Imate kdaj občutek, da se stvari na področju urejanja prostora v Sloveniji dogajajo zelo počasi? Se kdaj sprašujete, zakaj je razpisanih toliko arhitekturnih natečajev, če se pa od tega realizira zelo malo? Smo dosegli že idealno urejenost prostora, ki ne rabi izboljšav in sprememb in lahko v tej harmoniji obstane za vse večne čase? Smo prispeli do konca?

Na koncu: arhitekturno popotovanje skozi čas 1959 – 2019 je naslov aktualne razstave v Dunajskem arhitekturnem centru (AzW). Kot so zapisali kuratorji razstave, je nastala ob pogostem komentarju Dietmarja Steinerja na ideje za nove razstave. Vsak nov predlog je komentiral s pripombo: »To smo naredili že v 70-ih.« Dietmar Steiner je ustanovitelj in dolgoletni direktor AzW, ki se je 31.12.2016 upokojil. Na koncu je zadnja razstava, ki je nastala pod njegovim vodstvom. Na ogled je še do 20.3.2017.

Za časovni okvir arhitekturnega popotovanja si razstava postavlja čas med 1959, ko razpade CIAM, in 2019, leto v katerem se dogaja film Blade runner. Prizorišče filma je Los Angeles, kjer se futuristične zgradbe prepletajo z zgodovinskimi referencami (Pan Am Lofts 1895, Union Station 1931-1939, Bradbury Building (1893) in Wrightovo Ennis-Brown House 1923). Mesto prihodnosti, v katerem preteklost živi naprej.

Blade Runner: Ennis-Brown House 1923, Frank Lloyd Wright

Razstava, poleg iskanja končne točke arhitekture, predstavi vsaj 20 različnih arhitekturnih pozicij sodobnega časa, od minimalizma, postmodernizma, do dekonstruktivizma, regionalizma, ikonične arhitekture, itd., kjer je že vse izrečeno, kjer je že vse povedano. Razstava zavzema stališče, da je vsak konec tudi nov začetek. Tako za AzW, kot arhitekturo v času po krizi. Arhitekturo razčleni na pet različnih področij: arhitektura je material, arhitektura je družba, arhitektura je zgodovina, arhitektura je teorija in arhitektura je zakonodaja.

Stališča razstave lahko razširim na sodobno dunajsko arhitekturo. Dunaj v zadnjih desetletjih doživlja ponoven razcvet. Tako obsežnih gradbišč od gradnje Ringa pred 150 leti ni bilo. Med največjimi gradbišči izstopata Seestadt in Nordbanhof. Vsi ti posegi pa imajo svoje korenine v začetku devetdesetih, ko je na pobudo Dr. Hannesa Swobode, vodje oddelka za razvoj mesta, nastal Dunajski arhitekturni seminar. Potekal je vsak september od 1990 do 1996. Koordinatorja seminarja sta bila zgoraj omenjeni Dietmar Steiner in Boris Podrecca. V šestih letih sta povabila vrsto uveljavljenih imen evropske in svetovne arhitekure, med njimi so: David Chipperfield, Peter Clash, Helmut Richter, Kees Christiaanse, William Aslop, Diener&Deiner, Ben van Berkel … Izmed slovenskih arhitektov so sodelovali: Vojteh Ravnikar, Janez Koželj in Aleš Vodopivec; kot študentje pa tudi Maruša Zorec, Apolonija Šušteršič, Boštjan Vuga in Vasa J. Perović, … Nastale so konkretne vizije, ki se danes tako ali drugače uresničujejo in dajejo mestu neverjetno vitalnost.

Kako pa je pri nas? Zadnje dni gre ljudem ob besedi vizija na smeh. Posmehujemo se Viziji 2050, ki jo je sproducirala aktualna vlada. Kar ta vizija dokazuje je, da že ves čas živimo večinoma brez vizije. Smo narod samograditeljev, kjer vizija ne seže preko sosedove ograje.

Mestna občina Ljubljana ima sicer vizijo razvoja mesta že nekaj let. Pripravil jo je podžupan prof. Koželj. Veliko projektov vizije je bilo že izvedenih. Zaradi njih je Ljubljana postala v zadnjih letih pomembna turistična destinacija.

Žal pa je kar nekaj projektov, kjer vizije (še) ni uspelo uresničiti. Med njimi: Plečnikov Štadion, Kolizej, Rog, Tobačna … To pa so projekti, ki ne bi le pritegnili turistov ampak tudi nove, mlade, kreativne prebivalce mesta. Predvsem pa bi zadržali visoko izobražene mlade, ki so si v zadnjih letih našli dom drugje – izven Slovenije.

Običajna reakcija ljudi na spremembe je nasprotovanje. Veliko energije in napora je potrebnih, da se uvede novosti, izboljšave. K sprejemanju novosti pripomore široka debata, ki vključuje vse, ki se želijo do problema opredeliti. Ta debata lahko traja tudi več let. Dober primer je Dunajski arhitekturni seminar, ki ga omenjam zgoraj. Različne lokacije so več let strokovno obdelovali, prikazali različne možnosti, prednosti in probleme, ki so jih sistematično reševali. Sledila je uspešna realizacija, ki prinaša mestu vitalnost, nova stanovanja, delovna mesta in prihodnost.

In če se ponovno navežem na Plečnikov stadion (ker je ta primer lahko zelo ilustrativen), je to žal primer slabega načrtovanja sprememb. Od razglasitve rezultatov natečaja, pa do danes, se je zgodilo že marsikaj. Denimo zaščita objekta s statusom kulturnega spomenika, tožbe glede lastništva dela zemljišč in razni drugi spori, ki so bolj kot ne birokratsko orodje zaviranja gradnje. Spori so že zdavnaj presegli prag konstruktivne komunikacije. Polemike so ostre in neproduktivne. Najhujše dejanje polemike je stigmatiziranje tistih, ki imajo nasprotujoče mnenje; kot slabi in nemoralni ljudje.* Tudi to se je zgodilo.

Da ne bo pomote: osebno nisem vpleten ne na eni ali drugi strani. Ne zagovarjam ne ene ali druge strani. Lahko pa se kot outsider, ki gleda na situacijo od daleč, zavedam ogromnega potenciala, ki ga Ljubljana ima in ga v tovrstnih sporih nepovratno izgublja. Izgubljene možnosti se namreč ne vračajo. Za mesto je najslabše, če se ne zgodi nič. Mesto je vitalen organizem. Če se procesi ustavijo, začne propadati. Kot se to danes dogaja s Plečnikovim stadionom. Kljub zaščiti (ali pa celo zaradi nje), spomenik postaja ruševina.

Kolega Miloš Kosec je v članku Rešiti Plečnika pred njegovimi častilci izpostavil dve radikalni stališči izrabljanja Plečnikove avtoritete za zagovarjanje kapitalskih ali političnih interesov: sklicevanje na mojstra v smislu kaj in kako bi Plečnik delal danes in še bolj radikalno stališče: graditi po njegovih načrtih (primer parlamenta). Strinjam se, da sta obe stališči neustrezni in da je treba Plečnika vrednotiti znotraj njegove lastne realnosti. Ne strinjam pa se, da je konkretno za Plečnikov stadion in tudi marsikatero drugo kulturno dediščino, edina rešitev nedotakljivost. Dobrih primerov sožitja historičnega in novega v našem kulturnem kontekstu ne manjka. Zakaj se torej tako bojimo mesta, v katerem bi preteklost in prihodnost bivali skupaj?

Če ne bomo enako razmišljali o dinamični prihodnosti kot o statični preteklosti naših mest, pozicija pasivnega arhitekta ne bo več stvar lastne izbire, ampak bo postala edina možnost. Smo prišli do konca arhitekture?

* John Stuart Mill, 1806-1873

Napisal: Matevž Granda

Naročite se na tiskano edicijo Outsiderja ali podarite naročnino!