O naši deželi pogosto slišimo (in še pogosteje sami ponavljamo), da je majhna. V isti sapi pa ponavadi dodamo, da ima kljub temu vse, kar imajo veliki. Ima svoj košček morja in gora, nekaj vinorodnega hribovja, pragozd, otoček (resda jezerski), podzemne jame in panonske planjave. Da lahko rečemo, da je Slovenija Evropa v malem, pa moramo znati pokazati tudi čisto svoj ledenik. Tudi tega imamo. No, nekateri raje rečejo, da smo ga imeli. Ostanki Triglavskega ledenika so menda najhitreje se spreminjajoča se naravna znamenitost pri nas, obenem pa tudi najočitnejši dokaz za resničnost podnebnih sprememb: dokaz, ki je na srečo potreben za prepričevanje vedno manjše ločine privržencev teorije zarot.
Ladislav Benesch: Triglav s severa (z nekdaj mnogo obsežnejšim ledenikom)
Triglavski ledenik, ki ga je ljudstvo nekdaj imenovalo Zeleni sneg, v srednjem veku zaradi splošno višjih temperatur verjetno ni obstajal – to je bilo na primer obdobje, ko je na Gorenjskem še uspevala trta. S t.i. Malo ledeno dobo od 16. stoletja naprej pa je ledena zaplata na severnem pobočju naše najvišje gore postala stalna in v majhnem merilu značilna ledeniška tvorba. Od devetnajstega stoletja naprej je zaradi lege nad Kredarico in markantno Severno steno postal pogost motiv na slikarskih platnih in fotografijah, od leta 1946, ko so ga začeli sistematično meriti in raziskovati sodelavci Geografskega inštituta pri ZRC SAZU, pa mu pripada tudi čast objekta enega izmed najdaljših neprekinjenih znanstvenih projektov pri nas. Vsakoletna merjenja, ki jih znanstveniki izvajajo v zgodnji jeseni po koncu talilne sezone in pred začetkom novih snežnih padavin, pa so letos v primerjavi s prejšnjimi sedemdesetimi leti bistveno drugačna. Znanstveniki so med svoje vrste namreč povabili umetnike in jim predlagali, da na Kredarici znanost in umetnost združita moči.
Marko Pernhart: Triglav
Pravzaprav pri uporabi umetnosti v znanosti ne gre za nikakršno novost; prav Triglavski ledenik, za katerega pred letom 1888 znanstvene izmere sploh ne obstajajo, je dokaz, kako dragocena je lahko umetnost pri znanstvenih raziskavah nasploh in pri proučevanju globalnega segrevanja še posebej. Vedutisti in romantični slikarji, ki so salonsko portretiranje in obrtniške studie v dobi viharništva tudi pri nas vedno bolj menjali za samotno popotništvo po divji naravi in takrat še mnogo težje dostopnih vršacih, so za zgodnejša obdobja pravzaprav edini vir stanja o ledeniku. Ladislav Benesch in Marko Pernhart, ki se je še posebej proslavil s svojimi gorskimi prizori, sta naslikala vrsto prizorov »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja« skupaj z nikoli izginulo zaplato Zelenega snega, s pomočjo katerih lahko znanstveniki sklepajo o stanju ledenika pred začetkom meritev.
Spreminjajoča se površina Triglavskega ledenika (vir: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU)
Podatki o obsegu in prostornini (nekdanjega) ledenika so zgovorni; še v devetnajstem stoletju stabilna površina 40 hektarov se je do začetka rednih meritev leta 1946 že zmanjšala na 15 hektarjev, na začetku novega tisočletja pa je padla že na zanemarljivih 0,6 hektarja. Podatki o prostornini so še bolj zgovorni: samo med letoma 1992 in 2008 je prostornina ledenika padla od 400.000 m3 na vsega 10.000 m3! Vsakoletno stanje je sicer odvisno od vremena in količine novih snežnih padavin, ki v posameznih obdobjih pričarajo iluzijo naraščanja ledene mase, vendar pa nekateri znanstveniki že opozarjajo, da pravega Triglavskega ledenika s starim ledeniškim ledom in značilnimi površinskimi pojavi ni več.
Površje triglavske ledene ploskve je še leta 1924 izkazovalo tipične ledeniške površinske pojave, kot so ledeniške razpoke
Geografski inštitut Antona Melika in Inštitut za raziskovanje krasa pri ZRC SAZU sta letos spomladi objavila razpis za delavnico Lepota in spreminjanje neokrnjene narave. Dvaintrideset prostovoljcev na Kredarico prihaja od konca avgusta naprej; v skupine razdeljeni prostovoljci so del ekipe merjenja ledenika, sodelujejo pa tudi z Aljažem Celarcem in Evo Pavlič Seifert oziroma z umetniško platformo PLATEAURESIDUE, letošnjo dobitnico nagrade Tesla za transmedijska in interdisciplinarna umetniška dela. Tako bodo na sodoben način nadaljevali častitljivo stoletno tradicijo medsebojnega oplemenitevanja umetnosti in znanosti v Triglavskem kraljestvu, ki dobiva z ekološkimi, ekonomskimi in družbenimi posledicami globalnega segrevanja večjo težo kot kadarkoli poprej.
Ledenik, ki to ni (več): minimalni obseg 0,6 hektara poleti leta 2007 … © 2010, Miha Pavšek, vir: Fototeka GIAM ZRC SAZU
Antropocen postaja vedno bolj vplivna in splošno priznana oznaka obdobja, v katerem živimo – Zemlje, ki jo nepovratno določa in spreminja vpliv človeka in njegovih dejavnosti. Podnebne spremembe so verjetno najbolj očitna in vsem dostopna manifestacija antropocena. V humanističnih študijah in v svetu sodobne umetnosti je ukvarjanje z antropocenom v zadnjih letih v skokovitem porastu. Zato je pri znanstveno-umetniškem sodelovanju v Triglavskem pogorju navdušujoče ne le dejstvo, da se pojava, ki ga ne moremo ločiti zgolj na znanstveni ali pa umetniški dogodek, lotevamo vzporedno s svetovnimi raziskovanji, ampak tudi in predvsem, da so znanstveniki ti, ki so med svoje vrste povabili umetnike – po navadi je namreč obratno!
Miloš Kosec
