… ali kako je neki arhitekt miško in Autocad zalučal skozi okno in postal varilec

100% kraška duša, trdoživi brinov grm, samosvoja teranova esenca, mehka maslena rezina lepo zorjenega pršuta, karizmatični kolega arhitekt Tomaž Čeligoj, soustanovitelj arhitekturnega podjetja Kombinat d.o.o., občasni sodelavec skupine prostoRož, je 30.6.2015 na socialnem omrežju Facebook obelodanil nenavadno vest: da je prekinil s svojimi arhitekturnimi aktivnostmi. Ha ha! Tako kot Petra Majdič ali Zlatko Zahović? Sredi trgatve uspehov? Tragikomično? Neodgovorno? Potegavščina?

Odpiramo za vas Dosje Tomaž Čeligoj. Z izstopom iz »IN« je prestopil v cono »OUT«. Postal je arhitekturni outsider.

KMB_1530-0113-kombinat-1000

Tomaž kot solastnik arhitekturnega podjetja Kombinat d.o.o. (spodaj desno) foto: Miran Kambič

Nekaj komentarjev prijateljev na njegovo objavo iz dne 30. 6. 2015:

Tomaž Čeligoj, arhitekt, eden izmed vodij biroja Kombinat, avtor mnogih (tudi nagrajenih) stanovanjskih hiš, avtor mnogih urbanih ureditev v Ljubljani in drugod po Sloveniji, avtor mnogih prvonagrajenih natečajnih predlogov (tudi za tržnico v Ljubljani), ustanovitelj Pevskega zbora arhitektov… je danes zaključil svoje delo v arhitekturi in se bo odslej posvetil varjenju kovinskih izdelkov in ostalim podobnim obrtniškim dejavnostim.

ČLG, srečno! (T. K.)

Tom, pa še sedaj ne morem verjeti. (M. H.)

Čeligi, nekega dne se ti pridružim. (G. R.)

To me spominja na film I’m still here od Joaquima Phoenixa izpred par let. Verjetno se bo tvoja zgodba boljše razpletla. (A. S.)

Kako že gre tista pesem od Rambo Amadeus: “Otišo je svak ko valj, ostala je samo…” Zgubljamo namreč enega boljših arhitektov. Sicer pa srečno! Ne dvomim, da boš še naprej ustvarjal dobre stvari. (N. K.)

Tomaž, sprememba je edina konstanta. Napni jadra in izkoristi veter. Tale naša arhitekturna barka je ostala v bonaci… Veliko vetra. (M. L.)

Tomaž, včasih je treba delati drugačne, nenavadne korake, odpirati nova vrata, ustvarjati prepih in razbijati cone ugodja. in to, kot pribito, vedno odlično obrodi! Srečno! A tudi sama dodajam, da ti ne pade na misel, da bi ne pel več z nami! (M. G. Š.)

Volk dlako menja, nravi nikoli. (M. F.)

Srečno… ne vem pa, če boš zdržal. (U. O. M.)

Tomaž, pogumno! Pravokotna glava je hud problem… (H. T. E.)

  

POGOVOR OUTSIDERJA Z OUTSIDERJEM

 

Tomaž Čeligoj, kdo si ti?

Sem malo starejši fant s Krasa. Velikokrat sem klovn in rad se hecam na svoj račun. Velikokrat sem tečen, ljudem okrog mene in sam sebi. Včasih sem všečen, sebi in okolici.

Rad pripovedujem zgodbice in nemalokrat vmes izgubim rdečo nit, a to niti ni tako pomembno; včasih se iz te zadrege rodi nova zgodbica in potem še kakšna… Skratka cela zmešnjava, mineštra.

Morda sem tudi kaj bolj resnega, a me to niti ne zanima preveč.

Pravzaprav, tako se dojemam danes, morda se bom septembra drugače.

Kdo je bil Tomaž Čeligoj prej, kaj trenutno počne in kdo bo čez 5 let?

Dober teden sem outsider. Pred približno tremi tedni, takoj potem, ko sem se odločil, da končam z delom v biroju in delati arhitekturo nasploh, sem postal zaskrbljen. Odločitev sem namreč sprejel, brez da bi vedel, kam naprej. A kmalu je prevladala svoboda, popolna sproščenost in nanjo se stvari lepijo, da polnijo praznino. Nakladam po hipijevsko? Pa saj hipiji morda niso bili nič večja utopija od pomembnežev današnjih dni?

Torej, kaj počnem? Na moj zadnji delavni dan, 30. 6.2015, sem se po kosilu ustavil pri RiBa arhitektih. Imeli so vzorec elementa sejemske postavitve za Tekstino za Milano in Pariz. Z Manico sva se dogovorila, da grem naslednji dan z njo na sestanek v Ajdovščino. V torek sem zvaril vzorec 0.2, jutri moramo uskladiti še par malenkosti in potem naročim profile. Ona je dizajnerka, jaz varilec, skupaj in še s kom bova monterja. Stvar je kar uletela. Kak mesec dela bo + postavitve. Planirano kolesarjenje po poteh Camina bom jedva spravil v urnik. A ga bom, Krištof obljubim!

Hkrati pa pletem zgodbo, kam naprej. Malo se že svita… Čez 5 let bom učitelj TIT (Tehnika in tehnologija) v osnovni šoli. Ta teden je nekako zbežal, a naslednjega se bom poskusil dogovoriti za sestanek z ravnateljem OŠ na primorskem, da ga malo pobaram okrog tega. Upam, da mi uspe. V naslednje letu bom opravil Pedagoško andragoški izpit…

Veš, pred cca dvema letoma sem bil na predavanju filozofa Umberta Galimbertija. Nekdo ga je naivno vprašal, kaj je rešitev za današnje zablode. Če se prav spomnim, je odgovoril, da vzgoja in izobraževanje. Otroci so tisti, ki bodo prinesli spremembe. Bom poskusil biti malo zraven.

w_IMG_2974

Tomaž kot varilec ima že prva naročila (skupaj z Manico Lavrenčič in Riba arhitekti)

w_IMG_2977

Manica Lavrenčič, Tomaževa prva naročnica

Ali izhaja odločitev, da zaključiš z delom arhitekta, iz aktualnega stanja v arhitekturi ali so bile to tvoje skrite sanje od vedno?

Zrna se zlagajo in potem dobimo pogačo. Najbrž je tudi aktualno stanje eno od njih. Če ne zaradi drugega, ker pač nisem bil v nobenem (potencialnem) velikem projektu, ki mu sledi drug… in ni pavze za razmisleke.

Mislim pa, da je temelj globji. Kot otrok nikoli nisem sedel za mizo. Tekal sem iz doline v dolino, motil mamo v vinogradu in očeta v delavnici. S tem sem zadrogiran in ta odvisnost mi že nekaj časa malo po malo tolče ven. V osnovni šoli sem vedno govoril, da bom gozdar…

Pa za monitorjem se mi ne da več sedeti.

Vsaka sprememba prinese za seboj vsaj še eno. Lahko pa se jih za njo usuje cel plaz…

Super! Naj se usujejo! Bom poskusil zasurfati na njih. Lahko pa me tudi zalije val?

Komu bi še priporočil tak korak?

Tistemu, ki nima za Harleya!

Tako sem se pač jaz odločil. Nič ne priporočam. Je pa ta moja odločitev izzvala kar nekaj reakcij, tudi vašo. Morda pa je korak celo zanimiv?!

Objavo moje odločitve sem želel na FB popestriti z videom. Zaradi neobvladovanja medija, pa ga menda niso kaj preveč klikali. Popravljam napako –  (KLIKNI TUKAJ)

Kako se tak korak v praksi izvede?

Vzameš dve bio jajci, tri velike sočne zelo zrele paradižnike, limono za svežino in baziliko… No, saj ne piševa priročnika. Za zablode.

O.k. Malo bolj resno: mislim, da se izvede Na Hitro!

Od česa boš pa živel?

Včeraj sem hotel objaviti oddajanje moje sobe oziroma cele hiške popotnikom. Nisem uspel, bom čez vikend. Pri sosedih jutri odpirajo nov Ljubljanski odprti bazen, fižolčki ob dvoriščni ograji so jo že prerastli, vrtni palček opazuje visečo mrežo… Ni vraga, da ne bom imel bukirano in da ne bo za en zajamčen osebni dohodek! Kako si bomo delili kopalnico, bom še videl.

Tvoj urnik prej in potem?

Reden jutranji zajtrk ostaja, čeprav ga bom poskusil zamenjati s kavico in malico čez kaki dve urici. Pa morda mi uspe kak tek ali dva na teden pred kavico. Kosilo v lokalih bom čimvečkrat poskusil zamenjati za kuhanje doma. Spat še vedno hodim občutno prepozno; kazalec moram zavrteti za kakšni dve uri nazaj. Vmes pa svašta. Včasih tudi dolgčas.

Pot nazaj? Čez čas?

Ne vem. Sedaj mislim, da bolj ne, a nikoli ne reci nikoli.

Upam, da moja odločitev ni samo muha enodnevnica. Da ni samo ena poceni šala. Da bom dovolj močan, da bom vztrajal v čemerkoli že, da mi bo uspelo.

Nisem pa se zarekel proti arhitekturi. Torej morda lahko tudi arhitektura spet, zakaj pa ne?

V čem si najbolj užival kot arhitekt?

Ne vem. V marsičem. Na FB sem zapisal: ‘ Arhitektura je lepa, navdihujoča stvar, prevzame te, zadrogira, odvisen postaneš od nje.’

Arhitekti hočemo biti Bjarki Ingelsi, Jeani Nouveli, Zahe Hadid, Alvari Size, Miesi van der Rohe, Petri Zumthorji, Delugan Meissli… kdo ti bo tebi, varilcu, navdih?

A misliš, da imajo varilci tudi te neke zvezdnike? To bi bila kar fora, da imajo varilci svoj Croquis! Uau.

Mislim pa, da so mi vzor predvsem moji prijatelji – kombinat.ovci, prostoRožke. Ivan Juretić, Robert Dolinar. Ta dva sta malo iz nekih daljnih časov. Če rečem, da sta renesančna, je najbrž malo patetično, a hkrati tudi res. Koncepti? Zakaj že? Da izgleda vse bolj pametno, komplicirano? Raje gojita veščine, red, lepoto, poglobljeno študijo, detajle, precizno izvedbo, najraje kar sama naredita vse, sveže tehnične rešitve. Skratka stvaritve, ko sta bila Techne in Poesis še eno.

Kdo te najbolj spodbuja pri tej poklicni preobrazbi?

Mislim da Alja, Ana M., pa Meta. Na svoj način tudi starša potem, ko sem jima povedal.

So tvoji kolegi iz arhitekturnega biroja navdušeni nad tvojo odločitvijo?

Na začetku sem jih uspel kar malo šokirati. A smo kmalu spoznali, da je to dobro za vse.

Smo se pa pogovarjali, da bi kombinat. najbrž potreboval novega partnerja, da stopi v moje prevelike japonke. Navajeni smo namreč delati kot štirje. Vabljeni!

“Smo se pa pogovarjali, da bi Kombinat najbrž potreboval novega partnerja.”

Je bil nek odločilni dogodek, po katerem si začutil, da je prišel čas za ta korak?

Zadnjič sem razmišljal, kaj je bil v resnici povod. In sem izluščil tri točke. Alja mi je predstavila druge poglede na stvari, da je vse preprosteje, da ni treba doseči nekaj velikega, da je dovolj uživati v trenutku… Potem smo pred dobrim mesecem s prijatelji zašli na otvoritev razstave Dimeta Temkovega. V zgodnjejutranjem kramljanju je en možakar parktar rekel ‘Kam se ženemo’. Naslednje dni mi je ta fraza večkrat preletela glavo. Mesec dni nazaj pa smo se kombinat.ovci usedli na kavo. Blaž je rekel, da moramo strniti vrste, da preveč zabušavam, da bi bilo fajn, da bi bil bolj pri stvari. Odgovoril sem, da se strinjam, da vse to vem. Hotel me je spodbuditi, brcniti v rit. Jaz pa sem to vzel kot zeleno luč. Malo sem še sebe presenetil. Njih pa menda še bolj. Kar na eni kavi, tam čez cesto.

Tvoja zadnja želja kot arhitekt?

Eno jesensko nedeljo sem se sprehodil po Štanjelu. Neskončna žalost, tuga, skoraj bi zajokal. Že 70 let neskončno pametnih glav tuhta, kaj narediti z gradom in mestecem. Ta pa mirno izumira, propada. Pred leti smo kraški študenti arhitekture pod mentorstvom M. Garzarollija imeli delavnico v Štanjelu z namenom, da bi v gradu uredili osnovno šolo, v mestece prinesli življenje, otroški živžav. A takratni župan se je modro zaprisegel, da se šola zgradi v ‘vrtači’ ob železniški progi. In se je zgradila. Letos je 150 letnica rojstva Maksa Fabianija.

Moja zadnja želja kot arhitekta je, da šolo spravimo v grad. V tisti tam spodaj pa uredimo farmo piščancev. Prepričan sem, da je takšna rešitev celo ekonomsko najbolj smiselna. Vseh teh pametnih glav ne bo potrebno plačevati še nadaljnjih 70 let, pa kakšne pozitivne sinergije se bodo rodile. Morda pa pridejo v grad Waldorfci? Morda sta se Steiner in štiri leta mlajši Maks celo poznala?

Zakaj ravno varjenje? Zakaj ne mizarjenje ali pa, denimo, vinarstvo, zastopstvo, inženiring?

Lahko tudi, zakaj pa ne. No, zastopstvo ne.

Varilstvo je bolj neka metafora. Pa zadnje čase sem ravno varil par stvari: 1. maja sem si zvaril konstrukcijo za kuhinjo, tri tedne nazaj pa smo z dečki zvarili hiško na igrišču v Savcu.

Sicer pa se bom jeseni, kot sem že omenil, vpisal na pedagoško andragoško izobraževanje. Ob tem pa mislim malo premaknit še našo staro hišo v Kazljah z neobratujočo gostilno. Idejo imamo, da bi jo spremenili v rezidence za umetnike, da bi se prišli malo prezračit in nabrat novih inspiracij na kraško burjo. Moram najprej malo posondirati, če ima ta ideja sploh kakšen smisel. Parkrat smo že gostili intenzivne vaje pevskega zbora arhitektov. Pevci so bili navdušeni, morda bi bil še kdo.

w_IMAG0507

Tomaž kot izvajalec otroške hišice v Savskem naselju

Kolegi arhitekti imamo zdaj velika pričakovanja od tebe. Bi mi napravil eno mizico? Mi zavariš tako polico? Mi narediš eno klop? A bi to znal zavariti? Misliš, da bi mi napravil tole za razumno ceno? Že čutiš ta pritisk?

V biroju me že vključujejo v neke projekte: nekaj v kopalnici za stanovanje od Aidana, pa lesena fasada s polkni in 5m visokimi vrati za Bretschkota…

Nisem noben mojster tega poklica, da ne bo pomote. Toliko kot znam jaz variti se hitro lahko nauči skoraj vsakdo. Če pa kdo rabi aparat in masko, pa se lahko kaj zmeniva…

Mislim pa, da sem cenovno lahko obrtnikom konkurenca in hkrati nelojalna konkurenca – brez delavnice, vseh možnih mašin. Kot gradbeni tehnik – arhitekt s pisarno za jedilno mizo.

Občutek imam, da se ti bo kmalu še kdo od nas pridružil v varilstvo. Prej coworking pisarne, kmalu coworking delavnica? Kot Wiener Werkstätte. Tu bi lahko ustanovili Ljubljanske rokodelce. To bi bila ideja. Kaj praviš?

Ideja je dobra, aktualna in tudi že realizirana. Anselma. Priporočam! Vodi jo Ana M.. Da bo pustila arhitekturo, se je odločila že pred štirimi leti.

Sicer pa o tem razmišlja tudi Jošt, brat od sodelavca Blaža. Morda bova kdaj kaj skupaj zastavila?!

Posebnost varilskega poklica?

Pojma nimam. Sem samo amaterski ljubiteljski varilec.

w_IMG_2718

Tomaž kot varilec

Najboljša varilska oprema? Arhitekti moramo imeti iMace ali pa vsaj iPhone, če damo kaj nase…

Juretić ima švas mašino Lincoln Electric. Pravi, da je to alfa in omega. Zagovarja, da je treba vedno kupiti najboljše orodje in da brez orodja ne moreš nič narediti. Od pomladi je domov pripeljal eno industrijsko stružnico za železo, eno za les, pa tračno žago in tračno brusilko. Vsega skupaj cca 3 tone mašin. Njegova delavnica že malo spominja na muzej navega in starejšega orodja. Na drugi strani Robi večino reči naredi z motorko Husqvarna.

Predmet vseh predmetov, ki ga hočeš napraviti?

Uf, nimam pojma.

Kot mulc sem naredil povprečno en lok na teden, frač precej manj.

Morda lok torej? Tudi kot šport se mi dopade. Žal imam poškodbo rame in ne moram ravno pretiravati z napenjanjem. Se mi pa zdi super stvar za mulce, fante, da se jim malo zmigajo tisti stari geni lovca. Petru (boter sem mu) sem za četrti rojstni dan podaril navodila za izdelavo loka in frače s potrebnimi sestavnimi deli. Že par tednov obljubljam, da gremo na Golovec.

Na juriš!

 

pogovarjala se je: Tinka B. Prekovič

 

Podprite revijo Outsider in spletno stran z nakupom ali naročilom! Revijo dobite na 393 prodajnih mestih ali preko naše spletne strani. Z nakupom izvoda revije ali letnonaročnino podprete mlado, motivirano ekipo ustvarjalcev, konstruktivno pozicijo in pozitiven način podajanja vsebin.

 

5 misli na “Tomaž Čeligoj: Pravokotna glava je hud problem…

  1. Sarcasm on: “Tip spominja na programerje pri IBM ali Microsoft ali kakšni taki firmi, ki zdržijo kakih 10 let max, si naberejo nekaj kapitala in potem kupijo hotel in nočejo več blizu računalnika.”

    Sarcasm off: Razlika med našimi arhitekti in njimi je v tem, da naši arhitekti delajo še več, na koncu pa nimajo za stanarino. Žalostno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja