Pravkar minula državna proslava ob Prešernovem dnevu je postregla s presenečenjem; enkrat za spremembo slavnostni nagovor, ki ga je letos prvič izvedel Vinko Möderndorfer, ni bil le obvezna, obenem pa nekoliko dolgočasna prva točka državne proslave. Möderndorferjev govor je poslušalce razdelil. Na eni strani so bili tisti, ki so bili hvaležni za iskreno in skrbno pretehtano besedo v edinem dnevu v letu, ko se centri moči po sili tradicije poklonijo kulturi in njenim ustvarjalcem – in prav je tako. Na drugi pa so bili tisti, ki kulturo razumejo kot ornament na plašču moči, kot ponižno priznanje družbenega uspeha. Slednji so bili seveda jezni, želim pa si, da bi bili ti v svojem videnju kulture razočarani večkrat kot le enkrat letno. Obenem pa je prav, da trezno sledimo govorcu tudi v iskreni ugotovitvi, da bodo njegove še tako šokantne besede hitro pozabljene. Drugače v trenutni situaciji tudi ne more biti.
Kultura je pri nas že tradicionalno razumljena izrazito instrumentalno. Malo je razlogov za upanje, da se bodo želje centrov moči pri tem kaj spremenile. Tu se je vredno spomniti na že davno pozabljeno zgodbo iz zadnjih let pred prvo svetovno vojno. V obdobju sporov slovenskih liberalne in klerikalne stranke (pa naj kdo reče, da nimamo častitljive politične tradicije) je slednja, ko je v vojvodini Kranjski prevzela oblast, ukinila financiranje slovenskega Deželnega gledališča v Ljubljani (današnje Opere in baleta), ker je veljalo za utrdbo liberalcev. Vodilni v stranki so menda izjavili, da gledališče tako ali tako ni nujno potrebno za večno zveličanje duše. Trajno katastrofo slovenske gledališke umetnosti je – paradoksalno – preprečila šele druga, mnogo večja katastrofa: prva svetovna vojna. Anekdota le kot zgodovinski odmev bolj nedavnega citata poosamosvojitvene politike, ki ga je v svojem govoru omenil Möderndorfer.
Če se torej oblastniki ne bodo spremenili (in ne pozabimo, politika je le najbolj viden, pa obenem tudi najmanj odločilen segment družbene moči pri nas), se mora spremeniti kultura. Na eni strani ji grozi cinična oblast; na drugi enako nevarno brezno samopomilovanja in moralizma. Kratkoročna ugotovitev letošnjega Kulturnega praznika je lahko samo, da je znak okrevajoče družbe kvečjemu več, ne pa manj delitev; več debate in manj strinjanja; več racionalne in premišljene družbene akcije in manj potrpežljivega čakanja. Zrelost družbe se ne meri s pomanjkanjem konfliktov – če bi se, bi bila morda najbolj zrela družba sužnjelastniški Egipt.
Plaktivat
Ob letošnjem Kulturnem prazniku čestitamo letošnjima nagrajencema za življenjsko delo Metki Krašovec in Alešu Bergerju ter nagrajencem Prešernovega sklada Nini Šenk, Boštaju Gombaču, Mojci Kumerdej, Mitji Vrhovnik Smrekarju in Tomažu Lavriču. Še posebej čestitamo arhitektom Leni in Tomažu Krušcu in Vidu Kurinčiču, saj nam umestitev slovenske arhitekture v integralno sredino slovenske umetnosti in kulture ponuja priložnost za ponovni premislek, kaj lahko arhitektura nudi svoji družbi. Pozornemu poslušalcu torkove proslave ne bo ušlo dejstvo, da se je edina arhitekturna reminiscenca slavnostnega govora glasila: “Umetnost ne postavlja zidov, ampak jih ruši.” Zato bi bila za slovensko arhitekturo prava naloga v distopični prihodnosti naučiti se, kako zidati razpokane zidove in načeta obzidja, kako nameščati podirajoče se ovire in pretrgane bodeče žice.
Miloš Kosec
