Ena izmed najbolj eksotičnih lastnosti angleških podeželskih dvorcev so duhovniške luknje. Besedna zveza ni v angleščini (Priest holes) nič kaj bolj elegantna. Verjetno se v njej odraža nemilost, v kateri so se na Otoku po reformaciji znašli katoliki. Pri nas so v istem obdobju sežigali protestantske knjige in izganjali protestante, v severni Evropi pa so enako počeli s katoliki, le da je dala kraljica Elizabeta poleg knjig sežgati tudi precej ljudi. Je pa preganjanje poskrbelo za posebno arhitekturno invencijo: več kot tri stoletja pred Adolfom Loosom in njegovim Raumplanom oziroma prostorsko razgibanim načrtovanjem so pri ustvarjanju skrivališč podobne principe uporabljali angleški katoliki. Pa ne za reševanje dobrega okusa in modernega načina življenja, tako kot Loos, ampak za reševanje življenj.

Skrivni vhod v eno izmed “duhovniških lukenj”, maskiran v del ostrešja

Med graditelji skrivališč je največjo slavo dosegel Nicholas Owen, tesar, jezuit in svetnik. Mislili bi si, da za mojstrskega snovalca skrivališč po definiciji ne moremo vedeti, saj je ohranjanje skrivnosti njegova osnovna lastnost. Zato lahko že na začetku izdam, da se Owenova zgodba zanj ni srečno končala (za katerega svetnika se že je?). Owen, goreče veren katolik, se je po deželi premikal kot samotni tesar in se ustavljal v dvorcih in gradovih premožnejših katolikov, ki jih takrat kljub preganjanju še ni manjkalo. Imeli pa so problem: če jih je oblast zalotila pri katoliški maši, so jim premoženje zaplenili, družino zaprli, katoliške duhovnike  pa mučili in usmrtili. Zato je bil Owen v katoliških domovih dobrodošel gost. Vedno je delal sam. Zvečer, ko so bili pod streho samo domači, je po molitvi začel s svojim delom. Poskrbel je, da sta za skrivališče vedela samo hišni gospodar in on sam.

Primer skrivališč v medprostorih Harvinghton Hall

Pregledal je celotno hišo in s svojo pretanjeno prostorsko predstavo identificiral točke, v katere bi se dalo najbolj neopazno umestiti skrivališča. Slikovito razčlenjene in povsod v notranjosti z lesom opažene graščine so imele takšnih kotičkov na pretek. Po drugi strani pa so “lovci na duhovnike”, posebni kraljičini uradniki, bili tudi sami lastniki podobnih graščin in so jih zato dobro poznali. Prišli so oboroženi z merilnimi napravami in premerili dimenzije sob znotraj in zunaj. Če so ugotovili odstopanja, posestva niso zapustili, vse dokler niso našli vmesnih čumnat in lukenj. Iz njih so nato izbezali na smrt obsojene.

Skrivni vhod, maskiran v vzidano omaro – Salford Prior

Owen se je s strategijami “lovcev” dodobra spoznal. Na voljo je imel le lastno obrtniško spretnost, prostorsko predstavo in intuitivno psihološko znanje. Na primer, da bo le malokdo preveril  dimnik v kaminu, ki je poln saj. Če bi kljub vsemu pogledal navzgor, bi ugotovil, da so saje naslikane, v “dimniku” pa so skrita vrata za hiter pobeg na streho. Njegova priljubljena psihološka potegavščina je bilo dvojno skrivališče: za navadnim in dovolj predvidljivim skrivališčem je skrbno skril še eno. V angleških dvorcih so se hitro namnožile stopnice s skrivnimi vhodi, premični pilastri, lažni tramovi in dvojni stropovi. Mnoge hiše so imele več različnih skrivališč, včasih za cel ducat oseb, včasih pa se je v luknjo lahko skril en sam trepetajoč duhovnik. Owenova skrivališča so tako dobro integrirana v arhitekturo, njihove skrivnosti pa so bile tako skrbno hranjene, da se še danes tu in tam odkrije prej neznana “duhovniška luknja”, mimo katere so prebivalci dvorca stoletja nevede hodili.

Skrivni vhod, ne pa latrina

Tesarja na koncu ni izdalo delo njegovih rok, ampak se je oblastem iz enega izmed skrivnih prostorov predal sam, da bi s tem zaščitil duhovnika, skritega v isti stavbi. Kljub dolgotrajnemu mučenju ni izdal niti ene izmed svojih skritih mojstrovin. Med mučenjem je umrl, v dvajsetem stoletju pa je bil proglašen za mučenika in, nadvse primerno, za zavetnika iluzionistov.

Skrivni vhod, ne pa klasicistični pilaster – Partingdale House

Pregled skrivališč in skrivnih prostorov skozi zgodovino arhitekture bi nam razkril prostorski načrt travme: bolj kot so bili časi nevarni, nemirni in nestabilni, bolj kot sta bila ogrožena življenje in premoženje, več domiselnih skrivališč je bilo zgrajenih. Kar je bilo za Anglijo travmatično šestnajsto stoletje, je bilo za nas dvajseto. In res vemo za kar nekaj skrivališč prepovedanih knjig, časopisov, radia in tudi ljudi iz časa druge svetovne vojne; verjetno pa je še več takih, za katere ne bomo nikoli vedeli, ker so bila porušena skupaj s hišami, ki so jih ščitile. Kakšne možnosti za skrivanje pa arhitektura ponuja danes? Iskrenost materialov ne gre dobro s prostorsko lažjo, ki je nujna za uspešno kamuflažo. Med vedno tanjše stene sodobnih hiš je skrivališča vedno težje umeščati, leseni opaži pa tudi niso več popularni. Današnji Nicholas Owen bi bil morda kvečjemu lahko snovalec instalacijskih jaškov ali pa prodajalec (res debelih plasti) toplotne izolacije. Vendar pa je najbolj verjetno heker: danes informacije namreč predirajo še tako masivne stene.

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja