V Londonu sta te dni na ogled dve razstavi, ki vsaka na svoj način obravnavata futurizem in v prihodnost usmerjeno arhitekturo in oblikovanje. Nad razstavama Domače prihodnosti (Home Futures) v Muzeju oblikovanja (Design Museum) in Je to jutri? (Is This Tomorrow?) v Whitechapel Gallery lebdi duh retrofuturizma. To ni nič čudnega: danes je cel koncept prihodnosti »retro«. V intelektualnem obtoku so se vsidrale ideje, da danes prihodnosti nismo več zmožno zares pogumno zagrabiti, da si je v pozitivni obliki niti ne znamo več predstavljati in da ima, če o njej že razmišljamo, lahko samo katastrofični priokus. Nova gospodarska kriza, nova hladna vojna, evropska dezintegracija in predvsem ekološka katastrofa zaradi globalnega segrevanja – to so menda tiste prihodnosti, ki nas čakajo. Ne glede na to, da so vse to boleče realne grožnje, pa nas morda najbolj ogroža ravno nezmožnost, da bi si sploh lahko predstavljali drugačno prihodnost, za katero bi se mogli in hoteli boriti. Horizont bodočih možnosti je kot da vnaprej obsojen na že preigrane in doživete scenarije: na »prosti trg« različnih prihodnosti, med katerimi lahko izbiramo svoj »trip«.

Osnovno nezaupanje do ideje prihodnosti je dobro vidno tudi v arhitekturi in oblikovanju – morda še bolj kot drugje. Nostalgija za dobrimi starimi časi, ne pa scenarij prihodnosti, danes ni več gonilna sila konservativnih, ampak pogosto ravno »progresivnih« arhitektov in oblikovalcev. Tako se na primer nostalgija za izginjajočo socialno državo v Angliji kaže v navdušenju nad brutalizmom, pri nas pa morda nad monumentalnimi in herojsko-optimističnimi spomeniki iz časa socializma. Tudi nad obema londonskima razstavama visi močan nostalgičen duh retrofuturistične dobe, ki se mora zato, da sploh lahko misli prihodnost, vračati desetletja v preteklost: k samozavesti tehničnih inovacij, radikalnih eksperimentov, raziskovanju vesolja, streamline oblikovanju in žlahtni znanstveni fantastiki. Predvsem pa nad razstavama visi duh neke druge razstave izpred več kot 60 let: slavne postavitve To je jutri (This is Tomorrow) iz leta 1956, na kateri je sodelovala cela vrsta takrat, še bolj pa pozneje slavnih arhitektov in umetnikov, med drugim Ernö Goldfinger, Reyner Banham ter Alison in Peter Smithson.

Za Muzej oblikovanja, ki nima vedno najbolj srečne roke pri svojih postavitvah razstav, lahko rečem, da »Domače prihodnosti« niti ni slaba, njena nostalgija pa bi bila lahko pravzaprav povsem upravičena. Tu namreč ne gre za oblikovanje nove arhitekturno-oblikovalske vizije, ampak pregled »zgodovine prihodnosti« od druge svetovne vojne naprej. Na tem muzejsko-časovnem traku si lahko ogledate vse dizajnerske učbeniške reference – od Team Ten do Superstudia, od Cedrica Pricea do Hansa Holleina. Tako kot velikokrat pa je še bolj zanimivo tisto, česar ni. Zelo malo je manj znanih in redko videnih (beri: nezahodnih) idej in projektov. Osnovna priložnost takšne razstave je bila zamujena: lahko bi postala raziskava, ki bi polje oblikovalske futorologije bistveno oplemenitila s takrat enako intenzivnimi idejami in strujami na Vzhodu, Jugu in povsod tam, kamor anglosaški pogled v šestdesetih še ni segel. No, očitno ne seže tja niti danes.

Bolj ali manj ad hoc postavitve prihodnosti v Whitechapel Gallery

Bolj problematična pa je razstava v Whitechapel Gallery. Morda je njen najboljši del ravno naslov, ki povsem upravičeno obrača trdilno samozavestno obliko »To je jutri« v vprašalno in negotovo »Je to jutri?«. Tudi tista slavna predhodnica, razstava iz 1956. leta, je bila namreč postavljena v Whitechapel Gallery, zato je neposredno sklicevanje nanjo zelo na mestu. Tako kot je na mestu vprašanje, ali lahko arhitekti in oblikovalci tudi danes enako smelo in radikalno razmišljamo o prihodnosti. Predvidljiv odgovor je, da ne moremo – vsaj glede na projekte, razstavljene v galeriji. Množica bolj in manj znanih arhitektov in umetnikov je bila povabljena k sodelovanju in oblikovanju skupnih špekulativnih inštalacij. Veliko babic, kilavo dete? Morda, vendar pa ne gre samo za to – deset projektov na razstavi se je bolj kot ne omejilo na komentiranje in včasih celo moraliziranje trenutnih razmer, kar je vsekakor ena izmed možnih pozicij. Vendar pa se umetnost in arhitektura danes prepogosto dušita v frustraciji, da ne moreta neposredno vplivati na družbene in politične razmere. Po drugi strani pa prevečkrat zanemarjata svojo osnovno družbeno moč: možnost, da prej nezamisljivo in nemogoče spreminjata v otipljivo in možno. To je moč projekta, ki se rodi iz kritike obstoječega stanja, vendar pa plane še naprej in oblikuje novost, artikulira norost in se igra s trenutnimi nesmisli. Žal v Whitechapel Gallery prav veliko mentalnih in konceptualnih skokov v prihodnost ne vidimo. Pomenljivo je tudi, da se v Londonu istočasno ruši Robin Hood Gardens, ena izmed redkih realiziranih arhitektur Alison in Petra Smithsona, istočasna prenova Goldfingerjeve stolpnice pa nakazuje radikalno gentrifikacijo in razprodajo nekdanjega kompleksa družbenih stanovanj. Prihodnosti avtorjev več kot šestdeset let stare razstave so torej preradikalne za današnji čas.

Morda je vsaj neuspeh razstave v nekem smislu uspeh, če namreč jasno pokaže paralizo umetnikov in arhitektov, da bi mislili prihodnost. Nekaj je tudi čisto duhovitih in zabavnih ciničnih komentarjev sodobnih razmer, kot je recimo popolna fetišizacija in komercializacija domnevne slike Leonarda da Vincija Salvator Mundi, za katero so David Kohn arhitekti in umetnik Simon Fujiwara zasnovali maketo fiktivnega muzeja. Morda najboljši razstavni eksponat pa je povsem nenačrtovan. Ob mojem obisku razstave je inštalacija arhitektov Farshid Moussavi in umetnice Zineb Sedira samevala. Kompozicija devetih krožnih varnostnih vrat z naslovom Meje/Inkluzivnost komentira zelo akualno tematiko meja, begunstva in prehodnosti. Vendar pa je bila trenutno pokvarjena, tako da se ni dalo vstopiti vano. Namesto tega je na rešetkah visel napis, ki je oznanjal, da Meje/Inkluzivnost ne delujejo. Tudi sam bi se težko spomnil boljšega zaključnega komentarja.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja