Razstava serije plakatov Samouresničljive prerokbe oblikovalke Tanje Radež, ki je na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, na videz na lahkoten in hudomušen način skozi podobe in znane besedne zveze raziskuje različne žensko-moške vloge, intimne strahove in želje, političen odnos do sveta in samega sebe. Prepletajoče podobe iz Tanjinih digitalnih arhivov in besednih zvez, ki so bile izrečene s strani staršev, družbe, medijev, države, glasbe, so se hote ali nehote nabirali v njenem zavestnem in podzavestnem arhivu, pričarajo svet vzorcev, tako materialnih kot metaforičnih.
Vsak od 37 razstavljenih plakatov ima svojo zgodbo, mozaik koščkov prerokb zasidranih v kolektivni zavesti, a vsak par oči svoj košček prerokbe vidi po svoje. Kot Tanja razstavo sama opiše, je to humorna osebna psihološka študija, ki se skozi izrazit preplet besednih zvez in podob dotakne vsakogar. Vsi v sebi nosimo in vidimo svoje vzorce. Ob Dnevu žena so v ospredju tisti, ki raziskujejo vzorce »nežnejšega spola«.
Tanja Radež: »Za vse sem sama, vzdih mam in žena. Fraza, bolj značilna za dekleta, ki so vezana, kajti samske to dejstvo uspešno ponotranjijo. Na podobi hrepenenje na stari erotični razglednici.«
Tanja Radež: »Ko se začneš v svojem delovanju dotikati občutljive teme enakopravnosti spolov, zelo hitro naletiš na opozorilo Vse ste/smo same krive. Enakopravnost spolov je kot mnoge druge enakopravnosti ponovno v aktivnem izumiranju. Pozor, nič ni kot v filmu, pa odgovarjajo prave junakinje iz risank, stripov in filmov.«
Tanja Radež: »Le kaj mi je tega treba, se sprašujem znova in znova. Besedna zveza pomaga pri ohranjanju večnega dvoma o prostovoljnih ustvarjalnih dejavnostih. V ozadju znameniti modro vezeni prtički, ki so pojem patriarhalne kuhinjske sporočilnosti.«
Tanja Radež: »Vse je v najlepšem neredu je tolažba za težke čase, ki mi pomaga ohranjati dostojanstvo v vsakdanjem strahu in prahu. Na podobi zapuščena hiša, znameniti litoželezni umivalnik in polička pod ogledalom, ki je pustilo svojo sled in se preselilo k meni.«
Tanja Radež: »Moško telo je lestev v nebo je žlobudral stari sosed, prvi človek z demenco, ki sem ga poznala. Izjava mi je bila všeč, vedno so me zanimale lestve v nebo. Kaj ti je deklica pa je spomin na film Rdeči boogie (1982), ki mi je odstrl neki čas, novo poetiko in se me globoko dotaknil. Na podobi realnost, ki je včasih lepša od vseh predstav. Skratka, modre podobe hrepenenja v poletni obleki s črtami.«
Tanja Radež: »Svet živali je bil pomoč in navdih tako na temo pohval kot groženj. Nikoli nismo vedeli, v katerem grmu tiči kakšna žival.
Podoba Si pridna kot mravljica je natančna risba realne mravlje in posvetilo najljubšemu slovenskemu plakatu oblikovalke Majde Dobravec Lajovic za razstavo Stan za naše prilike leta 1956.«
Tanja Radež: Ali je to zdaj moderno je retorično vprašanje, ki me v domači hiši doleti še dandanes, ko oblečem ali storim kaj, kar se malo razlikuje od pričakovanega. Saj ne veš, kaj delaš pa je napad na intuicijo in osebno svobodo, očitek, ki hodi po robu. Podoba je ukradena z berlinskih zidov v obdobju, ko mi je ulična umetnost začela lesti pod kožo.«
Tanja Radež je diplomirana na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost iz smeri vizualne komunikacije v Ljubljani. Danes se ukvarja z ustvarjanjem za področje kulture, umetnosti, izobraževanja in znanosti, kot oblikovalka pa redno ustvarja podobe za knjige, celostne podobe, gledališke predstave in projekte s področja znanosti. Leta 2012 se je v mariborski Kibli predstavila z razstavo Zbirka zbirk, ki je obeležila njeno več kot dvajset let dolgo ustvarjanje na področju oblikovanja, že več kot triindvajset let pa neprekinjeno izdaja avtorske rokovnike.
Razstava Tanje Radež Samouresničljive prerokbe je bila izbrana na prvem odprtem razpisu Projektni prostor in bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled do 26. marca, 21. marca pa bo razstava simbolno pozdravila pomlad s predavanjem dr. Pavla Gantarja.
Pripravila: Ana Kuntarič
