»Ne sme se nam zdeti samoumevno, da je življenje polnejše v stvareh, ki se nam običajno zdijo velike, kot pa v stvareh, ki se nam običajno zdijo majhne.«
To je res tako v leposlovju – gre za nasvet Virginie Woolf v eseju Modern Fiction (Moderno leposlovje, 1919) – kot tudi sicer; še posebej potem, ko se pogled začne lomiti skozi prizmo izkušenj in dolgosti življenja.
Na referendumu o članstvu v Evropski uniji je – tako Guardian – 75 odstotkov britanskih volivcev v starostni skupini 18–24 let glasovalo za obstanek v EU; 66 odstotkov v starostni skupini 65–74 let jih je glasovalo za izstop oziroma brexit. In: na lanskih parlamentarnih volitvah je 56 odstotkov volivcev v starostni skupini 18–24 let volilo laburistično stranko; 67 odstotkov starejših od 70 let je volilo konservativce.
In tako se lahko zdi, da gre pri britanski politiki res za razkol med mlajšimi (generacijami), torej milenijci, in starejšimi (življenjskimi obdobji), zdaj v večini že babyboomerji, rojenimi v času demografskega buma po drugi svetovni vojni. Ter še nekaj: kot je pokazala raziskava inštituta Intergenerational Foundation o stanovanjski politiki, je polovica prebivalcev Londona, Birminghama, Manchestra in drugih urbanih središč mlajših od 30 let, medtem ko v »obmorskih mestih in narodnih parkih« živijo pretežno starejši od 50 let. V Londonu so tako »okoliši, v katerih živijo večinoma mladi, v bližini središča, v predmestjih pa živijo starejši. Občina Newham, v kateri je polovica prebivalcev mlajših od 25 let, je tako vsega dvajset kilometrov od občine Havering, kjer je povprečna starost nekoliko nad 45 let.«
Kot zelo pogosto gre sicer za ekonomsko polarizacijo – domnevno grabežljivi, lakomni, sebični starejši ter zapravljivi, leni, nesposobni mladi, ki menda jedo samo avokado na toastu – pa čeprav je jasno, da je polarizacija bolj stvar politike kot ne.
Res pa je nekaj drugega: kot je rečeno v novi izdaji knjige Pinch (Ščipanje) Davida Willettsa, ki jo je pred lanskimi volitvami izdal inštitut Resolution Foundation, bodo mladi milenijci dobili občutno skromnejšo »socialno dividendo« kot pa njihovi starši in stari starši.
Pri »socialni dividendi« gre za razliko med plačanimi davki in drugimi dajatvami ter socialnimi transferji (plus subvencijami in znižanimi plačili), do katerih so upravičeni, saj izhajajo iz obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja; v Britaniji so ta v glavnem pokrita iz dohodnine.
Najvišjo »socialno dividendo« bodo tako dobili babyboomerji, rojeni v petdesetih letih prejšnjega stoletja – njihova dohodnina v času delovne dobe bo povprečno 941.000 funtov (1,1 milijona evrov), iz socialne blagajne pa bodo dobili 1.231.000 funtov (1,4 milijona evrov) = »dividenda« je torej 291.000 funtov (338.000 evrov).
Po drugi strani bodo milenijci, rojeni leta 1996, dobili občutno nižjo »dividendo«, 132.000 funtov (153.000 evrov): v socialno blagajno bodo vplačali 962.000 funtov (1,1 milijona evrov), iz nje pa dobili 1,1 milijona funtov (1,3 milijona evrov). (Slabše gre samo še tistim, rojenim pred letom 1931, saj so bili premladi, da bi imeli korist od razmaha socialne države po drugi svetovni vojni, vendar pa so ves čas plačevali visoke davke – in to prav za udejanjanje socialne države.)
Willetts , nekdanji konservativni poslanec in minister za visoko šolstvo in znanost, je opozoril, da so se »medgeneracijske krivice« v desetih letih, odkar je izšla prva izdaja njegove knjige, samo še poglobile: mlajša generacija je namreč potegnila kratko zaradi »prepočasne rasti dohodkov, pomanjkanja spodobnih, dostopnih stanovanj ter države, ki od njih pričakuje, da bodo plačali več in za to dobili manj«. Ob pozivu, da bi morale stranke narediti vse, da bi razlike zacelile, pa je še dodal: »Britanski generacijski prepadi vplivajo tako na naš življenjski standard kot tudi na to, za koga volimo.«
Rešitev za to veliko stvar bodo majhne stvari. Recimo socialno podjetje United For All Ages (Združeni za vsa obdobja), ki med drugim promovira medgeneracijsko stanovanjsko politiko, druženje otrok v vrtcih z upokojenci, ki živijo v domovih starejših občanov, medgeneracijske športne dejavnosti (vključno s hodečim nogometom), odpiranje univerz vsem starostnim skupinam ter sodelovanje osnovnih in srednjih šol v socialnih projektih za starejše. Ter, jasno, tudi britanska veja projekta Homeshare, ki povezuje lastnike stanovanj in njihove nove sostanovalce, ki za deset ur pomoči na teden dobijo brezplačno sobo. To se nam ne sme zdeti samoumevno; to bi moralo biti samoumevno.

Napisal: Tadej Zupančič, publicist

Foto: Benjamin Rančič

 

Besedilo je objavljeno v aktualni tiskani ediciji Outsider #21. pri tiskani objavi je prišlo do napak, za kar se avtorju opravičujemo.

Vabljeni k branju še drugih vsebin iz nove, aktualne številke revije Outsider:

Outsider #21

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja