Ne vem točno, kdaj, katero leto je bilo, ne letni čas, bilo pa je jutro, ko sem v prehodu pred knjižnico Otona Župančiča na manjši stojnici s knjigami, ki so jih dali v sezonski odpis, opazil knjižico z naslovom Sinturbanizam Vjenceslava Richterja. Izšla je pred več kot pol stoletja, leta 1964, pri zagrebški založbi Mladost in je posvečena angažiranoj omladini.

Vjenceslav Richter: Zigurat

Bila mi je všeč, ker ima jasno humanistično tezo, je utopična in se ukvarja s sintezo, s tem plemenitim in nevarnim pojmom. V njej avtor razvije idejo nekakšnega ogromnega objekta, ki po formi spominja na staroveški zigurat. Tak objekt bi omogočal bivanje in tudi delo okoli deset tisoč ljudem. Osnovna ideja je, da bi takšna mesta v malem omogočila kar najkrajše komunikacijske vezi ter tako zagotovila zmanjšanje “časovnih izgub” na minimum. Richter pravi:

“Če se torej borimo proti vojnam in boleznim kot proti največjemu zlu, ki ogroža obstoj življenja, smo tako odgovorni tudi za časovne izgube, ki v današnjem urbanizmu epidemijsko lovijo vsakega prebivalca mest in mu nasilno odvzemajo dragocene ure lastnega trajanja, pretvarjajoč ga v časovni odpad.”

Zmagovalni natečajni predlog rhitekturnega biroja Ravnikar Potokar, 2006

Leta 2004 je v državi stekel dolgo pričakovani veliki javni natečaj za objekt novih akademij za Roško cesto in angažiral domala vse domače sile arhitekturnega projektiranja. Po drugem krogu v pomladi leta 2006 je zmago v žep pospravil arhitekturni biro Ravnikar Potokar in leta 2008 naj bi gradnja končno stekla. Natečajna projektna naloga za edine tri tovrstne inštitucije državnega pomena, ki je vključevala tudi novo Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter celo športno dvorano, je odražala novo samozavest, ki se je napajala iz tedanjega vstopa v Evropsko unijo, Nato in ugodnih kreditov ob vključitvi države v evrsko območje. Objekti bi zagotovili prostor umetniškega zorenja 768 dijakom, 120 študentom Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, 430 študentom Akademije za glasbo in 400 študentom Akademije za likovno umetnost, kar glede na število študentov, ki jih desetletje kasneje sprejemajo akademije, ne pomeni nikakršnega povečanja števila vpisnih mest, bi pa pomenilo bistveno boljše prostorske pogoje za študij.

Toda do izgradnje objektov ni prišlo. Od časa do časa lahko še danes v medijih zasledimo to ali ono notico o novi pobudi, o novem objektu, ki bi lahko gostil to ali ono akademijo ali pa vsaj kak oddelek, in zdi se, da postajajo velikopoteznemu projektu časi vse manj in manj naklonjeni. Smo v kočljivi situaciji. Projekt za Roško cesto se kaže kot rešitev, ki pa se zdi vse bolj utopična. V upanju, da bo do gradnje prišlo, smo izgubili desetletje, ko bi morali začeti zavzeto iskati druge alternative, in ker teh ni, si moramo priznati, da so akademije danes v še slabšem položaju.

To in dodatni zapleti, ki so spremljali že natečaj, predhodno hitenje z odločitvijo o lokaciji, naknadna presenečenja ob urejanju parcel, ki bi bile namenjene za gradnjo, vse to kaže mračno sliko o urejenosti prostorskega načrtovanja in paraliziranost urbanistične stroke, katere glas seže kvečjemu do kakšne dobrohotne delavnice ali okrogle mize. Bodimo vendarle resni; če bi imeli resne namene z ureditvijo prostorskega položaja akademij, bi glede na najvišji nacionalni pomen, ki bi ga te inštitucije morale imeti, “v igri” ves čas moralo biti vsaj deset možnih lokacij in deset različnih principov reševanja problema.

In če ima Richter glede povezave potenciala urbanizma s konkretno časovnostjo naših življenj prav, tovrstno stanje v bistvenem ne pomeni problema reprezentacije nas samih z novim ličnim objektom nacionalnega pomena, gre za to, kakšne možnosti smo si kot skupnost konkretnih in časovno odmerjenih življenj sposobni zagotavljati. Celo več; odrinjenost urbanizma pomeni, da izgubljamo moč organiziranja prostora kot osnovne danosti, v katero bi sejali naše zamisli, v vse širšem perspektivičnem kotu pa zeva distopija, da bo napočil dan, ko bomo dokončno ostali brez vsakršnega podjema, da bi v prostoru sploh znali prepoznati tisto, kar nas hrani, giblje in varuje.

Čas se v nas riše s to nerodno lastnostjo, da si ga ni mogoče povrniti. Čeprav je glede akademij danes že dosti zamujenega, to ne pomeni, da ni mogoče več ničesar storiti, gotovo pa to ne pomeni, da se ne bi bilo mogoče postaviti v nov začetek. Če si upamo akademijam zares priznati tako edinstven pomen, potem je morda ravno ta problem tista konkretna nevralgična točka, ki zrcali zahtevo po rehabilitaciji urbanistične stroke.

Kdaj začeti? Za televizijsko oddajo Noč akademij je leta 2012 Tosja Flaker Berce že posnel film Montaža Ekstaza. Film nosi enako ime kot knjiga izbranih spisov Sergeja Eisensteina, ki jih je uredil Zdenko Vrdlovec. Ti temeljni teksti teorije marksistične umetnosti v splošnem spoznavajo film kot umetnost, ki z montažo omogoča manipulacijo z gledalčevo zaznavo časa. Montaža Ekstaza prikazuje absurdno navajenost študentov na prostorsko stisko. V enem od prizorov šele prihod študenta, ki je preprosto predebel, da bi se lahko gibal po akademiji, sproži zahtevo po spremembi, ko ta izjavi: “Hočem nove hodnike, in to takoj!” Film ponuja enega od odgovorov – začeti je treba takoj, da ne bo takrat, ko bo treba začeti takoj, že prepozno.

Napisal: Peter Karba