Kako pomembna je pravica do obveščanja o nameravanih posegih v prostor, pravica do udeležbe pri odločanju o prostorskih spremembah in pravica do dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah, se najbolje izrazi pri posegih v prostor, ki jih opazijo vsi. Takrat lahko nastopijo nasprotovanje javnosti, protesti in kritike. Sodelovanje javnosti – participacija ima v Sloveniji že petindvajset let pravno podlago. Leta 1998 je država sprejela Aarhuško konvencijo in se s tem zavezala, da bo navedene pravice zagotavljala in varovala. Konvencija predstavlja osnovo participatornemu, demokratičnemu in vključujočemu prostorskemu načrtovanju kot protiutež avtokratskemu načinu oz. sprejemanju odločitev o prostoru »z vrha«.

Pri krajinskem oblikovanju je participacija lokalnih, civilnih iniciativ in nevladnih organizacij pomembna. Krajinske ureditve imajo poleg ekološke tudi družbeno vlogo. Zlasti za krajinske arhitekte, ki oblikujejo javni prostor ali pomagajo pri sprejetju odločitev o le-tem, je participacija lokalnih prebivalcev ključnega pomena. Vse potencialne uporabnike prostora različnih družbenih skupin je treba vključiti v načrtovanje, povabiti k sodelovanju, jim ponuditi prostor za izražanje želja in stališč ter jih upoštevati pri načrtovanju. Krajinsko oblikovanje javnega prostora je po mojem mnenju kakovostno takrat, ko nova ureditev postane priljubljena točka druženja in obiska. Če imajo ljudje priliko izraziti svoja pričakovanja, interese, želje, mnenja in so v načrtovanje vključeni, tudi novo krajinsko ureditev veliko bolje sprejmejo.

Odkar delam za nemški krajinskoarhitekturni biro WGK Landschaftsarchitekten, sem imela priliko opazovati in sodelovati pri nekaj projektih, kjer je bila participacija lokalnih prebivalcev ključna. Organizacijo dogodkov običajno prevzamejo mestne oblasti, včasih s pomočjo sociologov in psihologov. Rezultati in zaključki delavnic, okroglih miz in fokusnih skupin postanejo pomemben sestavni del projektne, lahko pa tudi natečajne naloge. S povabilom k sodelovanju se vnaprej izognemo negativnemu odzivu javnosti na predlagano novo rešitev.

Tudi v Sloveniji je nekaj primerov dobre prakse. Ocenjujem, da se v zadnjem času čedalje več govori in dela na participaciji lokalnih prebivalcev, vključevanju civilnih iniciativ in nevladnih organizacij pri prostorskem načrtovanju.

Metodološko in vsebinsko zelo zanimiv je projekt urbanističnega studia Prostorož pod imenom Prostor po meri pacientov in zdravstvenih delavcev. V okviru projekta so med avgustom in decembrom 2022 raziskovali izkušnjo uporabnikov zunanjih ureditev UKC Ljubljana in Onkološkega inštituta. Izvajalci projekta so se raziskovanja uporabniških izkušenj zdravstvenih delavcev, pacientov in svojcev pacientov lotili na zelo različne načine. Vedenje uporabnikov so opazovali praktično, in sicer po metodi Good public space analysis (Humankind); v vzorec je bilo zaobjeto vedenje 583 uporabnikov. Opazovali so, kje v prostoru in koliko časa se ljudje najpogosteje sprehajajo, premikajo, sproščajo, govorijo, se družijo, delajo in so telesno dejavni. Poleg tega so pri projektu opazovali odzive uporabnikov na testne postavitve šestnajstih klopi in dveh miz. Klopi so bile opremljene s QR-kodami za dostop do spletne ankete, prek katere so lahko uporabniki glasovali, ali naj klopi ostanejo na lokaciji, dodatna vprašanja pa so izvajalcem omogočila, da so izvedeli več o prednostih in slabostih posameznih mikrolokacij. Stališča uporabnikov so zbirali z organizacijo šestih delavnic z zaposlenimi pri UKC Ljubljana in s predstavniki pacientov ter s sedmimi polstrukturiranimi intervjuji z zdravniki. Prejeli so 113 pobud mimoidočih, ki so jih zbirali na stojnicah, organizirali pa so tudi dva sprehoda po območju. Raziskava je zelo dobra strokovna podlaga za razumevanje potreb ljudi v prostoru. Zaradi raziskave bo izdelava projektne, morda celo natečajne (!) naloge za krajinsko oblikovanje odprtega prostora klinik veliko bolj enostavna in vsebinsko bolje artikulirana.

Zelo zanimiv je tudi projekt skupine krajinskih arhitektov Pazi!park in Društva za kulturo inkluzije, poimenovan Združeni v parku, ki ga sofinancira Program Active citizens fund v Sloveniji. Projekt spodbuja uporabo javnih zelenih površin, še posebej otroških igrišč, med otroki s posebnimi potrebami in njihovimi družinami. Na podlagi ankete, pri kateri je sodelovalo 100 družin otrok s posebnimi potrebami, 15 poglobljenih intervjujev s strokovnim osebjem ter serije spoznavnih dogodkov in delavnic na izbranih pilotnih igriščih so pri Pazi!park oblikovali priporočila za bolj dostopno in vključujoče načrtovanje otroških igrišč. Pri projektu so ugotovili, da kar 81 % družin gibalno oviranih otrok javna otroška igrišča obišče le redko ali sploh nikoli. Pri Pazi!park predlagajo, naj se na igriščih načrtuje tista klasična igrala, ki omogočajo rabo tudi nekaterim gibalno oviranim otrokom, ter dodatna igrala, prilagojena gibalno oviranim otrokom. Pri tem ni nujno, da se vsak otrok lahko igra na vseh igralih, pomembno je, da se za vsakega otroka najde vsaj kakšno. Poleg tega so za vključujoče načrtovanje pomembne dobro utrjene ali tlakovane dostopne poti, tudi do posameznih igral, ter klančine, držala in druge prilagoditve za premagovanje višinskih razlik gibalno oviranih. Pri načrtovanju igrišč je zelo pomembno tudi senčenje, ustrezno umeščanje klopi in sanitarije.

Za konec bi se rada dotaknila tudi nedavnega pomladitvenega poseka dreves v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Po eni strani sem burnega odziva javnosti vesela, ga razumem in pozdravljam. Veseli me, da se veliko ljudi zanima za rast in upravljanje z mestnim drevjem. O tem, kako nujno je sodelovanje javnosti pri odločanju o mestnem drevju in kako za obstoječa ter načrtovana drevesa skrbijo v Nemčiji, sem za revijo Outsider že pisala v kolumni Za drevesa gre! Menim, da sta bili laična in strokovna javnost v postopek odločanja o tako obsežni sečnji v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib premalo vključeni. Mestno drevje opravlja številne družbene in ekološke naloge, zato je zelo pomembno, da se urbane gozdove s posebnim namenom in poudarjenimi socialnimi funkcijami upravlja v dialogu z lokalno skupnostjo. Ob ogledu strokovne spletne razprave Kaj se dogaja na Rožniku sem si ustvarila mnenje, da je bila sečnja v krajinskem parku pretirana. Ne zgolj zaradi slabe vključenosti (strokovne) javnosti, temveč tudi pomanjkljivih strokovnih argumentov za sečnjo. V upravljanje mestnega gozda morajo biti vključeni pripadniki različnih strok, poleg gozdarjev tudi biologi, krajinski arhitekti, ekologi, klimatologi in drugi. Poleg tega naj bi bilo 80 % odstranjenih starejših dreves zdravih. Ker v Sloveniji primanjkuje starih gozdov, bi lahko gozd starih dreves v krajinskem parku namenili izobraževanju. Ravno stari gozdovi so pomemben ekološki steber mest. Vitalna odrasla drevesa bolje od mladih blažijo klimatske spremembe, saj zaradi velikosti bolje senčijo in hladijo mesta. Številna odrasla drevesa so pomembna tudi kot habitatna drevesa, s čimer krepijo biodiverziteto. Pridružujem se mnenju udeležencev razprave, da bi morala strokovna diskusija potekati mesece pred sečnjo, in si želim, da bi bilo takšnih primerov ravnanja z mestnimi drevesi v Sloveniji čim manj.

Napisala: Živa Pečenko
Naslovnica: Delavnica za projekt Stadtplatz Annastraße in Grünzug Motzberg v Kasslu. Foto: WGK Landschaftsarchitekten.

Živa Pečenko: Za drevesa gre!

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!