Ste se kdaj spraševali, zakaj so prestižne mestne četrti evropskih prestolnic, pa tudi drugih večjih mest, presenetljivo pogosto zahodno od centra? Kljub različnim geografskim danostim in zgodovinskemu razvoju posameznih prestolnic so pariške, londonske in berlinske zahodne četrti že vsaj dve stoletji bolj cenjene od vzhodnih. Sicer za višji status teh sosesk obstaja dokaj prepričljiva razlaga: navadno so se izoblikovale okrog kraljevih poletnih rezidenc, ki so si jih evropski monarhi v času baroka postavljali izven hrupnih, umazanih in prenaseljenih centrov svojih rezidenčnih mest, kjer je navadno stala uradna ali zimska rezidenca. Novonastale baročne in rokokojske palače sredi obsežnih parkov in nasadov so v svojo bližino zvabila dvorjane, ki so si začeli postavljati svoje miniaturne različice vladarjeve rezidence, z vzponom meščanstva pa so jim sledili še bogati trgovci in tovarnarji. V devetnajstem stoletju so se nekdanja kraljevska posestva tako praviloma preobražala v premožne vilske četrti. Vsega so torej »krive« kraljeve in cesarske palače, zakaj pa so tako pogosto postavljene ravno zahodno od prestolnice, pa ostaja uganka. Vendar pa bo kratek primerjalni pregled dokazal, da gre za realni fenomen. V osmih primerih parov zimske in poletne kraljeve ali cesarske rezidence (slednja je bila na obrobju prestolnice praviloma postavljena v obdobju baroka) lahko opazimo, da je migracija prestiža iz središča proti zahodu vseevropska tendenca, ki izvira iz 17. in 18. stoletja. Seveda obstajajo tudi izjeme, vendar pa so, če odštejemo tista mesta, ki se na zahod zaradi nepremostljivih geografskih ovir niso mogla širiti (npr. Neapelj, ki ima na zahodu morje) in mesta, ki niso stare vladarske prestolnice oziroma so to postala šele v 19. stoletju in pozneje (Bruselj, Amsterdam, Oslo …) presenetljivo redke. Med takšne izjeme bi lahko šteli Madrid. Vsekakor pa ne želimo skriti, da bomo uporabljali tudi zdravo mero posploševanja. Za primerjavo razdalj med obema rezidencama bomo uporabili edino enoto, ki bi jo razumel tako posameznik iz 18. stoletja kot mi: čas hoje.
Pariz: prva in najbolj slavna kraljevska migracija na zahod je bila seveda tista, na katero se je podal Ludvik XIV, ko je zapustil kraljevi Louvre v središču Pariza in se skupaj z dvorom preselil v novozgrajeni Versailles, ki je kmalu postal edini resni vzor vladarskim željam po spodobni rezidenci širom Evrope. Od Louvra do Versaillesa so štiri ure hoda.
Dunaj: na zunaj umirjen baročni dvorec, ki bi bil lahko s svojo cesarsko rumeno fasado tudi malo bolj ambiciozna vojašnica, šele v notranjosti razganja od rokokojskega razkošja Marije Terezije – mimikrija razkošja je bila zaradi morebitnega ogorčenja podložnikov že od nekdaj priljubljena vladarska strategija. Schönbrunn stoji dobro uro hoda od starega cesarskega gradu Hofburg ob robu dunajskega Notranjega mesta.
München: tudi manjše monarhije so želele v korak s svojimi francoskimi vzorniki. Bavarski volilni knez si je tako v 18. stoletju zahodno od Münchna s svojo obsežno Rezidenco postavil »Nimfin grad« Nymphenburg, do katerega bi, če bi kdaj šel peš, porabil uro in dvajset minut.
Berlin: pruskemu kralju na začetku 18. stoletja ni zadostoval ravnokar končani ambiciozni grad sredi Berlina (ki ga je po drugi svetovni vojni nadomestila Ljudska palača Nemške demokratične republike, danes pa ga na njenih ruševinah spet gradijo iz betona in baročnih kopij …); dobro uro in pol hoda zahodno si je postavil še razkošno letno rezidenco Charlottenburg, do katere bi lahko prav po prusko prikorakal v skoraj povsem ravni črti po aveniji Unter den Linden.
København: danski kralji so v 18. stoletju stolovali v »Kristjanove gradu« Christiansborg v prestolnici, do svoje v baroku zgrajene letne rezidence Frederiksberg pa so imeli slabo uro hoda proti zahodu.
Stockholm: švedska kraljeva družina je morala, da bi prišla do svoje idiličnega letnega dvorca Drottningholm na otoku zahodno od Stockholma in matične kraljeve palače, premagati kakih ducat kilometrov, za katere bi pešec potreboval poltretjo uro.
London: v britanski prestolnici je bila že uradna kraljeva palača St. James zahodno od centra, v Westminstru (Buckinghamska palača postane kraljeva rezidenca šele v 19. stoletju), bolj priljubljena dvorca, kjer je kraljeva družina preživljala večino svojega časa, pa sta bila Kensingtonska palača (45 minut hoda proti zahodu) in Hampton Court (štiri ure peš).
St. Petersburg: tudi Peter Veliki je svoj poletni dvorec Peterhof z razkošnimi vrtovi in pogledi na Baltik dal postaviti zahodno od zimskega dvorca v prestolnici, ki se ga je prijelo nekoliko neizvirno ime Zimski dvorec. Kot se spodobi za razsežno Rusijo, je tudi razdalja med obema dvorcema večja kot drugod: do Peterhofa bi hodili šest ur in pol.
Seveda v Ljubljani zaman iščemo kakšen primerljiv program; naša prestolnica pač nikoli ni bila rezidenčno mesto. Vendar pa bi zgornje primere z določeno mero domišljije in prilagoditve na provincialni kontekst lahko primerjali z vznikom vrtov in primestnih palač v nekdanjem zahodnem Kapucinskem predmestju Ljubljane, kjer so se v novem veku izoblikovali aristokratski vrtovi (Auerspergov in Zoisov vrt) ter palače (Koslerjeva palača, ki je nekdaj stala ob današnji Slovenski). Z osnovanjem glavnega mestnega parka Tivoli na začetku 19. stoletja se je predmestje le povezalo s parki dokaj številnih gradov in graščin pod Rožnikom (Cekinov grad, grad Tivoli, dvorec Podrožnik oz. današnja Vila Podrožnik, Galetov grad v Spodnji Šiški in nekdanji bližnji grad Jama, kjer je danes Bolnica dr. Petra Držaja). Omenjene graščine so se že v osemnajstem stoletju pogosto uporabljale bolj za poletne »vikende« ljubljanskih meščanov in plemstva kot pa za sedeže samostojnih gospostev. Iz teh predmestnih oranžerij, parkov, vrtov in nasadov, sredi katerih so kraljevale skromne graščine, ki pa so kljub temu predstavljale lokalni bivanjski ideal, so se počasi razvile meščanske vilske soseske: ljubljanski Vrtača in predvsem severni del Rožne Doline sta v majhnem merilu še danes ljubljanski različici »prestižnih četrti« na mestu nekdanjih aristokratskih posesti. In da, tudi ti ležita zahodno od centra mesta.
Miloš Kosec
Mnogi kot razlog za lociranje prestižnih četrti na zahodne dele mest omenjajo stalne zahodne vetrove, ki pihajo v Evropi. Ker so se želeli ogniti umazanemu zraku, ki ga je nosil veter iz velikih mest, so svoje rezidence locirali na zahod, vzhodni deli mest pa so ostali namenjeni za revnejše sloje. V 19. stoletju se to še bolj okrepi zaradi industrializacije.
Daniel, hvala za komentar. Ja, ta razlaga se zdi popolnoma logična. Je pa zanimivo, da gre za pravilo, ki velja tako na ravninah Zahodne Evrope, izpostavljenih stalnim vetrovom, kot tudi za druge, geografsko bolj raznolike regije Stare celine.