnih projektov, paviljonov v spalnih naseljih, degradiranih soseskah in zapuščenih gradbiščih, ki kot da bi posredno izražali dvom nad zmožnostjo in željo bolj ruralnih skupnosti, da bi sodelovali pri produkciji sodobne umetnosti. Slovensko disperzno, polurbano, po eni strani idilično, po drugi strani pogosto vizualno degradirano podeželje predstavlja idealno sivo cono med stereotipnima »urbanim« in »ruralnim«, ki bolj kot v realnosti pogosto obstajata le v karikirani domišljijski podobi.
Slovenska krajina ni izmišljena, obstaja tu in zdaj; opazujemo lahko nepregledne širjave zelenih gozdov in gorskih skalnih gmot, vonjamo spomladanske cvetlice in se potopimo v vedno toplejša morske, rečne in jezerske vode. Obenem pa je v enaki meri tudi naš nacionalni mit, morda kar nekakšen ustanovni mit Slovenstva še iz romantične dobe, s tem mitom so bistveno povezani impresionisti in navsezadnje tudi Neue Slowenische Kunst. Kdorkoli je tujcem kdaj poskušal razložiti čisto specifično nacionalno čaščenje gora, gozdov in jam, ve, da pri tem ne gre za vsem nekaj samoumevnega – vsaj, če tujci niso ravno Norvežani ali pa Islandci, ki jih zaznamuje nekoliko podoben način branja »nacionalne narave«. Primerjajte samo, kako o mladičkih človeške ribice poročajo slovenski in tuji mediji: pri nas smo lahko dnevno spremljali napredek na novo izleglih ribic v ujetništvu in se iskreno čudili malih »zmajčkov«, tuji tisk pa se je enako iskreno čudil tudi nam in našemu navdušenju nad nenavadno živalsko vrsto. In s tem ni nič narobe: takšna nacionalna posebnost ni le pomenljiva, prav je, da jo samozavestno upoštevamo in se z njo tudi umetniško ukvarjamo. V tej luči je letošnji BIO še posebej zanimiv: interpolacije tradicionalnega in sodobnega, »naravnega« in »umetnega« (karkoli ta pojma že pomenita) ustvarjajo nove okvire za mišljenje našega okolja: intervencije nam omogočijo pozunanjenje samoumevnih »ustanovnih mitov«, pa tudi ponotranjenje sodobnega oblikovanja izven avtonomne »bele kocke« umetniških ustanov.
Vzemimo za primer ali za alegorijo zgornjega razmišljanja dve izmed inštalacij BIO25, ki sta nastali na takšnih »svetih« lokacijah. Na robu gostega zelenila nepreglednih Kočevskih gozov, ob gozdni učni poti Rožni studenec je oblikovalka Matali Crasset zasnovala veliko lončeno peč. Trikrak, po tradicionalni pečarski tehniki izdelan element z osrednjim višjim kuriščem in stranskima nižjima krakoma, na katerih je mogoče posedati in se greti, je naš arhetipski tradicionalni in obenem v gozdu tuj element. Pri tem, da je po pečnicah in oblikah izdelek jasno prepoznaven, pa vseeno ni enak tradicionalni peči v kmečki »hiši«, temu minimalnemu gradniku doma (in podobe domačnosti) slovenske vaške skupnosti. Skoraj monumentalna velikost in zasnova, ki se z zunanjima krakoma rahlo boči navznoter in tako, če se pošalim, morda oblikuje minimalno kočevsko izpeljanko Berninijevih objemajočih kolonad na trgu sv. Petra v Rimu, ustvarja skupaj s svojim (pra)gozdnim kontekstom spopad dveh navideznih arhaizmov. Pa ni na tej sintezi ravno zaradi takšnega spopada nič arhaičnega. Zanimivo bo videti, kako bo ta »domači tujek« zaživel, kako ga bodo uporabljali domačini in kako turisti (ter morda tudi kočevski medvedi pozimi). Peč bo namreč v gozdu ostala tudi po zaključku bienala.
Županova jama pri Grosuplju je druga takšna »nedotakljiva« lokacija, ki so se je ustvarjalci lotili v okviru letošnjega bienala. Brez skrbi, vsako vnaprejšnje razburjanje, kaj so oblikovalci razbijali, betonirali ali uničevali v pristnem in čudovitem grosupeljskem podzemlju, je odveč. Svetlobna inštalacija Dana Adlešiča je pustila pri miru vse kapnike (in tudi človeške ribice, če je kakšna nepričakovano zašla tudi v to jamo). Efemerni in obenem udarni, intenzivni medij svetlobe je za okolje večne teme idealno kontrastno orodje. No, jama kot okolje večne teme je resnica nacionalnega »jamskega mita« in manj resnica dejanskosti turističnih jam, po katerih so napeljani kilometri električne razsvetljave in celo železniških tirov. Zato je obiskovalec razkošnih podzemnih lepot Županove jame, kadar ima priložnost ogleda svetlobne inštalacije, deležen posebnega privilegija. V osrednji dvorani, do katere se prebija slabih dvajset minut po kombinaciji rovov, manjših in večjih s kapniki povsem prekritih naravnih izdolbin, se ugasnejo luči – in vsakdo lahko vstopi v predčasovno samost z jamo in z njeno nevidno razsežnostjo, kot da bi se v njej znašel še davno pred časom, ko so prvi ljudje prišli v te kraje. Sam je le za trenutek; nato vstopi glas, sledi pa mu svetlobni žarek, ki v temini podzemlja s stopnjujočo intenzivnostjo izriše nov svet – svet, ki lahko ostane nerazkrit intimni dialog svetlobe in obiskovalca. »Daleč, tako blizu« tako ni več samo prostorska, ampak postane tudi časovna oznaka nekega novega in obenem arhaičnega sobivanja.
Miloš Kosec
Fotografije: Peter Giodani / MAO
Ogled vseh inštalacij v naravi je možen v lastni režiji do oktobra in zaključka bienala, občasno pa so v okviru MAO na voljo tudi organizirani ogledi. Nekatere intervencije »in situ« bodo na ogled tudi po oktobru in naj bi postale stalne. Več informacij je na voljo na spletni strani BIO25.
