Arhitekti radi sem ter tja opletamo z besedo večnost. Zidati za večnost; arhitektura, večna umetnost; večna pravila gradnje. Če bi se vse, kar smo zgradili in označili za večno, zares ohranilo, bi danes verjetno živeli v strašljivi kakofoniji zidov, prostorov in oblik. Tako pa, včasih na žalost, včasih na srečo, še vedno velja, da je čas najbolj brezprizivni arhitekturni kritik. In ravno odnos do časa se je v sodobni arhitekturi bistveno spremenil. V predmodernem obdobju je bila gradnja izrazito počasna dejavnost; gradilo se je preudarno, s premislekom in predvsem na podlagi stoletnih pravil in modrosti. Gradbeni material je bilo težko in drago premikati iz kraja v kraj. Statika ni bila znanost, ampak skupek približnih izkušenj, zaradi katerih je vsak odklon od obstoječih pravil pomenil tudi tveganje porušitve. Na podlagi stoletnih izkušenj se je vedelo, kje se smiselno graditi in kje je bolj smiselno travnik pustiti prazen, ker ga vsake toliko časa napolni poplavna voda ali pa se nanj udre zemeljski plaz z bližnjega hriba. Danes je material poceni, statične lastnosti stavbe lahko povsem natančno preverimo, že preden je hiša zgrajena, zazidljivost parcele pa je bolj kot od izkušenj odvisna od vztrajnosti ter vez in poznanstev. Vendar pa so to samo najbolj očitne in današnjemu umu, ki je navajen s številkami utemeljenega premisleka, najbolj vidne razlike. Stare hiše so bile grajene relativno hitro, vendar pa so njihovi materiali, oblikovanje in umestitev temeljili na stoletnih pravilih. Danes zaradi relativne kompleksnosti zgradb gradimo relativno počasi, vendar pa so njihovi materiali, oblikovanje in umestitev rezultat pogosto komaj nekaj mesecev ali v najboljšem primeru nekaj let starega premisleka. Čas je pač denar, in manj kot porabimo prvega, več nam ostane drugega. Zato je odveč, da bi samo iz nostalgije hlepeli po vrnitvi v »dobre stare čase«. Ti tako ali tako vedno obstajajo samo, ko gledaš nazaj.

Je pa kljub temu dobro, da se zavemo, kaj zaradi tega izgubljamo in kako bistveno se zaradi tega spreminja današnja kvaliteta bivanja. V minulem sistemu »počasne« ali »večne« gradnje je ritem arhitekturi tako kot vsem ostalim človeškim dejavnostim podeljevalo nebo. Sonce in zvezde so bile že vsaj od egipčanskih piramid naprej graditeljem in arhitektom vzor nespremenljive, zamrznjene, statične večnosti. Znano je, da niso samo piramide preslikava ozvezdij na zemljo, ampak da so na primer tudi naše podeželske cerkve umeščene glede na »večni« red sonca in zvezd. Ne le, da so umeščene na izpostavljene vzpetine in razgledna pobočja, ki so kot nalašč za opazovanje nočnega neba; pogosto stojijo na mestu poganskih svetišč in svetih krajev, ki so jih hotele izriniti. Poleg tega so velikokrat orientirane glede na pozicijo sonca na god svetnika, ki so mu posvečene, tako da prvi sončni žarki na pravi dan v letu posvetijo naravnost na oltar.

Rojstna hiša Janeza Mencingerja na Brodu v Bohinju

Bolj presenetljivo pa je, da so sonce in zvezde določale tudi oblikovanje na prvi pogled manj pomembnih zasebnih bivališč. V izredno zanimivi radijski oddaji je dr. Andrej Pleterski poudaril, da so očitno tudi stare kmečke in meščanske hiše nekakšne majhne koledarske naprave. Mencingerjeva hiša na Brodu v Bohinju ima natančno premišljene dimenzije glavnega bivalnega prostora in razporeditev oken, tako da se nizki zimski sončni žarki ob začetku treh zimskih mesecev prvič dotaknejo peči, zadnjič pa natanko ob koncu zimske sezone. Torej soncu pri ogrevanju v najhladnejših mesecih tudi simbolično »pomaga« zakurjena peč! Ne le, da je za izvedbo takšnega detajla potrebno dobro in predvsem dolgo opazovanje neba; že samo, da kaj takšnega opazimo, so potrebni meseci in verjetno leta počasnega življenja v hiši.

Starodavna kmečka peč (Jernej Šušteršič, 1951)

Pomembnost počasne gradnje danes ugaša vzporedno s pomembnostjo počasnega življenja in predvidljivega vsakodnevnega ritma. Skupaj s spremenjenim odnosom do časa pa ugaša tudi nebo nad nami, in to dobesedno. Immanuel Kant je pred četrt tisočletja, ob vstopu v moderno dobo, zapisal svojo znano maksimo: Vredno čudenja je le dvoje: zvezdno nebo nad mano in moralni zakon v meni. Danes namesto nebeških prižigamo električne luči, vsaj v mestih pa zaman zremo v nočno nebo. Svetlobno onesnaženje je povzročilo popolno nočno osvetlitev, zaradi katerih ptiči pojejo tudi ponoči, zvezde in z njimi počasen, »večen« in predvidljiv tok časa pa so postali nevidni. Noč je izkoriščena in popolnjena z delom; takrat lahko »nadoknadimo« svoj zaostanek v vedno bolj neizprosni bitki, kjer vsi konkuriramo vsem. Ko ugasne zvezdno nebo, pa nam ostane samo še moralni zakon v sebi …

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja