Massimo Leonida:

»Tu je bil včasih dom za ljudi s posebnimi potrebami. Last organizacije, kjer sem bil zaposlen kot socialni delavec. Projekt ni bil finančno donosen, lokalne oblasti pa niso želele pomagati. Trudil sem se, a smo ga morali zapreti. Stavba je bila leta in leta prazna. Ločil sem se in za seboj pustil hišo, vredno pol milijona. Del te stavbe so medtem preuredili v neodvisna stanovanja. Prostori v pritličju, poleg mojega, so še vedno zapuščeni. Velikanski, lepi … sami sebi namen. V arhitekturnem smislu stavba ni nič posebnega, a mi veliko pomeni. S sosedi puščamo vhodna vrata na stežaj odprta, še avtomobilov nihče ne zaklepa. Ne vem, če temu stanovanju lahko rečem dom, je pa vsekakor mirno pribežališče. Napis na vratih je last dedka, po katerem nosim ime. Iz leta 1936. Sicilija. Moj pravi dom, čeprav tam nimam več doma – stanovanja. Pred kratkim sem izvedel, da nas bodo izselili in zgradili neprofitne bloke. Hudo mi je, ker bo moj skrivni vrt, mirni kotiček zadaj za stavbo, za vedno izginil. Ampak se tolažim, da gre za višje dobro. Od novega stanovanjskega kompleksa bo imelo korist več ljudi.«

Lokacija: East Molesey, Surrey, Anglija

Besedilo in fotografija: Vesna Vivian Hauschild

Outsiderji